Pilot, ki je bombardiral Maribor, si ne zasluži slovenskega odlikovanja

V Sobotni prilogi Dela je bil v rubriki objavljen zapis gospoda Saša Radovanoviča, kjer predsednici republike Slovenije očita, da je brez pojasnila zavrnila njegov predlog za posmrtno odlikovanje zavezniškega pilota, padlega konec 1944. leta. Očita ji »popolno nepoznavanje in nerazumevanje zgodovine« in meni, da je s tem poslala jasno sporočilo, »da Slovenija ne spoštuje svojih zaveznikov«. Kot zapiše, upa, da večina slovenskih državljanov nima enakega mnenja. Pobudo za posmrtno priznanje je naslovil tudi na vlado Nove Zelandije.

Takšno stališče pisca je neutemeljeno, moralno sporno in za Slovenijo škodljivo. Le od koga ima pooblastilo za tako početje? Če je zgodovinar, lahko davne dogodke opisuje, ne more in tudi ne sme pa jih z današnjega zornega kota vrednotiti in na lastnem mnenju zasnovati obrekovanje pomembne državne osebnosti.

Kakšni bi bili ugovori piscu?

Najprej, moja malenkost že iz otroštva ve, da so bili sestreljeni zavezniški piloti deležni pomoči domoljubnih Slovencev. Med Guštanjem (Ravne) in Slovenj Gradcem je padlo sestreljeno letalo. Otrok sem opazoval dve košarici, ki sta se spuščali z neba, medtem ko je oče s sovaščani brž ukrepal, da bi rešena padalca po skrivnih poteh čim prej prišla do prve partizanske javke. Tja sta bila umaknjena prej, preden je okupatorska soldateska pričela pretresati okoliške gozdove. Tako so vaščani potem lahko usmerjali vermanšaftovske izvidnike in vohune v napačne smeri. Padalca sta bila rešena, moralna in vojna dolžnost slovenskega zavezništva opravljena. Seveda se žal, kot povsod, najdejo tudi ljudje drugačne nedomoljubne baže.

Drugo, padli pilot, ki ga opisuje pisec, ni imel s Slovenijo nobenega stika, razen da je s posadko bombardiral Maribor. Bazo je imel v Italiji in sestreljen je bil nad Liko. S čim bi si zaslužil hvaležnost Slovencev? Sloveniji je povzročal škodo.

Tretje, v času bombardiranja Maribora je bil Beograd že osvobojen in slovensko partizanstvo že dolgo sestavni del jugoslovanskega gibanja za osvoboditev ter s tem sestavina vzhodnega in zahodnega zavezništva. Zahodna letalska poveljstva bi mogla, če bi hotela, obvarovati zavezniška mesta pred nepotrebnim letalskim uničevanjem. Namesto tega so samo z bombardiranjem Dresdna (1944, vzhod Nemčije) brez potrebe povzročili okrog 135.000 civilnih žrtev (mrtvi in ranjeni), čeprav brez izgleda, da bi mogli vojaško prodreti do mesta.

Podobno usodo je doživel Leskovac (1944, južna Srbija, okrog 28.000 prebivalcev), ko so letala iz italijanskih baz povzročila nepotrebnih približno 5000 civilnih žrtev.

Tudi Maribor je bil žal deležen podobne usode z okrog 800 mrtvimi civilisti.

V omenjena mesta zahodni zavezniki niso mogli vstopiti. Ostaja le uganka, zakaj je bilo posejanih toliko neeksplodiranih bomb.

Četrto, medtem je Rdeča armada kolikor toliko ščitila osvobojena mesta pred nepotrebnim uničevanjem. Samo za osvoboditev Budimpešte je imela okrog 320.000 žrtev (80.000 padlih in 240.000 ranjenih), ker za ohranitev mesta niso hoteli pretirano vključiti topništva, še manj letalstva.

Peto, pisec ne poroča, a bi bilo najbrž prav, da bi se pri novozelandskih oblasteh predhodno pozanimal, kakšno priznanje je padli pilot pred 80 leti prejel doma. Brez te informacije se vedno lahko porabi tisti rek: po bitki so vsi lahko generali.

Tako je s svojim pismom pokazal, da se je uštel pri vrednotenju preteklih zaslug pilota, ki je Slovencem povzročil več škode kot koristi.

Predsednica republike Slovenije je v tem primeru ravnala v duhu večinskega javnega mnenja, zato bi bilo naknadno izkazovanje namišljene hvaležnosti neumestno.

***

Ivan Lah, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.