Predlog novega stanovanjskega zakona
Predlog novega stanovanjskega zakona je slab, kaotičen in sistemsko zgrešen, v njem je več neustavnih rešitev.
Odpri galerijo
Kdo je pisal zakon? Ministrstvo za okolje in prostor je z odplačno pogodbo oddalo snovanje zakona privatnemu Institutu za civilno in gospodarsko pravo v Ljubljani, izračun stroškovne najemnine pa je oprlo na študijo privatnega Instituta za nepremičnine. Foto Mavric Pivk
Stanovanjska zakonodaja je med področji, kjer ima država bistveno nalogo, da poskrbi za socialno pravičnost. Po ratificiranih mednarodnih pogodbah, ki se uporabljajo neposredno in so nad zakonom in ustavo, je pravica do doma najbolj elementarna človekova in socialna pravica.
Predlog novega stanovanjskega zakona je slab, kaotičen in sistemsko zgrešen. Zaradi več neustavnih rešitev je povsem neprimeren za obravnavo in ga je treba umakniti. Obravnava etažno lastnino, ki jo že urejata stvarnopravni zakonik in zakon o obligacijah. In upravljanje stavb, ki je gospodarska dejavnost in bi zahtevala posebni zakon. Stanovanjski zakon bi moral kot socialni zakon urejati le preskrbo državljanov s stanovanji in vsa razmerja, ki sodijo zraven.
V uvodu predlog navaja, da njegove rešitve »temeljijo na pobudah stroke, zainteresirane javnosti in akcijskega načrta Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025« ter da imajo podlago v koalicijskem sporazumu sedanje vlade. Omenjena resolucija (skupaj z nacionalnim stanovanjskim programom) naj bi bila z aktivno stanovanjsko politiko izpeljava 78. člena ustave, ki narekuje državi, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Predlog ne omenja ključne določbe veljavne ustave, da je Slovenija pravna in socialna država.
Kdo je pisal zakon? Ministrstvo za okolje in prostor je z odplačno pogodbo oddalo snovanje zakona privatnemu Institutu za civilno in gospodarsko pravo v Ljubljani, izračun stroškovne najemnine pa je oprlo na študijo privatnega Instituta za nepremičnine. Če bi hoteli uravnotežene sistemske rešitve, bi morali biti za zakon zadolženi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za zdravje. Zaradi transparentnosti postopka bi bilo nujno sodelovanje socialno-ekonomske stroke in vseh zainteresiranih deležnikov, na kar je opozorila že varuhinja človekovih pravic. Ta zakon je za slovensko družbo preveč pomemben, da bi ga za drag denar davkoplačevalcev pisali le pravniki iz privatnih institucij pod vodstvom najtršega nepremičninskega lobija.
Kaj je njegov poglavitni namen? Mediji so zgovorno poročali, da gre za ukinitev neprofitne najemnine, ki naj bi jo nadomestila stroškovna najemnina, približek tržni najemnini. Absurdno je razmišljanje predlagateljev, da primanjkuje javnih stanovanj zaradi prenizkih neprofitnih najemnin in da se bo z zbrano stroškovno najemnino od 9 % vseh stanovanj, ki so v javnem fondu, lahko pospešeno gradilo zadostno število državljanom potrebnih cenovno dostopnih stanovanj. Ukinitev neprofitne najemnine je v popolnem nasprotju s 67. členom ustave in 31. členom ratificirane Evropske socialne listine.
Do neprofitne najemnine in trajnega najema so po sedanji ureditvi poleg najemnikov v javnih in državnih stanovanjih (v čem je razlika?) upravičeni nekdanji imetniki stanovanjske pravice, tudi tisti v denacionaliziranih stanovanjih, ki svojega doma niso mogli kupiti. Stanovanjski zakon iz leta 1991 je bil sprejet v privatizacijski mrzlici še pred zakonom o denacionalizaciji, a se je nanj skliceval, kar je protiustavno. Protiustavna je bila tudi zakonska ukinitev z veljavno ustavo zaščitene stanovanjske pravice. To je bil družbeni kompromis, ki ga je ustvarila ta država in zato mora za njim tudi stati. Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi Berger-Krall in ostali zoper RS leta 2014 potrdilo, da je sedanja ureditev primerna odmena za neenakopravni položaj te kategorije stanovalcev, Evropski socialni odbor pri Svetu Evrope pa je z odločbo leta 2009 obvezal državo, da tem najemnikom popravi njihov položaj, ne pa da ga še poslabšuje.
