Skrb za red v prostoru postaja zgolj inkasantstvo

Vzemimo primer večstanovanjske stavbe, ki kljub vsem znakom urejenosti nima gradbenega dovoljenja. Hišna številka? Ima jo. Osebne izkaznice stanovalcev so izdane na tem naslovu, plačujejo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, položnice redno prihajajo, etažna lastnina je izvedena in vpisana v zemljiško knjigo. Na papirju – vse legalno. A realnost je precej drugačna.

Ta stavba nima gradbenega dovoljenja. In to ni edini tak primer. V vsej tej birokratski verigi – od občinskih uradov, upravnih enot, geodetske uprave – ni nihče preveril osnovnega dejstva: ali objekt sploh ima gradbeno dovoljenje. Kako je to mogoče?

Sistem je odpovedal – brez varnostnih »triggerjev«. Vsi postopki, v katerih je bila ta stavba vključena, so potekali brez preverjanja osnovne legalnosti objekta. Nekateri stanovalci so bili celo v dobri veri, da je vse v redu. Sistem pa jim je dajal lažno varnost in implicitno sporočilo: »Vaš dom je urejen.«

Toda ta lažna varnost se zdaj razblinja. Za takšne stavbe bo potrebno retroaktivno dokazovati, da so zakonite. Država, ki je doslej pobirala vse prispevke in dajatve tudi za tovrstne objekte, sedaj zahteva, da lastniki sami sprožijo postopek za »domnevo izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja«.

S predlagano novelo gradbenega zakona se ohranja domneva izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja, pri čemer se dodaja nove nujne pogoje. To je seveda razumljivo za hiše, ki so bile zgrajene »na črno« v času, ko je bil gradbeni trg že reguliran in za gradbeno dovoljenje sploh niso zaprosili.

Z nakupom črne gradnje zaščitili črnega proteusa

Nikakor pa to ni razumljivo za zgradbe iz časov, ko gradbenih in uporabnih dovoljenj sploh še ni bilo. Gre za stare meščanske hiše, kmetije, dvorce, gradove, cerkve in druge ustanove, večinoma zaščitene kot nepremična kulturna dediščina, ki je zavedena v uradnem registru kulturne dediščine. Zakon ne predvideva nobene izjeme; k vlogi pa naj bi prilagali celo dokumente, ki se že vodijo v javnih evidencah, oz. informacije, s katerimi država že razpolaga in bi jih moral v upravnih postopkih na podlagi zakona o upravnem postopku v povezavi z določili uredbe o upravnem poslovanju pridobiti organ, ki vodi postopke, iz javnih evidenc. Namesto tega breme dokazovanja prelaga na fizične osebe.

Brez vloge oz. odločbe tudi te stavbe pravno ne bodo obstajale, bodo nelegalne, zato ne bo možno izvajati gradbenih del ali rekonstrukcij, niti pridobiti uporabnega dovoljenja, prav tako pa lahko ob prodaji, dedovanju … pride do resnih zapletov.

Postopki, ki retroaktivno posegajo v že pridobljene pravice, ne zasledujejo ustavnih določb pravne države, upravičenih pravnih pričakovanj in pravne varnosti. Stoletja stari objekti so bili zgrajeni legalno, v času, ko gradbenih postopkov za dovoljenja sploh ni bilo, danes padejo v isti koš s črnograditelji, ki so zavestno kršili predpise.

Slovenija črnih gradenj na Bledu ali v Kranjski Gori ne bi dovolila

Namesto da bi država po uradni dolžnosti izdala odločbe za objekte, ki so iz preteklih stoletij jasno razvidni v uradnih evidencah in ki nikoli niso bili problematični, se lastniki znajdejo v položaju, ko morajo dokazovati nekaj, kar je očitno.

Država, ki na eni strani zaračunava prispevke in davke tudi za »črne gradnje«, na drugi strani nikoli ni preverila legalnosti stavbe, zdaj zahteva dodatna dokazila in plačila.

To ni več skrb za red v prostoru – to je zgolj inkasantstvo.

Namesto rešitve, da bi zakon avtomatično priznal pravico obstoja za objekte, ki izpolnjujejo jasne zgodovinske pogoje, se odpira nova birokratska past – pravna negotovost. Upravičena pričakovanja lastnikov nekdaj legalno zgrajenih objektov so poteptana, lastniki pa postajajo ujetniki postopkov, ki bi jih lahko država vodila sama, na podlagi lastnih evidenc in vsaj za stoletja stare nepremičnine naredila izjemo oz. izdala domnevna gradbena in uporabna dovoljenja po uradni dolžnosti.