Marca ptica, septembra opica

Če plavamo s trebuščkom navzdol, žabico, kravl, pa tudi hrbtno, obratno, ni vrag, da ne bi mogli teči za nosom naprej in zrcalno, zadenjsko. Po ravnem in navkreber. Recimo po smučarskih skakalnicah. Kjer se navzdol ponavadi ne teče, ampak leti. Navzgor pa so se tega, teka, ne letenja, spomnili pred sedmimi suhimi leti v avstrijskem Kulmu in zadeli terno. Rdeči bik, Red Bull po neslovensko, skrbi za niz 17 navkrebrnih tekem Red Bull 400, in če verjamete, Slovenija ne sodeluje z Ljubnim, ampak – s Planico.

Z objektom The Gorišek Brothers imam kupčič poravnanih računov. Kot otrok sem bil na vrhu peš, ko je bila zaletna konstrukcija še sila trhla in sem razumel, da brez ruma ni bilo poguma. Nizdol sem šel službeno z ratrakom, s podplati na vetrobranu, in tudi nazaj gor, lani sem se spustil po ziplinu. S kolesom in bordom mi na misel ni padlo. Zato sem se toliko bolj razveselil mož­nosti, da na lepotico spod Ponc tečem. Na skakalnice tečejo v Saporu, Lahtiju, Ironwoodu, Almatyju, Bischofshofnu, Čajkovskem, Val di Fiemmeju, Zakopanah, na Kulmu, letos tu pač ne, najtežjih 400 metrov pa je menda gornjesavskih.

Kar skočimo v dolino, minulo soboto se nas je nabralo 1047, posamično 605 udeležencev grobega, 107 domnevno nežnega spola, poleg njih še moške štafete, mešane, v katerih je vsaj en osebek moral spolno nasprotovati trojici, pa poklicne štafete, ekipe, v minulosti rezervirane za gasilce, letos so sopihali tudi policisti, specialci, pa osnovnošolske učiteljice, medicinskih sester na žalost ni bilo, niti taksistov. Niti župnikov.



Dvaindvajset držav, Slovenija, vse naše sosede, pa Nizozemska, Velika Britanija, Švedska, Rusija, v moji skupini je bil Japonec, Dolenjska ... Skratka, bistveno raznolikeje kot pozimi na dilcah.

Ker se teče po vsem svetu, nihče ne nastopi na vseh skušnjah, ni skupnega zmagovalca. Vstop v sobotno dolino, kaj naj rečem, če bi sonce sijalo, bilo veliko snega, če bi bilo 30.000 ljudi več, bi bilo kot na dnevih poletov. Ampak je bilo vseeno živahno, pretežno oblačno, pa vseeno z odstopanjem prijazneje kot lani, ko sem se zaradi moče in mraza poskusu odpovedal. Letos sem se za to odločitev retroaktivno pohvalil.

Profi(liranci)

Bi rekel, da s(m)o tisočerico sestavljali profesionalni gorski tekači, bolj ali manj izraziti zagrizenci po ravnem in čez drn in strn, rekreativci in, če se lepo izrazim, pest šalabajzarjev, h katerim sodi tudi novinar. Ne nazadnje organizatorji mamijo s hakljem, da mora velikanko napasti vsak Slovenec, ki teče. Planica rhei.

V precej oddaljeni preteklosti je kar trajalo, da smo, kot vrsta, z dreves na tla popadali in se po sili pokonci postavili. Redbullovski spektakel pomeni razvojno retardacijo, saj poskus večinoma poteka po vseh štirih. Recimo, da v hribih v uri zmoreš 400 višincev, v Planici pa je za 400 dolžincev in 202 višinca zgornja meja 15 minut. Glede na to, da ni skalnih skokov, stopnic, mora biti zadeva res strma. Ampak tako, da ne moreš pokončno trpeti? Hočemo dokaze.

Ko se pomešam med živopisni živelj, med nepreštevno kit, kvadricepsov, izstopajočih rebrc, trakov, športnih nedrčkov, dokolenk in se ustopim pod tekmovališčem, me stisne v zadnjem delu razkoraka. Res je strmo. Bežen pogled na množico pokaže, da so glede obutve 90-odstotno našli salomonsko rešitev. Moji podplati pa so bili gladki, če bi jih kdo videl, bi mislil, da nisem gladek, če se s takimi v breg namenjam. Zato sem ves čas stal na njih. Treniral sem za Planico zmerno, na morju dvakrat po četrt ure v položen hrib tekel, pa doma trikrat po sedem minut v strmino hodil, z desetimi kilami v rukzaku. Je pa res, da sem bil v tednu pred 15. septembrom fizično zelo aktiven.

