Je res vse v glavi?
Kategorično razmišljanje je za mnoge tuj termin, čeprav se ga, precej ironično, poslužujejo zelo pogosto, če ne kar praviloma. Gre namreč za razmišljanje »po predalčkih«.
Robert Sapolsky v delu Behave: The Biology of Humans at Our Best and Worst (2017, Penguin Press) definira kategorično razmišljanje kot razlago nekega pojma, vedenja ali pojava skozi perspektivo ene same strokovne discipline (biokemije, evolucijske biologije, psihologije, prehrane ...). Pričakovano odgovore iščemo primarno ali celo izključno tam, kjer se počutimo vešči, ali nas to področje osebno najbolj privlači.
Poskusimo s takšnim načinom razmišljanja pojasniti kompleksen pojem, ki ga vsi poznamo. To je debelost. Z gledišča biokemije je debelost v bistvu prekomerno kopičenje trigliceridov v maščobnem tkivu, ki je neto rezultat pretiranega vnosa energije glede na njeno porabo. Evolucijska biologija vidi debelost kot rezultat interakcij med geni in okoljem, razlage za nagnjenost k debelosti oziroma odpornost proti njej pa išče v dejavnikih, med katerimi sta v ospredju dednost ter selekcijski pritiski.
Nevroznanstvenikom je najbrž bližje razlaga debelosti v povezavi z možgani, ki so neposredno in na različne načine vključeni v našo presnovo ter prehranjevanje. Nepravilnosti na nivoju celične signalizacije ali poškodbe nevronskih poti lahko vodijo do kroničnih težav pri vzdrževanju energijskega ravnovesja in posledično debelosti. Za naraščajoče število podjetij na področju industrije zdravja in njihovih oglaševalcev je debelost posledica »zakisanosti« ali pomanjkanja točno določenih hranil. Rešitev vidijo v dvotedenskem »razstrupljanju«, posebni dieti in »revolucionarnih« dopolnilih. Mnogi osebni trenerji dojemajo debelost kot posledico lenobe in šibkega karakterja. Njihova strokovna argumentacija po navadi ne seže dlje od: »Ni čudno, da si debel/a, če pa sam' žreš in se nič ne gibaš,« ali: »Ti piškoti se niso pojedli kar sami.«
Skozi primere lahko opazimo eno očitno prednost kategoričnega razmišljanja: lahko nam pomaga, da si nekaj pojasnimo in lažje zapomnimo. Na drugi strani pa obstaja nevarnost, da o tem, kar si pojasnimo in zapomnimo, ne razmišljamo.
Dober primer tega je razširjena maksima Vse je v glavi, ki je enostavna za razumeti, privlačna za ušesa in tudi blizu resnice, če upoštevamo le psihološki vidik. Vendar, ko o njej razmislimo in se ozremo širše, opazimo genetske, zdravstvene, družbene, ekonomske in druge dejavnike, ki prav tako vplivajo na naše možnosti in sposobnosti. Zanemarjanje kompleksnosti in zatekanje k najbolj preprostim, da ne rečem površnim pojasnilom ima pogosto mnogo bolj negativne posledice, kot je strokovna netočnost.
Razumljivo je, da enostavno nimamo dovoljšnjih kapacitet, da bi se na strokovni ravni enako podrobno ukvarjali z vsemi možnimi disciplinami, ki vplivajo na obravnavo večplastnih tem.
Če se za hip ozremo na področje prehrane, lahko opazimo, kako ozkogledna, površna in povsem brez konteksta so tukaj pogosto stališča ne le nekaterih nutricionistov, ampak tudi zdravnikov, trenerjev, raznih terapevtov ter strokovnjakov iz drugih praks. Izpostavljeno dejstvo vsaj deloma pojasni, zakaj se to dogaja.
Enodimenzionalno razmišljanje se nekaterim ne zdi problematično in pri njem namenoma vztrajajo, verjetno zato, ker bi utegnilo upoštevanje različnih perspektiv zaplesti njihovo dojemanje resnice. Drugi se dobro zavedajo naše naklonjenosti najbolj preprostim razlagam in sprejemanju čustvenih odločitev, kar znajo tudi zelo učinkovito unovčiti. Potem so tu še tisti, ki težijo k preseganju omejitev znotraj lastne stroke in k delovanju skladno s kodeksom moralnih vrednot in v duhu interdisciplinarnosti. S slednjimi se je preprosto strinjati, a se sledenje njihovim nazorom, v nasprotju s prejšnjima dvema, v praksi pogosto izkaže za bolj zahtevno in manj priljubljeno.
Da bi lažje brzdali svojo pristranskost ali se vsaj otresli pasti razmišljanja po predalčkih, v zaključku delim tri spoznanja, ki nam pri tem utegnejo pomagati:
1. Ko si priznaš, da nisi tako pameten, kot misliš, da si, ti postane lažje razmišljati.
2. Zgodi se nekaj zelo podobnega čudežu, ko se obdaš z ljudmi različnih znanj in interesov, s katerimi te združujeta vrednoti iskrenosti ter kritičnega razmišljanja.
3. Ko strokovni izzivi, s katerimi se pri delu soočaš, presegajo omejitve tvojih kompetenc, naredi razliko sodelovanje s strokovnjaki, ki se zavedajo omejitev svojih kompetenc.
***
Mario Sambolec je trener, predavatelj in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami.
