Zakaj sta zdravnika zapisala očitno neresnico?

V skupini zdravnikov, ki pokroviteljsko nasprotujejo vsakršni obliki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), sta tudi Radko Komadina in Pavel Poredoš (avtorja). To nasprotovanje očitno prištevata svojemu zdravniškemu dolgu do slovenske javnosti, saj se v svojem zapisu ob ZPPKŽ nekajkrat nejevoljno obregneta. Ker veliko govorita o etiki ali morali in želita ustvariti vtis o svoji etičnosti, bom tu zaradi skromnega prostora kratko opozoril samo na eno njuno trditev, ki ju kaže v povsem drugačni luči, kot želita videti in prikazati sama sebe.

Veš, zdravnik, svoj dolg?

Ta je, da »v nasprotju s predlaganim ZPPKŽ 28. člen etičnega kodeksa zdravnikov poudarja etično nesprejemljivo opustitev ali odtegnitev paliativne oskrbe (PO)«. Trditev bi bila resnična, če bi predlog ZPPKŽ v katerem koli členu govoril o opustitvi ali odtegnitvi PO. Tega v ZPPKŽ v resnici ni! ZPPKŽ omenja PO v 7. členu, ko mora z njenimi možnostmi pacienta seznaniti lečeči zdravnik, in v 10. členu, ko pacient potrjuje, da je seznanjen z možnostmi PO. In to je vse.

Zakaj sta avtorja zapisala očitno neresnico? Sam lahko najdem dve razlagi, ki pa sta za njiju obe skrajno nečastni. Dopuščam seveda možnost, da bosta morda znala ponuditi za njiju boljše pojasnilo. Prva razlaga bi bila ta, da predloga ZPPKŽ v resnici sploh nista prebrala, da ga zato ne poznata in govorita kar na pamet o tem, kar jima pripovedujejo drugi in kar si pač sama želita. To bi pomenilo, da je brez vrednosti vse, kar govorita in pišeta o ZPPKŽ.

Drugo možnost nakazuje sama vsebina očitka, da ZPPKŽ preprečuje PO. Navajeni smo na to, da nasprotniki uzakonitve PPKŽ povsod po svetu ponujajo PO kot alternativno in edino sprejemljivo rešitev za neznosno trpeče. Ker pa tudi najboljša paliativna oskrba ne more pomagati prav vsem, tem v resnici ostaja na voljo samo še PPKŽ. Ne gre za alternativo, ampak za dopolnitev PO. Trditev, da ZPPKŽ preprečuje PO, ni utemeljena z ničimer in je lažniva. A lahko potrdim, da ni v celoti zrasla na zelniku avtorjev. Navdihuje se po misli Petra Tomažiča ob obletnici Slovenske karitas: »Kot družba smo bili soočeni s predlogom ZPPKŽ, ki želi spremeniti družbeni pogled na solidarnost, umiranje in PO. Skupaj z drugimi humanitarnimi organizacijami smo se na predlog odzvali v kampanji Rad imam življenje.«

Zakon ne govori več o evtanaziji, ampak samo o prostovoljnem končanju življenja

Omenjena kampanja je začetek pojasnilne niti domislice, da ZPPKŽ preprečuje PO. Kampanjo je zagnala v oktobru 2023 Slovenska karitas, da bi sodelovala v sklopu prizadevanj slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC) za preprečitev uzakonitve PPKŽ. Sledila je izjava proti ZPPKŽ voditeljev vseh večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Nasprotovanje RKC je kulminiralo ob začetku posvetovalnega referenduma o uzakonitvi PPKŽ z razglasitvijo težkega greha za vsakogar, ki bi glasoval za uzakonitev, in z grožnjo prepovedi udeležbe pri bogoslužju v cerkvah. Izkazalo pa se je, da ima RKC vpliv na največ petino volilnega telesa, zato skuša najti nove ugovore ZPPKŽ.

Trditev, da ZPPKŽ spreminja družbeni pogled na PO, drži samo v primeru, če s tem mislimo resnični proces promocije in krepitve napredovanja PO, ki se dogaja povsod, kjer poteka uzakonitev PPKŽ. Tomažič sam ni povedal, kaj misli s spreminjanjem družbenega pogleda na PO. A avtorja sta očitno v spreminjanju zagledala nekaj slabega in s tem priložnost podpreti prizadevanja RKC in paternalističnih zdravnikov, da preprečijo sprejem ZPPKŽ. Vendar sta bila preveč zagnana, prepričana v svoj prav in zato videla nekaj, česar ni. To je razumljiv rezultat pogleda, ki ga je Komadina že opisal z besedami: »Zakonu nasprotujemo, ker skruni našo samopodobo.« In za to avtorjema v resnici gre in nikakor ne za skrb za sočloveka, ki jo nosita na jeziku.

***

Andrej Pleterski, soavtor ZPPKŽ

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.