V politični zaslepljenosti je ponižal človeka, ki so ga poimenovali oče naroda

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik revije Razpotja in evropske kulturne mreže Eurozine s sedežem na Dunaju, je reden kolumnist časopisa Delo.

Ko sem na portalu Fran preverjal pomen besede kolumnist, me je pritegnil stavek: »Mnogi težko razumejo, da kolumnist ni plačan za objektivno balansiranje med javnimi vprašanji, ampak za prikaz subjektivnih pogledov.« V tem je jedro razumevanja vloge kolumnista – a prav zato je še toliko bolj pomembno, kakšen človek dobi ta prostor.

Luka Lisjak Gabrijelčič, rojen leta 1980, nas v svojem nedavnem zapisu o spominski krajini v Budimpešti nehote opomni na ohranitev spominskih obeležij in poimenovanj ulic, ki so bila v zadnjih desetletjih na Slovenskem predmet številnih razprav. Za njegovo kritiko Novogoričanom, komu so postavili in komu niso postavili spomenika, lahko uporabimo celo znano slovensko metaforo Naj sosedu krava crkne. Takšna primerjava – namenjena sicer v retorične namene – pa razkriva precej več o avtorjevem vrednotenju dogodkov kot zgolj osebno mnenje.

Na predvečer slovenske samostojnosti je bil Luka otrok in je razumljivo, da takratnih razmer ni zmogel razumeti. A je bolj zaskrbljujoče, da mu očitno tudi v času študija ni uspelo pridobiti temeljitega razumevanja sodobne zgodovine. V omenjenem zapisu, polnem siceršnjih izmišljotin o »levičarski kabali«, je v svoji politični zaslepljenosti ponižal človeka, ki ga je javnost zaradi njegovih dejanj in osebnosti upravičeno poimenovala »oče naroda« in ga kot takega ohranila v zgodovinskem spominu doma in v svetu. Očitek, da Janez Stanovnik »ni napisal niti enega pomembnega dela«, lahko zavrnemo z več kot ducatom knjig, ki – čeprav niso leposlovne narave – obravnavajo ključne teme svetovnega gospodarstva, torej področja, ki danes, bolj kot kadarkoli, kroji človeške odnose in usmerja globalne tokove.

***

Mitja Guštin, Ljubljana