Zastraševanje sodnikov od zgoraj – tožilstvo pa »hrabro« molči

Mediji so že poročali o tem, kakšna nezaslišana dejanja si je zoper njo dovolil.
Fotografija: Matevž Krivic: »Že večkrat sem javno – zaman – pozval tožilstvo k sprožitvi kazenskega postopka zoper predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika zaradi suma hudega kaznivega dejanja zoper neodvisnost sodnice Ane Testen.« Foto Marko Feist
Odpri galerijo
Matevž Krivic: »Že večkrat sem javno – zaman – pozval tožilstvo k sprožitvi kazenskega postopka zoper predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika zaradi suma hudega kaznivega dejanja zoper neodvisnost sodnice Ane Testen.« Foto Marko Feist

Že večkrat sem javno – zaman – pozval tožilstvo k sprožitvi kazenskega postopka zoper predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika zaradi suma hudega kaznivega dejanja zoper neodvisnost sodnice Ane Testen. Ne bom še enkrat ponavljal, kakšna nezaslišana dejanja si je zoper njo dovolil, kar so mediji o tem že poročali – tožilstvo pa še naprej »hrabro« (ali modro?) molči. Javnosti se – ob tako hudi javni ovadbi zoper tako pomembnega predstavnika slovenskega pravosodja – ne čuti dolžno (ali si morda ne upa?) sporočiti ničesar. Da to kaže na nekaj hudo gnilega v slovenskem pravosodju, sem enkrat že zapisal – in zdaj ponavljam.

Povod za ponavljanje: kar dva članka te dni o tem in še enem sicer malo blažjem, a vseeno skrb vzbujajočem primeru. V ponedeljek, 18. januarja, v Dnevniku članek Ministričinemu pismu so sledili ukrepi zoper sodnico (namreč Urško Klakočar Zupančič, ker ne mara Janše – ne, ker bi slabo delala), v torek, 19. januarja, v Delu članek Zaradi premestitve sodnice lahko pade obsežen proces (namreč zaradi Pogačnikove skrajno nedopustne samovolje nasproti sodnici Ani Testen). Čestitke obema uredništvoma in novinarjema, da so to objavili – tudi če njihove besede morda niso merile tako naravnost na to, na kar merijo zdaj te moje besede. Toda »tarčam«, v katere so namerjene zgolj besede »vpijočih v medijski puščavi«, se pri nas očitno ni ničesar bati.

Opozorilo v Delu, da lahko zaradi (po mojem prepričanju grobo nezakonitih) ukrepov zoper sodnico Ano Testen »pade obsežen proces« (njena ustno že izrečena daljša zaporna kazen kriminalistu), je seveda vredno pozornosti že samo po sebi – a teža tiste (zame grobo nezakonite) »premestitve sodnice«, ki bi prvo lahko povzročila, je še neprimerno večja.

Kaj pa teža prekrškov, ki se obema sodnicama očitajo (eni, da je zasebno grdo govorila o Janši, drugi, da se je nepooblaščeno vmešavala v neko policijsko preiskavo)? Oboje je seveda treba raziskati, in če sta res kaj zakrivili, ustrezno sankcionirati – toda po zakonitem postopku. Tisto, kar označujem kot »nekaj gnilega v slovenskem pravosodju«, pa je, če tisti vplivni v njem (predsedniki sodišč ali ministrica za pravosodje) take, resnične ali tudi le domnevne sodniške kršitve grobo zlorabijo za zastraševanje sodnikov (in s tem hkrati še za utrjevanje svojega mesta v nomenklaturi?).

V prvem od teh dveh primerov si je ministrica dovolila nedopusten pritisk na predsednico sodišča, ki se ga je ta očitno ustrašila in ne le sprožila disciplinski postopek zoper sodnico (kar je smela storiti), ampak ji je hkrati odvzela vodenje dotlej strokovno dobro vodenega oddelka (kar pa je očitno nedopustna dejanska sankcija za nekaj, o čemer se bo šele odločalo). Da se ve, kdo je komanda in koga je treba ubogati?

V drugem primeru je bilo pa zastraševanje sodnice (in prek nje še vseh drugih) tako grobo in očitno, da »normalen« človek ob tem lahko samo ostrmi. Tudi pravnik, kot jaz – če se še lahko štejem za normalnega človeka. Namreč v razmerah, kjer se pa odgovornim za preganjanje takih ekscesov zdi normalno, da ob tem modro molčijo. Vam tudi?

Preberite še:

Komentarji: