Zaklenjen turjaški grad, mogočna priča kulturniške indolence
Dragoceni spomenik je treba obnoviti in mu končno dati vsebino, ki bo le majhna zahvala Turjačanom.
Odpri galerijo
Turjaški grad
Turjaški grad je zaklenjen. Z ministrstva za kulturo so mi odgovorili, da pripravljajo razpis (objavili ga bodo kmalu), s katerim bodo letos iskali najemnika oziroma novega upravljavca gradu.
»Kultura in prosveta – to naša bo osveta,« smo se po vojni drli v povorkah. Na proslavah smo slavnostno prepevali »(...) grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri«, ki je refren stare puntarske.
Izgleda, da danes prve parole ne razumemo najbolje, saj še vedno na neki način pritrjujemo drugi. Gradovi in cerkve niso bili ničesar krivi, da smo jih med vojno zrušili. Krivi so bili ljudje, ki so se v njih zabarikadirali, in tisti, ki so jih napadali. Kdo je imel bolj prav, je menda končno razjasnjeno.
Že predvojne zdrahe med klerikalci in liberalci so med vojno obrodile svoj prekleti sadež: kri in ruševine. Tega »sadeža« je bila v največji meri deležna Dolenjska, ki sta jo naskočila kar dva okupatorja in jo »razudila kakor pobitega vola«, kot pravi Župančič v svoji pesmi. Grad Turjačanov Auerspergov je bilo že skoraj tisočletno domovanje na tem prelestnem kraju. Bili so Slovenci in predvsem Evropejci, ki jim je bila kultura vedno najvišji cilj. Izobraževali so se po evropskih univerzah. Še v obdobju baroka so bili v Ljubljani lastniki največje knjižnice v tem delu Evrope. V grajskih stanovanjskih prostorih je bilo razobešenih preko dvesto umetniških del, ki so krasila njihove sobe, bogate s stilnim pohištvom, kipi in številnimi drugimi drobnimi dragocenostmi. Od vsega tega je po vojni ostala samo še lupina tudi trimetrskega trdnjavskega zidu, brez strehe. Izredna utrdbena arhitekturna umetnina je kljubovala času dolga stoletja. Na te temelje ga je postavil grof Trojan leta 1520, potem ko je spodnji manjši grad leta 1511 zravnal z zemljo strahoten potres. Torej leta 2020 bi bil, kar zadeva gradove, »fant v najlepših letih« – star bo 500 let. Bomo priče še ene sramotne obletnice njegovega rojstva? Kaj smo zanj storili v sedemindvajsetih letih samostojne Slovenije? Nič. Pardon, kakšna napaka! Obnovili smo en prostor (beri: en sam prostor!): tako imenovano Viteško dvorano.
Kaj bi rekli Turjačani, če bi se vrnili iz tistega časa, ko so gradili s pomočjo »kontrapeze in plajbe«, potem ko so jim voli pripeljali tisočkilogramske skale, ki so jih z macolami obklesali, da so bile primerne za vzidavo? Tega v času novega, najmodernejšega družbenega sistema, ki ga zlagano imenujemo »ponudba in povpraševanje«, ne zmoremo več. Betonski »gradovi v oblakih«, grajeni s pomočjo računalnika in helikopterja, so nam vzeli smisel za lepoto. Nekdo nam je ukradel zdravo kmečko pamet, saj smo prepozno opazili, kako sredstva, ki bi jih lahko namenili kulturi, polnijo žepe neogospodarstvenikov, politikov in so že zabetonirana na raznih »Kajmanih«.
