Dobrodejni na glavo svet

»Gremo zdaj malo letet, ker vem, da to že vsi težko čakate,« je skupino deklet in enega mladeniča pozvala vaditeljica Neža Rupnik in pokazala, kako se zavozlati v »gugalnico« iz pasu, da bo ta varno in brez kakršnegakoli naprezanja omogočila poigravanje s silo gravitacije. Dobesedno poigravanje, saj so se vadeči v trenutku spremenili v igrive posameznike brez strahu pred padcem in se, gugajoč v traku, prelevili v baletke, aviončke, »žogice« ... Nato so se z vzdihom olajšanja, ker se je hrbtenica brez napora raztegnila kot kaka DNK-vijačnica, obesili še na glavo. Neža s kombiniranjem joge »v zraku« s še drugimi elementi razvija funkcionalno vadbo, ki bi jo rada razširila v sleherni slovenski dom.

Joga se je v preteklih desetletjih pri Evropejcih kar dobro uveljavila, nenehno pa prihajajo nove in nove različice oziroma kombinacije, primerne za kogarkoli: od nosečnic, starostnikov do najbolj zahtevnih športnikov. Med bolj svežimi pri nas je joga »v zraku«, aerial joga, kombinacija jogijskih asan in akrobatskih veščin, ki z uporavo trakov ali visečih mrež omogoča vznemirljive »breztežnostne« izzive, medtem ko (popolnim) začetnikom olajša pravilno izvedbo elementov oz. asan, hkrati pa taka vadba učinkovito razbremeni hrbtenico in sklepe.

Rojena Logačanka, zdaj Ljubljančanka Neža se je z eno od različic aerial joge, tako imenovano fly high jogo, srečala pred petimi leti v Indoneziji, a potem ubrala malo drugačno pot. Najprej poklicno, saj je diplomirana komunikologinja in magistrica novinarstva več let delala kot tv-voditeljica, novinarka in ustvarjalka tv-oddaj, potem pa si je vzela daljšo pavzo za potovanje po Avstraliji in Indoneziji, ki ji je v celoti spremenilo življenje. V Indoneziji se je zaljubila v tamkaj živečega prijatelja iz Slovenije in se pozneje odločila, da se preseli k njemu.

»Tri mesece sem razmišljala, od česa bi živela: bi izdelovala nakit, kar mi sploh ni šlo od rok, ali pa organizirala poroke in medene tedne, kar je tam doli kar velika industrija.« Pa je ni potegnilo, kot ne tečaj za učitelje fly high joge, obisk katerega ji je predlagal fant. »A ko sem si ogledala videoposnetke, sem se takoj spomnila na plezalni pas, ki sem ga močno pogrešala, pred potovanjem sem namreč dve leti res intenzivno plezala, tuja mi ni bila niti joga, saj sem se s hatha jogo že pri dobrih 20 letih sproščala in raztegovala po napornih in sedečih delavnikih.«
 

Vznemirljivo – s pridržkom

Z užitkom, kakor pove, je v Indoneziji obiskovala tečaj in si pridobila licenco za učenje, kmalu zatem pa dobila ponudbo za delo v enem od treh studiev na otoku Gili Trawangan, kjer je živela. »Prvo leto sem bolj ali manj eksperimentirala in se sproti še dodatno učila – na svoje jogijske oddihe sem hodila na bližnji Bali –, saj se mi je fly high joga zdela premalo raznovrstna. Izhaja iz sicer zelo učinkovite iyengar joge, a smo se naučili vsega 20 poz, šlo je v glavnem za viseče izvedbe jogijskih položajev ali take na tleh zgolj s kakšno okončino v pasu, saj je poudarek v glavnem na pravilni drži telesa, je pa ljudi vseeno pritegnilo, saj tega ni nihče poznal, in karkoli si jim pokazal, se jim je zdelo vznemirljivo.«



Večina jogijskih učiteljic je ravno zaradi tega, ki se jim je zdelo, da tradicionalne oblike joge ponujajo več raznovrstnosti kot ta v zraku, opustila poučevanje fly high joge, tako da je Neža kmalu postala dežurna učiteljica v vseh treh studiih na Giliju, učila je tudi na zasebnih urah, »pas pa sem obesila tudi v svojem domu in se z velikim veseljem obešala nanj, se raztegovala do neslutenih ravni, kadarkoli sem prišla mimo, tudi med klepetanjem s partnerjem (smeh).«

A izjemno energični mladenki se je vseeno zdelo, da nekaj manjka, zato je začela dodajati še povezovalne – nihanja, guganje, kar omogoča pas – in druge gibalne elemente, zaradi katerih je vadba še bolj raznolika in funkcionalna, temelji pa na treh stebrih: gibljivosti, moči in breztežnostnih raztegih telesa. »Ob tem lahko zaradi uporabe pasu vsako prvino izvedemo še bolj intenzivno, pa naj gre za razteg nog ali stabilizacijo telesa, skratka, s pomočjo pasu na zabaven način spoznavamo in potem tudi širimo meje svojega telesa, se ga naučimo obvladovati. Tako kot morebitni strah pred 'svetom na glavo'. Prepustiti se pasu, zaupati mu in svojemu telesu – to je tisto!« zagreto pojasni Neža.

Svoj koncept je sicer v celoti razvila v Sloveniji, ko se je pred tremi leti vrnila zaradi nosečnosti, a je tudi na porodniškem dopustu organizirala vadbe, zlasti na prostem, saj se prilagodljivi pas zlahka obesi tudi na drevo ali igralo. Čez čas ga je preimenovala v move aerial vadba – torej ne več joga, saj ne vsebuje le jogijskih elementov – koncept pa zaradi nadaljnjega izobraževanja vseskozi nadgrajuje, tako da je zdaj »vsak element oziroma njegove dobrobiti za telo tudi teoretično podprt.«
 

Pet minut na dan

A njen cilj je, da bi bila ta vadba čim bolj »ljudska«, dostopna in primerna za vse generacije, postave in zagrizenosti: da bi jo lahko izvajali tako mladeniči s »six packi«, za katere Neža na vodeni uri brez težav pripravi telesno zahtevnejšo izvedbo, kot 70-letne dame in gospodje kar doma, »zato ne vnašam nekih akrobatskih elementov, ki so značilni zlasti za aerial jogo, ampak pas jemljem zgolj kot pripomoček, ki se popolnoma oprime telesa in omogoča človeku, da brez napora raztegne hrbtenico, kar s klasično jogo ni mogoče. Da, denimo, stojiš na glavi, moraš biti že kar mojster in krepkega telesa, medtem ko lahko s pasom položaj 'z glavo navzdol' naredi prav vsak.



Če mu to ne ustreza, tega ne more ali ne želi, pa lahko izvede le nekaj drugih osnovnih elementov in se bo počutil super. Osnovni raztegi in preprosti gibi so namreč zaradi uporabe pasu veliko bolj učinkoviti – v sedečih, stoječih, klečečih in drugih položajih nam pas pomaga kot opora, da gremo dlje, česar se na tleh ne da narediti, pa tudi bolj pravilno in varno. Pet minut na dan in je človek naredil res nekaj dobrega zase, saj se tako vretenca, ki se zaradi hoje in sedenja ves dan zbijajo skupaj, res učinkovito in breztežnostno raztegnejo, kar je dobrodošlo zlasti za tiste, ki imajo neakutne težave s hrbtenico.«

Zdaj vse dela v tej smeri, saj ji ob dveletnih dvojčkih in izobraževanju uspe organizirano vadbo izvesti zgolj enkrat na teden z manjšo skupino, tako da iz temeljitih zapiskov vaj in njihove izvedbe, ki si jih dela že od samega začetka, pripravlja knjižico, po kateri bodo ljudje lahko vadili doma, v sodelovanju s šiviljo pa razvija tudi svoj pas, da bi bil primeren za vsakogar. »Originalni, ki sem jih prinesla iz Balija, so namreč lahko preozki za nekoliko težje ali večje ljudi, če je vadba neudobna, jo pa, kakor vemo, hitro opustimo.«


Informacije so dostopne tudi na njeni spletni strani, v prihodnje namerava pripraviti nekaj brezplačno dostopnih videoposnetkov vaj, da jih bo mogoče izvajati tudi doma, »le dve kovinski ušesci bo treba zavrtati v strop, da se lahko nanje obesi pas«, v načrtu pa ima tudi tečaje za bodoče učitelje njenega koncepta. »Res si želim to zdravo in do telesa prijazno in podporno vadbo zanesti med ljudi, v tej smeri – dobro telesno in duševno življenje – pa bo šlo moje tako poklicno kot zasebno življenje tudi v prihodnje,« pravi 33-letnica, ki se je po opravljenih dodatnih jogijskih tečajih zdaj lotila še učenja meditacije in energetskih metod. »Čutim, da se pri tem nekaj dogaja in bi rada znala več.« Želja je, da svoj koncept zanese tudi v Indonezijo, kamor se redno vrača – letos prvič tudi z otrokoma.

Za simpatično dekle, skrbno mamo in partnerko, ki jo dobesedno privzdiguje od energije – »res kar nenehno priteka od nekod« – se nič ne zdi nemogoče.