Podkast in ostalo
Rad bi pritrdil gospodu Zoranu Jelencu, ki je 12. januarja v Pismih bralcev »brcnil« v pačenje slovenskega jezika. Predvsem na televiziji, tam pačenje najbolj vpliva na mladino. Ker bi bili radi všečni tujcem, kopiramo njihovo izgovarjavo, kolikor se le da. V besedilo vgrajujemo njihove besede ... To samo potrjuje pisateljeve besede, da smo narod hlapcev, hrbet, biča vajen in željan (Cankar, Hlapci).
Pred leti sem na to temo potožil znanemu jezikoslovcu, ki mi je pojasnil, da jezikoslovci le opazujejo in beležijo, dokumentirajo, kako se jezik razvija, saj je jezik tudi nekak živ organizem. Sem mu lepo ugovarjal: kako bi bilo, če bi tudi vrtnar opazoval svoj park in ga ne bi obrezoval, kosil trave in sploh ne delal tega, kar delajo vrtnarji, ampak le dokumentiral, kako se razrašča plevel? Ne vem več, kaj mi je odgovoril, pa tudi ni pomembno.
Ker mi je učiteljica slovenščine pred morda 70 leti vcepila, da je slovenščina izredno lep jezik, ki ga je vredno ljubiti, se vsakokrat, ko mi človek namerno pači jezik, čutim nekako užaljenega. Kot da bi nekdo namerno užalil moje ljubljeno dekle. Saj delam tudi jaz napake, a nikdar namerno.
A psi lajamo, karavana gre dalje.
