Obiski terminalno bolnih in umirajočih (2)

Zapis upokojene zdravnice Ande Perdan pod zgornjim naslovom v Pismih bralcev 31. maja mi je dal misliti. Ne toliko o tem, kako se zdravnike sili v evtanazijo, da postanejo morilci. Ker na drugi strani mi mirno pustimo, tudi v našem imenu, da pobijajo zdrave in mlade ljudi. In mirno pobijamo živali. Kje pa je tukaj Hipokrat?

Drugo, čisto drugo. Doktor Perdanova je neverjetno dobro opisala njeno delo zdravnice in da ni bila nikoli v skušnjavi, da bi morala – tudi zaradi trpljenja – komu odvzeti muke in mu odvzeti življenje. Vprašanje torej je, v kakšnih okoliščinah se nahaja umirajoči. Vse skupaj na tem svetu je eno samo prehajanje. Z eno besedo, ali je obkrožen z družino, ki ga ima rada? Ali ima tudi zdravnika, ki mu je mar zanj in mu zaupa? Družina, kjer si varen, in zaupanje, ki ti daje upanje in pogum. Če bi naslednje bilo, potem bi bilo zelo malo primerov, ko bi človeka morali ubiti, če sploh. Vendar naš način življenja nas vodi v odtujitev – na račun hlastanja za pridobitništvom. In ni več družine, ni tega, da bi se imeli radi, ni zaupanja med nami.

Komu pa še zaupamo? Kakšna družba torej smo? To bi bilo referendumsko vprašanje. Ali sploh hočemo biti družba, v kateri je dobro živeti, upati in sanjati? In se veseliti življenja, kar je ključno. Sejeta se samo prepir in sovraštvo. Ali si mi lahko privoščimo evtanazijo, ne glede na vse dobre namene, če jo lahko nekdo, ki ima moč in oblast, izkoristi za svoje pohlepne namene? In če kot družba nismo dobri, poskrbimo najprej za to. Kar pa ni mogoče. Ko razgrneš vse plati, kaj ti ostane? Kako bom glasoval?