Moj cilj je bil, da na vrhu skupaj padem hitreje kot v 15 minutah, kar pomeni, da bi bil uradno uvrščen. Štartna številka mi je namenila osmo skupino predtekmovalcev, šesto moško, v vsaki po 60 kerlov. Imel sem več kot dovolj časa, da sem si predočil, kako približno bom videti od spodaj. Aja, nekateri so poleg obuvalc nosili tudi rokavičke, pa naglavne kamere, pa ... Skratka, počutil sem se veri alimpik. Upal sem tudi, da me ne bo ujel najhitrejši v skupini za našo. Pa tudi, kaj pa postorijo po magičnih 15 minutah, mar po bregu spustijo vodo, da prepočasneže odplakne, od koder so prišli? Ko sem potem še različne Gebrselassije po opravljenem poslušal, da česa takega pa še ne, ja, v nordijski center sem šel na tretje izločanje onega dne.

Veliko tekmovalcev je med seboj klepetalo, jaz sem se počutil popolnoma osamljenega. Še kako prav bi mi prišla podpora družine, ampak saj verjetno tudi ona nima kaj prida od mene. Pa sploh so se črne slutnje podile one dni okoli mene. Zdravnik, s katerim sem se nekaj dni prej službeno pogovarjal, mi je rekel, da se boji zame, sodelavec me je spraševal, ali bom zvečer res vrnil službeni avto, uslužbenka je rekla, da bo zame pesti držala, stiskala, če sem se natančno pogledal, sem bil z izjemo umazano sivih copatov ves v črnem. Spodnjic pač nisem nosil.

Mali pok

Potem je napočilo, lahkih nog smo poskakovali na štartnem zemljišču, morda rateške agrarne skupnosti, ves čas so nas snemali s kamerami, zadeva je v živo potekala, ampak ne vem, kje, postavimo se v vrsto in pistoljeros je opravil svoje. Tek na velikanko pomeni nekaj deset metrov gibanja, vrednega tekaškega imena, nato pa na vse štiri.



Hitro sem se odlepil od skupine, no, skupina od mene, in se po opičje lotil doskočišča. S tremi besedami, svinjsko je strmo. Strmina je precej konstantna, doseže nekaj več kot 35 stopinj, a skoraj ne pade pod 30. Razen na hrbtišču in izteku.
S tem in zaletiščem, ki se v zrak poganja s prav tako 35 stopinjami, tvori skoraj enoten naklon čez več kot sedem desetin teka. Stopalca sem prelagal iz zemeljskega utora v utor, se, če je bilo mogoče, povlekel za hlodovino, ki pozimi preprečuje plazenje snega. Nepreviden sem bil, v vpadnici obilnozadnjičnega tekmovalca nekaj višincev nad seboj, in mimo mene je začelo leteti kamenje.

Na podobnih prireditvah znajo vzdušje pokvariti preduhoviti povezovalci, sobotni planiški je bil korekten, ne kričav kot kakšen as, A. S., niti ni ves čas smrkal kot drugi A. S., oba z RTVS. Ne, nisem se spraševal, kaj tam gori počnem. Trpel sem, na uho mi je prihajalo bodrenje nekega Mirka, pa hvaljenje nekega Gregata, ki je imel dan prej fantovščino. Lahko, da sem bledel. Mislim, da je izza plank prišla kakšna bodrilna tudi na moj naslov, ampak na zahvalo ni bilo misliti, če bi dvignil glavo, bi si lahko zapel Zemlja pleše in se skotalil proti dnu. V eni skupini je omaganec sedel na debelce sredi strmine in užival v razgledu na dolino.

Če sem ob prihodu mislil, da tabla 300 metrov pomeni točko, kamor bodo pozimi leteli v prihodnosti, sem zdaj spoznal, da imam še toliko do cilja. Hrbet je postajal vse bolj pokončen, z golimi rokami sem grabil za borno travišče, sem ter tja je zdrsnjena noga poskušala ostati za menoj, edina športna tolažba je bila, da bodo nekoč prvi zadnji, zadnji pa vsaj med peterico.

Dokler si pred seboj videl človekolike gmote, si vedel, da je strmo, ko so ti zginile spred oči, pomeni, da so bile na ravnejšem. Ki je počakalo tudi mene. Po šodru sem se približal odskočni mizi, se nanjo povzpel po rampi, pogledal na uro, še je čas, da izvem, da ostanem in naprej grem ...

Glede obutve, lani je menda sila drselo tudi tistim z najbolj narebrenimi podplati, letos se je nekdo odločil, da poskusi v štunfkih, spet drugi je namignil, da bi še najbolj sedle šprinterice z žebljički. Če ne bi bilo betonskega zaletišča, na vsak meter, morda dva kovinska prečka, prijemal pa si se lahko za gumo levo ali desno, sam sem najbolj zaupal konicam prstov in jih zatikal za plehnato obrobo.

Finalna kazen

Zaletišče je sprva odrešilno, na pogled kratko, ampak to je fata morgana, malo morgen, da si blizu cilja. Vse bolj nagravžen naklon, pa vendar sladkost, dohitim tri nasprotnike, jih prehitim, si prisežem, da se do vrha ne ustavim, prisego prelomim, za deset sekund postanem, hlastajoč po kisiku, slednjič zagledam rešilno roko, ki me poskuša povleči v cilj. Odklonim jo, smo pa le mož.



Poudaril bi, da je bilo na vršni mrežasti ploščadi mesarsko. Po tleh so ležala trupelca, bil sem med najbolj spočitimi. Mar nisem dal vsega od sebe? Veste, povezovalec je na glas, da se je slišalo do Kranjske Gore in Vršiča, najhitrejše, najpogumnejše, pa tudi najpočasnejše, ko so prikalvarili na vrh, urbi et orbi imenoval z imenom in priimkom. In tako smo vsi vedeli, kdo je do cilja porabil 17, kdo 25 minut. In kdo okoli pet. Da bi bil imenovan kot zadnjeuvrščeni svoje skupine, ne, ne bi preživel.
Prazne glave sem se s štajerskim sotrpinom, ja, še to, spuščal ob skakalnici. Bil je prijeten pogled na one, ki so imeli pred seboj, kar smo mi dotrpeli.

Pokazalo se je, da je velikanka na kožo bistveno bolj pisana trlicam kot mišičnjakom, kar je potrdil prizor bodibilderja, ki je bil, premagujoč centimetre, sam sebi utež. So pa tudi med trlicami izjeme, uganimo, koga mislim. Enemu fantu iz organizacijskega osebja sem v varstvo pustil anorak in mu namignil, da je lahko njegov, če me ne bo nazaj. Pa je rekel, da bo dolgo čakal. Ni natanko razbral, kaj sem mislil. Ampak po anorak sem se vrnil.

Če smo tolikšen del planiške pravljice namenili najslabše uvrščenim, povem, da je med fanti, če ne dedci, drugič zapored zmagal Luka Kovačič, če sem se jaz otepal dobre sekunde nad 15 minut, je on zmogel sekundo pod petimi minutami. Vse tri stopničke so bile slovenske. Tudi med dekleti je bila zmaga prvič slovenska, Barbara Trunkelj jo je odnesla.



No, bi skoraj pozabil, iz vsake predtekmovalne skupine se je neposredno v finale uvrstila peterica, poleg teh pa še dvajset po času. V moškem finalu jih je, če sem prav razumel, nastopilo 70. V finalu? Ja, vsaka stvar je za nekaj slaba. Če si predober, si za kazen moral nastopiti dvakrat. Sam sem finale zgrešil za – trideset let trdega treninga. Saj bi rekel, pa drugič, ampak bi bilo bizarno.

Še malo živahne statistike, najstarejši udeleženec moškega spola je imel 68 let, najstarejša ženska je bila, subjektivno rečeno, zelo mlada, 52 jih ima. Najmlajši otrok je imel 15 let. Spodnja starostna meja je bila šestnajst let, a fantič je imel potrdilo svojega športnega kluba, da bo zmogel, pa v Planico ni zbežal od doma, ampak so bili z njim straši.

Pod napravo in na njej je bilo zelo veliko zdravstvenega osebja. Žrtev, izvem pozneje, ni bilo, bojda se je neki tekmovalec med ogrevanjem v glavo butnil, podatkov, kako mu je to uspelo, ni, je pa potem opravil svoje, medtem ko je eden omagal, so mu pomagali s kisikom, priskočili so reševalci in po 40 minutah je bil že predan v domačo oskrbo, tako da v jeseniški bolnišnici vsaj glede planiške prireditve niso imeli posla.

Redbullovcem pa predlagam alternativo za psihofizično (še) manj sposobne – 370 metrov teka po ravnem, nato pa naskok na 30-metrsko skakalnico.

Je pa v mojih očeh malo zbledela avra izjemnosti smučarskih letalcev. Predstavljajte si navpično steno, vrh katere vas postavijo s smučmi na nogah. Nato vas pahnejo čez rob, ker je zadeva navpik, ni nič presenetljivega, če pikirate 200, 250 metrov. Zanima me namreč, kaj bi se rezultatsko zgodilo, če bi bilo velikansko doskočišče vodoravno ali nagnjeno le par stopinj.
P. S. Slava uniformiranim štafetam je šla PGD Zagradec, moške štafetne zmage so se veselili Kasice, mešano na strmini pa so bili najmočnejši in najmočnejše Laufarji. Posamezniki smo bili prepuščeni svojim imenom in priimkom, ekipe oziroma štafete so si lahko dale duška. Najboljši so bili štirietapno po sto metrov na vrhu v cirka treh minutah.

Čestitke, vsi smo zmagali. Se vidimo marca! Med gledalci, da ne bo pomote.