Pa ni bilo vedno tako. Leta 1958, ko je ozračje še preveval duh »svinčenega časa«, je k meni v Ribnico prišel prijatelj Ivan – pozneje največji slovenski strokovnjak za gradove, umetnostni zgodovinar in konservator dr. Ivan Stopar –, ki je bil že nekaj let diplomant umetnostne zgodovine, jaz sem bil pa še študent. Z izposojenima bicikloma sva se lotila »raziskovanja« tamkajšnjih grajskih ruševin, vse od Fridrihštajna, Ribnice, Ortneka, in se za več ur ustavila na Turjaku. Preskakovala sva ožgane tramove in grušč, ugotovila, da ni več pomoči freski v lutrovski kapeli, izredni dragocenosti, videla, kje je bil skrivni prostor, kjer je Jurij Dalmatin prevajal biblijo. Ivan si je že nekaj zapisoval, fotografiral in spet na bicikla ... Tam mi je rekel: »Tega ne smemo pustiti propadu.« Čez kakšnega pol leta sem dobil dopisnico: »Turjaški grad bo pokrit.« In res je bilo tako. Leta 1962 je grad Turjak dobil streho. Ko sem to lani decembra zapisoval za ministrstvo za kulturo, sem onemel ob radijskem sporočilu: Danes je umrl slovenski gradoslovec doktor Ivan Stopar ... Hvala ti, Ivan!
Po tistem najinem srečanju sem prvič doumel, da so sistem – ljudje. Če jih ni, se začnemo rušiti tudi sami, skupaj z gradovi, cerkvami in vso ostalo »kulturniško navlako«, o kateri se bleja med pokrom po luksuznih vilah in vikendih. Čisto drugačen »svoj prav« so izkazali slovenski likovniki. Ko se je obnavljala Trubarjeva domačija na Raščici v neposredni bližini Turjaka, je 64 slikarjev in kiparjev poklonilo 82 svojih umetniških del. Tri dni smo jih prodajali na razstavi v Cankarjevemu domu. Kupovali so jih – spet – predvsem kulturniki. Iztržek je bil neverjetnih tedanjih 4.000.000 dinarjev (štiri milijone dinarjev), kar je takrat (zaradi boljše predstave) pomenilo dva mercedesa.
Nazaj k namenu. Turjaški grad je treba obnoviti, mu vrniti vsaj delček nekdanjega sijaja in mu končno dati vsebino, ki bo le majhna zahvala Turjačanom, ki so bili stoletja stebri slovenske in evropske omike. Zato predlagam: nekdanje bivalne prostore Turjačanov, z obrambnimi stolpi vred, ki že 75 let samevajo in propadajo, usposobimo za naselitev in jim spet omogočimo življenje. Ta prelestni košček naše majhne domovine si to zasluži. Je tako rekoč širše predmestje Ljubljane.
V njegovi neposredni bližini so se rodili Trubar, Stritar, Levstik, kiparja in slikarja Tone in France Kralj in še kdo ... Vrnimo ga kulturi. Sestavimo ekipo strokovnjakov vseh tozadevnih branž, ki bi pripravila načrte za občasno ali trajno naselitev po vzoru istrskega Grožnjana. Prazni prostori kličejo po slikarskih in kiparskih ateljejih, po prostoru, kjer bi muzicirali glasbeniki, se občasno predstavili igralci in plesalci. Za vse je prostor v Viteški dvorani in na akustičnem dvorišču. Na obisk bi prišli slovenski in zamejski literati, ki bi ob lepem vremenu »pod lipo zeleno« za kamnito mizo ob bokalu rujnega prebirali svoja dela ...
Kje dobiti sredstva? Aškerc bi rekel »i tam, kjer si vzel ...« Manj neumnosti ob sobotah na nacionalki za razne »Eme in Adame«, da ja ne bi več financirali »vsejemajočih« puhlic, nič denarja prevarantom za gradnjo luksuznih objektov, ki jih prodajo tujcem v prid »dobre naložbe«; predvsem pa nobenega evra več za vzdrževanje strank. Idealov se ne kupuje z denarjem.
