Pismo, ki vas, gospod Žerdin, vabi k samokritičnemu branju zgodovine

Urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin je v Uvodniku priobčil in s tem obnovil pomembno humanistično vprašanje: kaj je prava stran zgodovine? Odgovor ni lahek in pisec poziva vse k iskrenemu priznanju, da so bili deli človeštva mnogo pogosteje, kot si priznamo, na napačni strani človečnosti. Glede genocida v Gazi podpre smelo povedano stališče slovenske predsednice in graja slovenske netanjahujevske podizvajalce – s čimer soglaša pač večina slovenske javnosti? Soglaša zlasti zato, ker ti zanesenjaki na svojem kongresu naznanjajo, da bodo po volitvah prevzeli slovensko oblast. Nevarna napoved!

A ker je vse relativno, je morda umestno k piščevim besedam dodati še kakšen premislek.

To, kar se dogaja v Gazi, ni človeško, je zverinsko. V čem je razlika med človekom in zverino? Anton Trstenjak je nekoč kratko odgovoril: žival stori, kar zmore; človek stori, kar sme. A celo v živalskem svetu obstaja naravna morala, ki zavira, da bi zverine počele vse, kar zmorejo in kar je nasploh nujen pogoj za obstanek bioloških vrst. V človeškem rodu se je ta morala razvijala milijone let – ne zgolj iz časov nastajanja judovske stare zaveze. Razvoj je vnesel razliko med človeško in živalsko moralo. Svetopisemsko maščevalno načelo oko za oko odstopa od norm današnjega civiliziranega dojemanja morale. Je vzorec krvnega maščevanja z nenehnim vzajemnim pobijanjem. Sedanje zverinsko znašanje izraelskega vodstva (vodstva!) nad ljudmi Gaze bo vse judovsko ljudstvo omadeževalo za nepredvidljivo dobo. Sami si generirajo t. i. antisemitizem, po katerem bo beseda Jud kmalu najbrž pomenila hkrati strah, gnus in sramoto.

Pisec ne postavi nujnih ločnic med maščevanjem, izgredom in vojno nujnostjo? Če so se rdečearmejci znašali nad nemškimi ženskami, je šlo za izgrede, ne maščevanje. Takšni izgredi niso bili ukazani s strani poveljujočih, marveč posledica človeškega nagona, in s strani nadrejenih kolikor toliko zavirani ter sankcionirani. Morda so res popustljivo obravnavali preživele zdesetkane sibirske borce, ki so z bojnimi kriki peš prehodili pot od Stalingrada do Berlina. Zlasti, ker v zavesti nekaterih od Evrope oddaljenih ljudstev ni udomačen pojem vojnega ujetnika. Premaganega sovražnika se po tamkajšnjih navadah sme pokoriti v slugo, če ne soglaša, mora umreti.

Ameriško bombardiranje japonskih mest je bila oblika vojne nujnosti. Za zmago nad japonsko soldatesko na njihovih tleh bi brez uporabe nove bombe morali žrtvovati še stotine tisoč padlih in ranjenih zavezniških vojakov (Eisenhower je omenjal milijon). Japonskih civilnih in vojaških žrtev bi bilo nemara enako ali celo več. Čemu? Po dvakratni odklonitvi poziva za kapitulacijo s strani japonskega poveljstva sta padli dve močni bombi, nakar je cesar, mimo generalitete in njihovih običajev, kapitulacijo sprejel, s čimer je bila vojna končana.

Glede razmerja judaizem-islam bi bilo priporočljivo, da bi tudi muslimani sorazmerno z razvojem današnjega sveta nadomestili nekaj svojega verskega fanatizma za razumno vodenje politike. Nobene od današnjih jedrskih sil ni smiselno premagovati z orožjem, tudi nemogoče premagati, ne da bi bil požgan ves svet. Zato je norost pretiti, da bodo muslimanske države uničile državo Izrael. Vzvišena drža ne pelje v mir, kar velja enako za evropske države nasproti Rusiji kot za muslimane in jude. Namesto tega gre v prid vsega človeštva sožitje in spore reševati z dogovarjanjem. Žal pa zahodni svet šteje v svoj prid, da se Slovani tam na vzhodu vojaško nevtralizirajo med seboj, zato tjakaj pošiljajo svoje orožje.

Pisec se ulovi v skrito past, ko ravnanje s premaganimi sovražniki po letu 1945 – vključno s Slovenijo – razlaga z današnjega zornega kota. Ni korektno, kajti takratni ljudje so po preživetju težke vojne dokaj drugače razumevali izdajo, zločin, kazen, maščevanje ...

Otroci tistega časa smo se žal naposlušali srhljivih zgodb, ob katerih je zastajal dah. Takratna merila so se razlikovala od današnjih, zato moramo stremeti za tem, da se ljudstvo ne razdvaja ponovno, niti po veri, ideologiji, stanu in drugem – da se slovenske bivše napake ne bi ponovile.

Pravico, zapis zgodovine in človečnost skušati uskladiti s starim slovanskim občim soglasjem vsega ljudstva, ne po uvoženi t. i. demokraciji, ki jo nekateri ponujajo po vzoru starogrškega suženjstva, kjer je premožna elita vladala, revni sužnji pa robovali.

To pismo bralca delno dopolnjuje stališče urednika časopisne priloge; tiste priloge, ki se ji pismo ravno ponuja v objavo. Zato bo objava ali neobjava takšne vsebine lahko hkrati preskus svobode izražanja pri uveljavljenem časopisu Delo.

***

Ivan Lah, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.