Od »samomora« k »samousmrtitvi«: jezik kot orodje sočutja

Skupina strokovnjakinj različnih profilov, ki se ukvarjajo s samomorilnostjo, je objavila razmislek, katerega osnovni poudarek – če sem ga dobro ujel – je, da je pomemben del boja proti hudemu, ki ga samousmrtitev prinaša bližnjim umrlega, vzdržnost pred sodbami o vzrokih in o povzročiteljih njegovega poslednjega dejanja.

Ko draga oseba dvigne roko nadse, se med bližnjimi praviloma pojavljajo občutki krivde, ki jih lahko pestijo še dolgo. »Lahko se nam zdi, da vemo, zakaj, a v resnici ne vemo. Samo domnevamo,« zapišejo. Ne vemo dovolj, da bi se izrekali o tem, in če se – morda iz lahkomiselnosti –, pekel, ki ga bližnji itak doživljajo, le stopnjujemo, morda do obupa in do novega koraka nekoga čez rob. Zato se strinjam: bližnje, zlasti mlajše osebe, je treba zaščititi pred samoobtoževanjem, ki jih lahko stre. Strinjam se tudi, da je, če hočemo v tem boju biti uspešnejši, potrebno odreči javno podporo objavam, ki takšne domneve o bližnjih gojijo, posebej če so nameni teh objav predvsem koristoljubni.

Neupravičeno je govoriti, da so za samomore krivi starši ali pritiski v šoli

Kot član skupine pri Srebrni niti, ki je sestavila predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), pa se ne morem strinjati, da bi moral biti cilj družbe preprečiti čim več samousmrtitev ali kar vse, kot avtorice predlagajo na koncu sestavka – kot da bi bila samousmrtitev vselej moralno slaba. ZPPKŽ izhaja iz stališča, da je interes po blagem umrtju v določenih okoliščinah lahko racionalen in moralno nesporen.

Še več: uresničitev tega interesa je lahko tako upravičena, da mora oseba, ki to želi, prejeti tudi pomoč družbe, če ta sledi načelom človečnosti in usmiljenja. Prav to stališče so večinsko podprli sodržavljanke in sodržavljani na lanskem posvetovalnem referendumu.

Prepričan sem, da prizadevanja za odpravo občutkov krivde, ki se širijo med bližnjimi samousmrčenega, ne morejo biti res uspešna, če kot primarni vir teh občutkov ne bomo prepoznali družbene obsodbe samomora in teoloških korenin te obsodbe. Vse tri velike monoteistične religije se namreč strinjajo, da je samousmrtitev zločin zoper boga, ki nam je podaril življenje in nam hkrati prepovedal, da ga prekinemo. Zločinov zoper boga civilno pravo ne pozna in zato (poskusov) samomora ne obsoja, saj država vere ne priznava za svojo podlago.

Zakon ne govori več o evtanaziji, ampak samo o prostovoljnem končanju življenja

Težava je v tem, da se je moralna obsodba s prižnic preselila v izrazje in vztraja v njem. Izraz »samo(u)mor« se v slovenskem jeziku, podobno kot v mnogih drugih, težko razume drugače kot posebno obliko umora, t. j., kot najhujši zločin, ki se tudi kaznuje z najvišjo kaznijo. Dokler ohranjamo jezikovno-logično povezana izraza za dve dejanji, ki sta v pravnem in tudi v javnomoralnem vrednotenju tako zelo vsaksebi, kot sta umor in samomor, bodo apeli strokovnjakov, naj se vzdržimo stigmatiziranja, zaman. Stigma je že vsa v izrazu »samomor«.

Da bi prispevali k njenemu zmanjšanju, smo soavtorji ZPPKŽ v besedilu zakona dosledno uporabljali »pieteten in neobsojajoč« izraz, kakršnega kot zaželenega omenjajo avtorice zapisa – »samousmrtitev«. Res je nekoliko daljši kot »samomor«, a je pomensko enako jasen in enako pregiben.

Vsem uporabnikom slovenščine, zlasti pa strokam in javnim ustanovam, zato predlagam premislek o opuščanju izraza samomor. Izid posvetovalnega referenduma je pokazal, da je večina v Sloveniji na to pripravljena. Napočil je čas, da se tej večini pridruži tudi zdravstveno osebje, zlasti zdravniki, ki menda večinsko čutijo drugače. Od stroke, ki si od laične javnosti želi pietetnega in neobsojajočega odnosa do bližnjih samousmrtitelja, moramo pričakovati, da bo k takšnemu odnosu javnosti prispevala tudi sama z razvojem in rabo primerne terminologije.