Enako kot je zakon o denacionalizaciji nedotakljiv glede pravic denacionalizacijskih upravičencev, ki so se doslej z radodarno sodno prakso samo širile, mora biti nedotakljiv stanovanjski zakon glede pridobljenih pravic nekdanjih uporabnikov družbenih stanovanj, katere sta represivna zakonodaja in sodna praksa doslej samo ožili in kar drastično nadaljuje tudi novi predlog zakona.
Po tem predlogu bi ohranili neprofitni najem le za poslance, funkcionarje in državne uslužbence v državnih stanovanjih, kar je protiustavna in nesprejemljiva diskriminacija za druge uporabnike javnih stanovanj. Tudi to dokazuje, da so snovalci in predlagatelji izgubili stik z realnostjo. Dobro bi bilo slišati organizacije civilne družbe, ki spremljajo naraščajočo revščino državljanov in jim pomagajo plačevati že zdaj previsoke zneske stanovanjskih položnic.
Ureditve predloga novega zakona so slabše od obstoječega, ki bi ga bilo treba le izvajati ob spoštovanju navedenih odločitev mednarodnih institucij in prevzetih obveznosti. Formula za določitev neprofitne najemnine in revalorizacija stanovanjske točke kot zakoniti način dviga najemnine že obstaja. Opustitev državne dolžnosti za revalorizacijo vrednosti točke ne more biti razlog za spremembo neprofitne najemnine v nesorazmerno povečano stroškovno najemnino.
Ne nazadnje obstaja legitimno vprašanje, kje so finančne garancije, da bodo država, občine in javni stanovanjski sklad, ki se je doslej – v nasprotju z namenom, za katerega je bil ustanovljen – ukvarjal z gradnjo za trg!, od sedaj naprej zares uveljavljali proaktivno stanovanjsko politiko po vzgledu Dunaja, ko pa za to v proračunu ni zagotovljenih sredstev? Vidimo, kako nemočna sta vlada in njen premier, ko se guverner centralne banke odloči, da bo postrožil kriterije za najem posojil, kar bo najbolj prizadelo mlade ljudi in siromašnejše sloje prebivalstva, da bi rešili stanovanjsko vprašanje. Prav ti bi namreč morali imeti v skladu z na začetku omenjeno resolucijo enakopravne možnosti!
Predlog novega stanovanjskega zakona je slab, kaotičen in sistemsko zgrešen. Zaradi več neustavnih rešitev je povsem neprimeren za obravnavo in ga je treba umakniti. Obravnava etažno lastnino, ki jo že urejata stvarnopravni zakonik in zakon o obligacijah. In upravljanje stavb, ki je gospodarska dejavnost in bi zahtevala posebni zakon. Stanovanjski zakon bi moral kot socialni zakon urejati le preskrbo državljanov s stanovanji in vsa razmerja, ki sodijo zraven.
V uvodu predlog navaja, da njegove rešitve »temeljijo na pobudah stroke, zainteresirane javnosti in akcijskega načrta Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025« ter da imajo podlago v koalicijskem sporazumu sedanje vlade. Omenjena resolucija (skupaj z nacionalnim stanovanjskim programom) naj bi bila z aktivno stanovanjsko politiko izpeljava 78. člena ustave, ki narekuje državi, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Predlog ne omenja ključne določbe veljavne ustave, da je Slovenija pravna in socialna država.
Kdo je pisal zakon? Ministrstvo za okolje in prostor je z odplačno pogodbo oddalo snovanje zakona privatnemu Institutu za civilno in gospodarsko pravo v Ljubljani, izračun stroškovne najemnine pa je oprlo na študijo privatnega Instituta za nepremičnine. Če bi hoteli uravnotežene sistemske rešitve, bi morali biti za zakon zadolženi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za zdravje. Zaradi transparentnosti postopka bi bilo nujno sodelovanje socialno-ekonomske stroke in vseh zainteresiranih deležnikov, na kar je opozorila že varuhinja človekovih pravic. Ta zakon je za slovensko družbo preveč pomemben, da bi ga za drag denar davkoplačevalcev pisali le pravniki iz privatnih institucij pod vodstvom najtršega nepremičninskega lobija.
Kaj je njegov poglavitni namen? Mediji so zgovorno poročali, da gre za ukinitev neprofitne najemnine, ki naj bi jo nadomestila stroškovna najemnina, približek tržni najemnini. Absurdno je razmišljanje predlagateljev, da primanjkuje javnih stanovanj zaradi prenizkih neprofitnih najemnin in da se bo z zbrano stroškovno najemnino od 9 % vseh stanovanj, ki so v javnem fondu, lahko pospešeno gradilo zadostno število državljanom potrebnih cenovno dostopnih stanovanj. Ukinitev neprofitne najemnine je v popolnem nasprotju s 67. členom ustave in 31. členom ratificirane Evropske socialne listine.
Po tem predlogu bi ohranili neprofitni najem le za poslance, funkcionarje in državne uslužbence v državnih stanovanjih, kar je protiustavna in nesprejemljiva diskriminacija za druge uporabnike javnih stanovanj. Foto Jože Suhadolnik
Do neprofitne najemnine in trajnega najema so po sedanji ureditvi poleg najemnikov v javnih in državnih stanovanjih (v čem je razlika?) upravičeni nekdanji imetniki stanovanjske pravice, tudi tisti v denacionaliziranih stanovanjih, ki svojega doma niso mogli kupiti. Stanovanjski zakon iz leta 1991 je bil sprejet v privatizacijski mrzlici še pred zakonom o denacionalizaciji, a se je nanj skliceval, kar je protiustavno. Protiustavna je bila tudi zakonska ukinitev z veljavno ustavo zaščitene stanovanjske pravice. To je bil družbeni kompromis, ki ga je ustvarila ta država in zato mora za njim tudi stati. Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi Berger-Krall in ostali zoper RS leta 2014 potrdilo, da je sedanja ureditev primerna odmena za neenakopravni položaj te kategorije stanovalcev, Evropski socialni odbor pri Svetu Evrope pa je z odločbo leta 2009 obvezal državo, da tem najemnikom popravi njihov položaj, ne pa da ga še poslabšuje.
Enako kot je zakon o denacionalizaciji nedotakljiv glede pravic denacionalizacijskih upravičencev, ki so se doslej z radodarno sodno prakso samo širile, mora biti nedotakljiv stanovanjski zakon glede pridobljenih pravic nekdanjih uporabnikov družbenih stanovanj, katere sta represivna zakonodaja in sodna praksa doslej samo ožili in kar drastično nadaljuje tudi novi predlog zakona.
Po tem predlogu bi ohranili neprofitni najem le za poslance, funkcionarje in državne uslužbence v državnih stanovanjih, kar je protiustavna in nesprejemljiva diskriminacija za druge uporabnike javnih stanovanj. Tudi to dokazuje, da so snovalci in predlagatelji izgubili stik z realnostjo. Dobro bi bilo slišati organizacije civilne družbe, ki spremljajo naraščajočo revščino državljanov in jim pomagajo plačevati že zdaj previsoke zneske stanovanjskih položnic.
Ureditve predloga novega zakona so slabše od obstoječega, ki bi ga bilo treba le izvajati ob spoštovanju navedenih odločitev mednarodnih institucij in prevzetih obveznosti. Formula za določitev neprofitne najemnine in revalorizacija stanovanjske točke kot zakoniti način dviga najemnine že obstaja. Opustitev državne dolžnosti za revalorizacijo vrednosti točke ne more biti razlog za spremembo neprofitne najemnine v nesorazmerno povečano stroškovno najemnino.
Ne nazadnje obstaja legitimno vprašanje, kje so finančne garancije, da bodo država, občine in javni stanovanjski sklad, ki se je doslej – v nasprotju z namenom, za katerega je bil ustanovljen – ukvarjal z gradnjo za trg!, od sedaj naprej zares uveljavljali proaktivno stanovanjsko politiko po vzgledu Dunaja, ko pa za to v proračunu ni zagotovljenih sredstev? Vidimo, kako nemočna sta vlada in njen premier, ko se guverner centralne banke odloči, da bo postrožil kriterije za najem posojil, kar bo najbolj prizadelo mlade ljudi in siromašnejše sloje prebivalstva, da bi rešili stanovanjsko vprašanje. Prav ti bi namreč morali imeti v skladu z na začetku omenjeno resolucijo enakopravne možnosti!
