Zakaj moramo biti zdravniki proti?

Andrej Pleterski, soavtor zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, si zlorab zakona ne predstavlja. Ni čudno, saj s hudo bolnimi nima veliko izkušenj.

Past zakona je v dejstvu, da so hudo bolni odvisni od tuje pomoči. V odnosu do svojcev in do negovalnega osebja je bolnik v podrejenem položaju. Breme nege hudo bolnega, kot jo občutijo svojci in družba v celoti, se prenaša na bolnikove odločitve. Stopnjo bolnikove avtonomije pa še zmanjšuje potrtost (depresija) ob hudi bolezni. Brez polne avtonomije bolnika in njegove ali njene svobodne odločitve tudi odločitev za končanje življenja ni prostovoljna. Namig ali celo odkrit pritisk svojcev, naj se umakne, in širša klima, ki ni naklonjena neproduktivnim članom družbe, lahko napeljejo bolnika k prošnji za usmrtitev, pa četudi bi si morda še želel živeti. Pomoč pri končanju življenja, ki ne temelji na prostovoljni, svobodni odločitvi za osebo, ki nima polne avtonomije, je seveda huda zloraba.

Prostovoljno končanje življenja: napoved veta in referenduma

Sprašujem se, ali ima vse to časopisno dopisovanje kakšen smisel, ko pa je očitno, da zagovorniki zakona ugovorov sploh ne berejo. Iz svojega članka, ki je bil v Sobotni prilogi objavljen 1. februarja, naj ponovim le enega od devetih konkretnih predlogov za spremembe zakonskega predloga. V 7. členu je zapisano, naj lečeči zdravnik bolnika seznani z možnostmi za lajšanje trpljenja. Prav bi bilo, da mu te možnosti tudi ponudi – pa takega predloga niso sprejeli. Bolnika bodo torej seznanili z možnostjo paliativne terapije ali sprejema v domsko oskrbo, ker pa to ne bo kmalu dostopno ali za bolnika ne bo finančno možno, bodo izvedli postopek usmrtitve. Ponavljam: dokler ne bo vsakomur brez čakanja dostopna brezplačna dobra paliativna oskrba, bo ta zakon na široko odprl vrata za zlorabe.

***

Matjaž Zwitter, Ljubljana