Ministrstvo za kulturo je doslej v grad in območje vložilo 2,2 milijona evrov. Takrat, ko bomo zaprosili za evropska sredstva, jih pa le spomnimo, da je Andrej Turjaški v bitki pri Sisku leta 1593 za večno rešil Evropo pred Osmanci.
Turjaški grad propada
»Kultura in prosveta – to naša bo osveta,« smo se po vojni drli v povorkah. Na proslavah smo slavnostno prepevali »(...) grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri«, ki je refren stare puntarske.
Izgleda, da danes prve parole ne razumemo najbolje, saj še vedno na neki način pritrjujemo drugi. Gradovi in cerkve niso bili ničesar krivi, da smo jih med vojno zrušili. Krivi so bili ljudje, ki so se v njih zabarikadirali, in tisti, ki so jih napadali. Kdo je imel bolj prav, je menda končno razjasnjeno.
Že predvojne zdrahe med klerikalci in liberalci so med vojno obrodile svoj prekleti sadež: kri in ruševine. Tega »sadeža« je bila v največji meri deležna Dolenjska, ki sta jo naskočila kar dva okupatorja in jo »razudila kakor pobitega vola«, kot pravi Župančič v svoji pesmi. Grad Turjačanov Auerspergov je bilo že skoraj tisočletno domovanje na tem prelestnem kraju. Bili so Slovenci in predvsem Evropejci, ki jim je bila kultura vedno najvišji cilj. Izobraževali so se po evropskih univerzah. Še v obdobju baroka so bili v Ljubljani lastniki največje knjižnice v tem delu Evrope. V grajskih stanovanjskih prostorih je bilo razobešenih preko dvesto umetniških del, ki so krasila njihove sobe, bogate s stilnim pohištvom, kipi in številnimi drugimi drobnimi dragocenostmi. Od vsega tega je po vojni ostala samo še lupina tudi trimetrskega trdnjavskega zidu, brez strehe. Izredna utrdbena arhitekturna umetnina je kljubovala času dolga stoletja. Na te temelje ga je postavil grof Trojan leta 1520, potem ko je spodnji manjši grad leta 1511 zravnal z zemljo strahoten potres. Torej leta 2020 bi bil, kar zadeva gradove, »fant v najlepših letih« – star bo 500 let. Bomo priče še ene sramotne obletnice njegovega rojstva? Kaj smo zanj storili v sedemindvajsetih letih samostojne Slovenije? Nič. Pardon, kakšna napaka! Obnovili smo en prostor (beri: en sam prostor!): tako imenovano Viteško dvorano.
Zahvala Ivanu Stoparju
Kaj bi rekli Turjačani, če bi se vrnili iz tistega časa, ko so gradili s pomočjo »kontrapeze in plajbe«, potem ko so jim voli pripeljali tisočkilogramske skale, ki so jih z macolami obklesali, da so bile primerne za vzidavo? Tega v času novega, najmodernejšega družbenega sistema, ki ga zlagano imenujemo »ponudba in povpraševanje«, ne zmoremo več. Betonski »gradovi v oblakih«, grajeni s pomočjo računalnika in helikopterja, so nam vzeli smisel za lepoto. Nekdo nam je ukradel zdravo kmečko pamet, saj smo prepozno opazili, kako sredstva, ki bi jih lahko namenili kulturi, polnijo žepe neogospodarstvenikov, politikov in so že zabetonirana na raznih »Kajmanih«.
Pa ni bilo vedno tako. Leta 1958, ko je ozračje še preveval duh »svinčenega časa«, je k meni v Ribnico prišel prijatelj Ivan – pozneje največji slovenski strokovnjak za gradove, umetnostni zgodovinar in konservator dr. Ivan Stopar –, ki je bil že nekaj let diplomant umetnostne zgodovine, jaz sem bil pa še študent. Z izposojenima bicikloma sva se lotila »raziskovanja« tamkajšnjih grajskih ruševin, vse od Fridrihštajna, Ribnice, Ortneka, in se za več ur ustavila na Turjaku. Preskakovala sva ožgane tramove in grušč, ugotovila, da ni več pomoči freski v lutrovski kapeli, izredni dragocenosti, videla, kje je bil skrivni prostor, kjer je Jurij Dalmatin prevajal biblijo. Ivan si je že nekaj zapisoval, fotografiral in spet na bicikla ... Tam mi je rekel: »Tega ne smemo pustiti propadu.« Čez kakšnega pol leta sem dobil dopisnico: »Turjaški grad bo pokrit.« In res je bilo tako. Leta 1962 je grad Turjak dobil streho. Ko sem to lani decembra zapisoval za ministrstvo za kulturo, sem onemel ob radijskem sporočilu: Danes je umrl slovenski gradoslovec doktor Ivan Stopar ... Hvala ti, Ivan!
Po tistem najinem srečanju sem prvič doumel, da so sistem – ljudje. Če jih ni, se začnemo rušiti tudi sami, skupaj z gradovi, cerkvami in vso ostalo »kulturniško navlako«, o kateri se bleja med pokrom po luksuznih vilah in vikendih. Čisto drugačen »svoj prav« so izkazali slovenski likovniki. Ko se je obnavljala Trubarjeva domačija na Raščici v neposredni bližini Turjaka, je 64 slikarjev in kiparjev poklonilo 82 svojih umetniških del. Tri dni smo jih prodajali na razstavi v Cankarjevemu domu. Kupovali so jih – spet – predvsem kulturniki. Iztržek je bil neverjetnih tedanjih 4.000.000 dinarjev (štiri milijone dinarjev), kar je takrat (zaradi boljše predstave) pomenilo dva mercedesa.
Vrnimo ga kulturi
Nazaj k namenu. Turjaški grad je treba obnoviti, mu vrniti vsaj delček nekdanjega sijaja in mu končno dati vsebino, ki bo le majhna zahvala Turjačanom, ki so bili stoletja stebri slovenske in evropske omike. Zato predlagam: nekdanje bivalne prostore Turjačanov, z obrambnimi stolpi vred, ki že 75 let samevajo in propadajo, usposobimo za naselitev in jim spet omogočimo življenje. Ta prelestni košček naše majhne domovine si to zasluži. Je tako rekoč širše predmestje Ljubljane.
V njegovi neposredni bližini so se rodili Trubar, Stritar, Levstik, kiparja in slikarja Tone in France Kralj in še kdo ... Vrnimo ga kulturi. Sestavimo ekipo strokovnjakov vseh tozadevnih branž, ki bi pripravila načrte za občasno ali trajno naselitev po vzoru istrskega Grožnjana. Prazni prostori kličejo po slikarskih in kiparskih ateljejih, po prostoru, kjer bi muzicirali glasbeniki, se občasno predstavili igralci in plesalci. Za vse je prostor v Viteški dvorani in na akustičnem dvorišču. Na obisk bi prišli slovenski in zamejski literati, ki bi ob lepem vremenu »pod lipo zeleno« za kamnito mizo ob bokalu rujnega prebirali svoja dela ...
Kje dobiti sredstva? Aškerc bi rekel »i tam, kjer si vzel ...« Manj neumnosti ob sobotah na nacionalki za razne »Eme in Adame«, da ja ne bi več financirali »vsejemajočih« puhlic, nič denarja prevarantom za gradnjo luksuznih objektov, ki jih prodajo tujcem v prid »dobre naložbe«; predvsem pa nobenega evra več za vzdrževanje strank. Idealov se ne kupuje z denarjem.
Ministrstvo za kulturo je doslej v grad in območje vložilo 2,2 milijona evrov. Takrat, ko bomo zaprosili za evropska sredstva, jih pa le spomnimo, da je Andrej Turjaški v bitki pri Sisku leta 1593 za večno rešil Evropo pred Osmanci.
