Ortopedi v UKC Ljubljana bi lahko delali več (2)

Samo Fakin iz ZZZS je pri svoji analizi ortopedske dejavnosti popolnoma zgrešil poanto.
Fotografija: Ko to pišem, je ortopedski oddelek UKC Maribor še vedno zmanjšan na polovico, operacije pa izvajamo v eni operacijski dvorani … Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Ko to pišem, je ortopedski oddelek UKC Maribor še vedno zmanjšan na polovico, operacije pa izvajamo v eni operacijski dvorani … Foto Shutterstock

Čestitam Samu Fakinu, ker se je s svojo nedvomno široko razgledanostjo na področju zdravstvene ekonomije lotil proučevanja številk v zvezi z ortopedsko dejavnostjo in prišel do poraznih rezultatov. Žal je pri tem popolnoma zgrešil poanto.

Prispevek, ki ga je o njegovi analizi pod zgornjim naslovom objavilo Delo 15. marca na 6. strani, ortopede namreč postavlja v nezavidljiv položaj »zdravnik – slab zdravnik – ortoped«, poleg tega naj bi bili zaradi podpovprečne letne realizacije še odgovorni za dolge čakalne dobe. Že metodološko je izračunavanje efektivnih ur popolnoma neustrezno. Za vstavitev totalne kolenske endoproteze, ki traja 120 minut (od reza kože s skalpelom do zadnjega šiva operativne rane), porabim povprečno vsaj 45 minut za pripravo (anestezija, nameščanje na operacijsko mizo, priprava operativnega polja) in vsaj 30 minut za zaključna opravila (pokrivanje rane, premeščanje v sobo za zgodnji pooperativni nadzor, predaja bolnika, pisanje operacijskega zapisnika in temperaturnega lista, izpolnjevanje obrazcev), torej skupno vsaj še 75 minut efektivnega dela.

Iz razloga varnosti bolnikov in zaradi preprečevanja zgodnje izgorelosti kadra je na Finskem (s to deželo najsrečnejših ljudi, ki slovi tudi po visoki produktivnosti, se radi primerjamo) enemu ortopedskemu operacijskemu timu dovoljeno opraviti le dva takšna posega v enem delovnem dnevu, medtem ko jih pri nas redno delamo po tri, saj ortopedi med kolegi slovimo kot deloholiki. Vendar je na Finskem v primerljivi univerzitetni bolnišnici z 12 redno zaposlenimi specialisti ekipi za zamenjavo velikih sklepov vsak dan na voljo devet operacijskih dvoran s celotnim pripadajočim kadrom in infrastrukturo, medtem ko jih imajo ortopedi v UKC Ljubljana na voljo le tri in občasno štiri, v UKC Maribor pa dve in občasno tri.

Pod črto torej kolega na Finskem na teden opravi deset zamenjav kolka in/ali kolena, sam pa sem vesel, če opravim tri. Operacijsko dvorano z ekipo imam namreč na voljo le enkrat na teden, druge dneve jo zasedajo drugi. Populacija se pri nas stara hitreje kot na Finskem, posledično se čakalne dobe nezadržno daljšajo. Govorim seveda o »normalnem« stanju zdravstva. V covidnem stanju zdravstva so se zadeve še bistveno poslabšale, saj so krizni štabi posameznih bolnišnic v splošnem kaosu dobesedno tekmovali med seboj, kdo bo prej zapiral in kasneje odpiral ortopedske oddelke, ker so ortopedski bolniki tako ali tako navajeni čakati. Številne specialiste ortopede, kirurške instrumentarke ter medicinske sestre so razporedili na covidne enote. Ko to pišem, je ortopedski oddelek UKC Maribor še vedno zmanjšan na polovico, operacije pa izvajamo v eni operacijski dvorani …

V zadnjih dveh covidnih letih se je obravnava ortopedskih bolnikov dejansko zmanjšala za polovico. Najslabše jo je spet odnesel vzhod države, kjer so ortopedski oddelki organizacijski del kirurgije; nekaj bolje so jo odnesli na zahodu, ker je vsaj Valdoltra delovala skoraj nemoteno. Strokovnjaki so izračunali, da bo zaradi pandemije covidne bolezni zdravstveni sistem Velike Britanije potreboval od šest do sedem let, da bo odpravil posledice zastoja elektivnih strok, zato načrtujejo gradnjo novih bolnišnic.

Strokovni svet za ortopedijo Slovenskega zdravniškega društva (SZD) je kot najvišji strokovni organ v državi predvidel nastalo situacijo, zato je konec leta 2020 izdelal predloge za zagon dejavnosti v postcovidnem času. Po njihovem vzoru so jih nato pripravile še številne druge stroke, glavni strokovni svet SZD pa jih je posredoval MZ. Ni znano, ali je vlada predloge obravnavala. Številni ortopedski bolniki, ki so bili že davno pred epidemijo sars-cov-2 vpisani v čakalno vrsto za operacijo hrbtenice, kolka ali kolena, ne prihajajo več v ortopedske ambulante: obležali so doma ali pa jih pripeljejo obupani svojci na invalidskih vozičkih. Toliko bolnikov s terminalno destruiranimi velikimi sklepi in dekompenziranimi hrbtenicami, kot jih srečujem v zadnjih mesecih, prej nisem srečal v desetletju.

Skratka, spoštovani soimenjak, strinjam se z ugotovitvijo, da bi ortopedi lahko delali več. Menim celo, da bi ortopedi morali delati več. Apeliram na Vas, ki kot dolgoletni vodja monopolnega plačnika zdravstvenih storitev morda še imate nekaj vzvodov moči, da nam to omogočite. Zaradi vseh trpečih bolnikov, katerim smo to dolžni.

Preberite še:

Komentarji: