»Prekleta Gorica« in Giro

Kolesarji Gira, krožne dirke po Italiji, bodo 24. maja prečkali mejo s Slovenijo in vstopili na področje Nove Gorice. Rekli bi, nič novega, nič posebnega. Giro je večkrat prečkal meje ali startal z nove lokacije. Tokrat so prvič na pedala pritisnili v Albaniji ... A v Gorici bo, kot kaže, posebna, simbolična etapa.

Za Giro je od nekdaj značilno, da ima poleg športnega tudi drugi, bolj zamolčan, simbolni značaj. Ker ima na milijone sledilcev, od nekdaj pošilja »subliminalne« signale drugačne narave. Zadnje čase promovira Izrael, ki bi po logiki prvotnih olimpijad moral biti izločen iz igre, saj je protagonist genocidne vojne. Pa ni tako. Njegovi kolesarji se šopirijo na tekmi in gledalcem policija pleni palestinske zastave.

Tokrat sta za nas »simbolična« tako datum kakor tudi cilj v Gorici. Kajti 24. maja 1915 je Italija vstopila v prvo svetovno vojno in njene čete so drle proti Gorici in Primorju, prečkale Sočo in jurišale na kraške robove.

Prva svetovna vojna se je sicer začela leto prej. Italija, ki je bila zaveznica avstro-ogrskega cesarstva in Nemčije, se je temu najprej izneverila in razglasila nevtralnost. V italijanski družbi so bila mnenja sicer deljena. Socialisti so bili za nevtralno držo, vendar je Benito Mussolini, glavni urednik njihovega levičarskega glasila Avanti!, jeseni 1914 spremenil stališče in začel zagovarjati italijanski vstop v vojno na strani antantnih sil (Velika Britanija, Francija, Rusija). Zaradi tega je bil izključen iz socialistične stranke in je ustanovil svoj časopis Il Popolo d'Italia, kjer je agresivno zagovarjal italijanski intervencionizem. Pri tem je imel navdih in podporo v pesniku, pisatelju in nacionalistu Gabrielu D'Annunziju. Poudarjali so zahtevo po »neodrešenih ozemljih« (»terre irredente«), se pravi Tridentu, Tirolski, Trstu, Istri, Primorju, Kvarnerju in dalmatinskih otokih. In še kaj. »Neodrešena ozemlja« so bila območja z italijansko govorečim prebivalstvom, ki so bila pod tujo oblastjo (predvsem avstro-ogrsko) in ki naj bi jih »odrešili« s priključitvijo k Italiji. Ta koncept je bil (in je še) osrednji del italijanskega iredentizma – nacionalističnega gibanja, ki si je prizadevalo za združitev vseh ozemelj, kjer živijo Italijani.

Mussolini ostaja častni občan Gorice

Ko je Italija 24. maja 1915 dejansko vstopila v vojno, je Mussolini to pozdravil kot velik uspeh in osebno zmago svoje intervencijske kampanje.

Ta vojaška izkušnja in italijanski »sveti egoizem« (»sacro egoismo«) – prepričanje, da mora Italija slediti svojim nacionalnim interesom ne glede na prejšnje zaveze – sta pozneje postala pomembna elementa v Mussolinijevi fašistični ideologiji in politiki.

Z vstopom v vojno je Italija začela trgovati z zavezniki in nasprotniki. Angleži in Francozi so ji obljubili Trst, Trident, Istro in mejo na Snežniku, če udari avstro-ogrskemu cesarstvu v hrbet. Z Dunaja pa so Italijanom sporočili, da jim predajo Trst, Gorico in Istro, če ohranijo nevtralno držo in se v vojno ne vpletajo.

Odločil je sam kralj, ki se sploh ni posvetoval s parlamentom, čeprav je bila vojna napoved v njegovi pristojnosti. Viktor Emanuel III. je torej izvedel nekakšen državni udar, ko je sam napovedal vojno in svojim armadam ukazal, naj zakorakajo proti vzhodu.

Vojaki, ki so drli proti Gorici, sploh niso vedeli, kje so. Postrelili so nekaj domačinov, ki so govorili furlansko, zanje nerazumljiv jezik, prepričani, da so sovražniki. V Vilešu (Villesse) še pomnijo ...

Gorica spet v znamenju fašizma. In protifašizma!

Baje je italijanska vojska za zavzetje Gorice izgubila 35.000 mož. Približno toliko, kolikor prebivalcev je imela »avstrijska Nica«.

Zato je v tem »nepotrebnem pokolu«, kakor ga je imenoval rimski papež, spontano nastala znana pesem o »prekleti Gorici« (O »Gorizia tu sei maledetta«), v kateri neuki vojaki tarnajo, da jim govorijo o »bojnih poljih slave«, ki pa so »onkraj naših meja«.

Morda bo kdo pomislil, da je izbira 24. maja za prehod meje na Goriškem golo naključje ... Kakor naj bi bilo podobno naključje pred nekaj leti, ko je Giro krenil v Istro in končal etapo v Pulju, da so televizijski kronisti kazali areno in rimsko-beneške ostanke te sicer avstrijske pomorske luke.

***

Stojan Spetič, za Mednarodno mrežo antifašistov.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.