Kdaj se posloviti od partnerja

Verjetno vaš partner sploh ne ve, kaj naj bi počel doma. Ne znajde se kot mož, še manj kot oče.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Bila sem na vašem predavanju in omenili ste zanemarjanje kot raz­log, da lahko tudi odnehamo in se ločimo ... Mene partner zanemarja čustveno in fizično. Imava dve deklici, s katerima smo vedno same. Partner ves čas samo dela in dela. Odprl je s. p. v gradbeništvu in se trudi, da bi mu uspelo. Ker so ved­no še finančne težave, pravi, da mora delati, da bomo preživeli. Pri tem ga čisto podpiram, ampak ne na račun družine. On ne vidi drugega kot samo svoje delo – bager in tovornjak. To me zelo moti.

Kaj pa hčerki, ki ga tudi potrebujeta in pogrešata? Kot da mu to ne bi nič pomenilo. V poznih urah pride domov in je tako utrujen, da takoj zaspi in se nič ne pogovoriva. Večkrat sva se pogovarjala, obiskovala partnersko terapijo, ampak ni preveč sodeloval. Ničesar noče spremeniti. On bo delal in pika. Vem, da je tako navajen iz svoje družine, kjer imajo kmetijo in samo delajo, odnosi pa so postranska stvar. Sklenila sem, da bom najprej začela spreminjati sebe, svoj odnos do njega, ker sem postala nesramna do njega in nič ljubeča. Zato še raje reče adijo in gre delat ...

Koliko sploh lahko pričakujem od njega, da se bo spremenil? Kot vem, se nekaterih vzorcev obnašanja ne da spremeniti. Torej, če mene nekaj moti – ali se moram spremeniti jaz (da me ne bi več motilo) ali naj to pričakujem od partnerja? Ko berem vaše odgovore in knjige, mi je vedno bolj jasno, da je za svoje počutje vsak odgovoren sam. Vendar naj kljub temu partnerju povemo, ko s svojim početjem v nas sproža negativna občutja. Torej na eni strani lastna odgovornost, na drugi pa je »problem« v partnerju. Imam dilemo, kako to dvoje ločiti in biti objektivna: kdaj se napačno odzivam zaradi nekih svojih nerešenih problemov, kdaj pa zaradi partnerja.
Lucija

image_alt
Starši kot sužnji

Temu, kar opisujete, je težko reči drugače kot zanemarjanje. Če se spom­nite, smo na predavanju še bolj poudarili, da ima smisel vztrajati, dokler vztraja partner. Če sledim vaši zgodbi, se ne sprašujem le, ali vaš partner še vztraja, ampak ali je sploh še v odnosu. Sami namreč odnosa ne morete vzdrževati, zanj sta potrebna dva. Njega pa ni, saj beži iz odnosa. Delo se zdi bolj izgovor, bolj verjet­no je, da vaš partner sploh ne ve, kaj naj bi počel doma. Ne znajde se kot mož, še manj kot oče.

Ne bom razpredal o vašem delu odgovornosti za to, da je vajin odnos tak, kot je. Tokrat se mi zdi ključno, ali se bo vaš partner odločil, da nekaj spremeni. In še bolj pomembno – ali se bo odločil, da sploh bo v odnosu oziroma v družini. Ker sta že bila na terapiji in se pri njem ni nič spremenilo, si upravičeno zastavljate vprašanje, zakaj sploh še vztrajati. Ne vem, kako je bilo prej, ampak vi se počasi le zavedate svoje odgovornosti zase in za otroka. Partnerja ne morete prisiliti, da se spremeni. Prav nasprot­no: bolj ko boste silili vanj, bolj se bo odmikal. Vaša odločitev, da poskrbite zase, je zato edina pravilna.

Če ste npr. nesramni do moža, je to zgolj vaša stvar in jo morate sami urediti. Bodite to, kar ste, in spreminjajte se v smeri tistega, kar želite biti. Če še ne znate, ne zmorete – nič hudega. Se boste že naučili. Partner bi vam sicer lahko bil v pomoč, ampak tudi brez njega vam lahko uspe. Paradoksalno vam morda »pomaga« prav s tem, kar počne. Morda je ena vaših prvih glavnih nalog, da spoznate, da ne potrebujete takega odnosa. Ne samo da lahko preživite brez njega, ampak da si zaslužite veliko več.

image_alt
V družini veljam za črnega račka


V preteklosti se tega niste zavedali, zdaj pa se v vas prižigajo prve iskre. Ne odnehajte. Če se vam bo partner še pravočasno pridružil, prav. Če ne – boste že vedeli, kdaj je pravi čas, da vse skupaj končate, če bo potrebno. Z osebno rastjo si zagotovimo možnost, da se sploh lahko odločamo. Morda je to celo pomembnejše od tistega, kar se na koncu odločimo.

Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Kar ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima »pravico«, da je s sabo zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če mu res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da v odnos vnaša manj takega, kar škodi odnosu, in več tistega, kar ga dela zadovoljujočega. V osnovi je tako preprosto, v konkretnih odnosih včasih kruto zahtevno.

image_alt
Živim le za svobodo in samoto


Običajno ni dovolj, da se part­nerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj tako ne gre v nedogled. Če želimo neko težavo v odnosu rešiti, se morata spremeniti oba. Če vas nekaj moti, je npr. treba najprej priti do tega, zakaj vas to tako zelo moti. Mogoče drugih žensk ne bi ali vsaj ne toliko. V kakovostnem odnosu se bosta trudila oba: prvi, da poskuša biti manj občutljiv in bolj zrelo prenesti vse skupaj, drugi da poskuša vsaj ublažiti tisto, kar partnerju ni všeč. Enkrat mora več vložiti eden, nasled­njič drug.

Za svoja čustva ste odgovorni sami. Partner ne sproža v vas nobenih občutij, ampak se vam občutja sprožajo ob njem. Če bi jih sprožal on, bi to pomenilo, da ima nadzor nad vami, kar pa ni res. Če se boste spremenili, vam sčasoma enako partnerjevo ravnanje ne bo sprožilo tako silovitih čustev. Prav je, da mu poveste, kako se počutite ob njem. Toda to naredite na način, ki ne bo njega delal odgovornega ali ga celo krivil za to. Ste samostojna oseba, kot taka se svobodno odzivate. Tudi če nekaj storite avtomatsko oz. nezavedno, gre še vedno za vaš odziv.

image_alt
Ženi je podjetje pomembnejše kot družina


Vaša ključna naloga je, da se naučite vsaj malo ustaviti in razmisliti, kaj bi bil za vas v neki situaciji koristen odziv. Če te naloge še ne zmorete, za to ni odgovoren vaš partner in tudi nihče drug ne. To je samo znak, da se morate tega še naučiti. Podobne svoje lekcije ima tudi vaš partner. Dokler se jih oba zavedata in se skupaj učita, ima odnos smisel in z njim upanje, da se bo kaj spremenilo. V tem se skriva odgovor, ki ste ga postavili na začetku, najti ga morate sami. Vaša sposobnost dobrega upravljanja čustev pa bo najbolj odločala o tem, kdaj boste odgovor tudi zmožni zaživeti.

Komentarji: