Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Pisma bralcev

Učenci in učitelji

Prvi tedni v šoli sploh niso dolgočasni in nekakšna avtonomija učiteljev vendar obstaja.
Ob prehodu z razredne na predmetno stopnjo so otroci pred novim prilagajanjem. FOTO LEON VIDIC/DELO
Ob prehodu z razredne na predmetno stopnjo so otroci pred novim prilagajanjem. FOTO LEON VIDIC/DELO
dr. Dušan Krnel,Portorož
15. 10. 2022 | 05:00
15. 10. 2022 | 06:50
4:08

Ob prehodu z razredne na predmetno stopnjo so otroci pred novim prilagajanjem. Na razredni stopnji so se dovolj utrdili, da jim preklapljanje iz enega miselnega sveta v drugega, ki se dogaja vsakih petinštirideset minut in ga določata šolski urnik in predmetnik, ne povzroča večjih težav. Po novem, na predmetni stopnji, pa se morajo vsako uro prilagoditi še drugemu učitelju. To, da je menjava učnih predmetov in vsega, kar sodi zraven, vsako šolsko uro lahko za otroke težavna, je stroka zaznala že pred desetletji. Nekaj je bilo tudi poskusov in projektov o fleksibilnem urniku, vendar je vse ostalo bolj ali manj po starem. Tako nekako kot z večino inovativnih šolskih projektov, ki so zamrli takoj, ko jim je potekel rok.

Predmetna stopnja poleg novih predmetov prinaša še množico novih učiteljev, vsakega s svojo osebnostjo, navadami, didaktičnimi pristopi, znanjem in zahtevami. Razlikujejo se že po dnevni rutini. Eden zahteva vstajanje pri prihodu v razred, drugi je zadovoljen le s pozdravom, tretjemu ni mar za ta ritual. Razlikujejo se tudi po pristopu h komunikaciji. Pri naslavljanju so uveljavljeni trije načini: po imenu, z besedo učitelj in kombinacija obojega. Tovariša že dolgo ni več, čeprav je imela ta beseda tudi za poučevanje kar globok pomen. Naziva gospa učiteljica ali gospod učitelj pa se redko pojavljata. Nekateri zahtevajo dviganje rok, drugi to zanemarjajo, a zahtevajo listke z imeni. Če tega učenci ne osvojijo že po prvem srečanju, so deležni vsaj srepega pogleda. Otroke učitelji naslavljajo z imeni ali s priimki.

Še večjo pestrost prinašajo različni učitelji k samemu pouku. Za ene je učbenik nepotreben, čeprav je bil na seznamu učnega gradiva naveden kot obvezen. Vse gradivo pripravlja učiteljica in ga razdeli ali narekuje učencem. Drug učitelj sicer uporablja učbenik, a snov narekuje in učenci jo zapisujejo v zvezke. Je namen tega boljše pomnjenje? Tretji učitelj kljub obsežnim delovnim zvezkom razdeli domače naloge na listih papirja. Učenci naj naloge prepišejo v zvezek, liste pa vrnejo naslednjo uro. In tako od učiteljice do učitelja različno dalje. Delovni zvezki so pri večini predmetov pred koncem septembra ostali še neodprti.

Še večja pestrost bo pri preverjanju in ocenjevanju. Pri glasbi bo treba zapeti pred razredom. Pri naravoslovju bodo pisali teste, čeprav je znanih kar nekaj drugačnih oblik preverjanja in ocenjevanja. Pri matematiki itak test, ampak bo napovedan dolgo pred rokom. Pri zgodovini zopet test, čeprav bi se jo dalo lepo pripovedovati, pri tujem jeziku test in ustno … Po napovedi se tudi število ocen od učitelja do učitelja razlikuje. Pri nekaterih jih je malo, pri drugih se ocenjuje skoraj vse, tudi domače naloge.

Glede na vse to prvi tedni v šoli sploh niso dolgočasni in nekakšna avtonomija učiteljev vendar obstaja. Z vidika prilagajanja učencev tako poteka diferenciacija in individualizacija po učiteljih ali prva srečanja so bolj kot na učence na učitelje osredotočen pouk.

Za zunanjega opazovalca pa bi bilo zanimivo izvedeti, kdo od učiteljev s svojimi specifičnimi zahtevami in pristopi je mentor, kdo svetovalec in kdo svetnik.

Zapis je nastal po pripovedovanju šestošolke, še preden je odložila torbo in brez vprašanja – kako je bilo v šoli?

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine