Lisjak Gabrijelčič pri diskvalifikaciji Janeza Stanovnika uporablja neresnice

V Delu je v svoji kolumni Luka Lisjak Gabrijelčič objavil svoje negativno stališče do kipa/spomenika Janeza Stanovnika, ki je bil leta 2022 postavljen v Novi Gorici. Demokratična pravica Lisjaka Gabrijelčiča je, da ima do tega odklonilno stališče. Morda je tudi pričakovano glede na to, da je bil Janez Stanovnik v zadnjem obdobju svojega življenja na politično izpostavljeni funkciji. Bil je predsednik (2003– 2013), nato pa častni predsednik (2013–2020) Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Med demokratične pravice seveda ne sodijo neresnice, ki jih pri osebni diskvalifikaciji Janeza Stanovnika uporablja Lisjak Gabrijelčič.

Ena takšnih je trditev, da je bil Janez Stanovnik aparatčik sistema. Moj oče je večji del svoje kariere preživel v Ženevi na eni izmed najvišjih funkcij v OZN. Bil je izvršni sekretar Ekonomske komisije ZN za Evropo. Lisjak Gabrijelčič bi moral pojasniti, kateri sistem ima v mislih. Morda sistem Združenih narodov?

Druga takšna »cvetka« je, da v življenju Janez Stanovnik naj ne bi objavil ničesar pomembnega. Kot član prve svetovne komisije za okolje in razvoj, t. i. Brundtlandove komisije, je Janez Stanovnik soavtor poročila Združenih narodov o okolju, v katerem so vpeljali in utemeljili pojem sustainable development (pri nas se prevaja kot trajnostni ali kot vzdržni razvoj). Poročilo je pod naslovom Our common future leta 1987 izdala založba Oxford University Press.

Morda je Lisjak Gabrijelčič slišal za ugledno revijo Foreign Affairs. Janez Stanovnik je med maloštevilnimi slovenskimi avtorji z objavami v tej reviji.

V zvezi s strokovnim in znanstvenim področjem Janeza Stanovnika velja omeniti knjige Svet v dolgovih in mednarodni monetarni sklad (1985), Mednarodni gospodarski sistem – od dominacije k enakopravnosti (1983), Dežele v razvoju v svetovnem gospodarstvu (1965) in Strukturalne promene u svetskoj privredi (1961), ki so bile prevedene in objavljene pri več tujih založbah. Za to svoje znanstveno delo je prejel eno Kidričevo nagrado in dve nagradi sklada Borisa Kidriča. Za tiste, ki ne vedo, naj povem, da so Kidričeve nagrade ekvivalent današnjim Zoisovim nagradam. Toliko o »nepomembnosti objav« Janeza Stanovnika.

Glede na politične, neargumentirane in neresnične zapise Lisjaka Gabrijelčiča bi bilo opravičilo z njegove strani edino primerno kulturno dejanje. Ali morda pričakujem preveč?

***

Aleš Stanovnik, Ljubljana