
Neomejen dostop | že od 14,99€
Dlje ko govori, močneje zamahuje z rokami, kot bi hotel po zraku narisati svoje misli. Stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanić (1961) je duhovit sogovornik z bogatim opusom, prebogatim, da bi ga bilo mogoče zaobjeti v enem intervjuju. 1945, Hardfuckers, Družinske zgodbe, Meksikajnarji, Spomini in sanje Kristine B, Ivan Cankar, Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu, Karel Destovnik Kajuh in Jože Plečnik je le nekaj njegovih najbolj znanih del, mednje pa po novem lahko uvrstimo tudi biografski strip Fritz Lang: Ljutomer–Berlin–Hollywood o znamenitem avstrijsko-ameriškem filmskem ustvarjalcu, ki ga v Sloveniji najpogosteje povezujemo z Ljutomerom. Strip je izšel pri Založbi ZRC, s sogovornikom pa sva se še pred odhodom v Prlekijo na kratko ustavila v Dolenji vasi pri Polhovem Gradcu.
O kakšnem omembe vrednem odzivu ne morem govoriti. Ni ga bilo. Medij stripa takrat v družbi ni imel take veljave kot danes, poleg tega strip Hiša Metoda Trobca ni dosegel prav veliko bralcev. Nekaj znancev me je potrepljalo po ramenu in to je bilo to. Še najbolj se spomnim, da se je moja takratna punca bala, da bo Trobec videl strip in se spravil nanjo, da bi se mi maščeval. V tem primeru bi moral narisati tudi drugi del, Vrnitev Metoda Trobca.
V stripu sem se oprl na članek Slavoja Žižka, ki je postavil tezo, da je bilo za Trobca ubijanje žensk podaljšek spolnega užitka. Obenem sem mešal žanre, v stripu vzporedno potekata dve enaki zgodbi, ena narisana v gorenjskem umazano realističnem slogu, druga v hollywoodskem, kjer je vse estetizirano, polizano, polepšano, kakor pač Američani delajo v svojih filmih.
Komentarji