Moj zakon je umrl z moževo boleznijo
Ker vam je mož obrnil hrbet, ste se v trenutkih, ko ni šlo drugače, naslonili na prijatelja, ki vam je ponudil toplo ramo in vse tisto, po čemer ste hrepeneli.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Kot edinka sem odraščala v družini, kjer je bilo veliko stroge doslednosti, a tudi ljubezni. Po moji poroki sta se starša preselila v Prekmurje, z možem pa sva prenovila mojo rojstno hišo in ustvarila topel dom tudi za oba sinova. Ko je najmlajši praznoval deseti rojstni dan, so me poklicali iz moževe službe in povedali, da je brez enega samega razloga dal odpoved, nakar se je zaklenil v svojo pisarno in grozil, da se bo ubil. Hospitalizirali so ga.
Predstavljate si, kakšen šok sem doživela, ko so mi povedali, da gre za izbruh podedovane duševne motnje, shizofrenije. Zdelo se mi je nemogoče! Mož je bil, kar sem ga poznala, izjemno veder, adrenalinski, živahen in nadvse ljubeč. Zdravljenje, ki ga je občasno tudi odklanjal, je bilo dolgo in zelo stresno. Njegovi starši so me obtoževali, da sem za bolezen kriva jaz, moji so mi stali ob strani, kolikor so le lahko.
Po treh letih se je spet postavil na noge, se vrnil v službo, v skupno spalnico pa ne. Grozno sem se počutila. Tolažbo sem našla pri prijatelju od prijateljev. Pet kratkih, a lepih in z globokimi čustvi prežetih let je trajala zveza, ki mi je v težkih trenutkih pomagala preživeti. Ko sem mu namignila, da bi se bila pripravljena tudi ločiti, je čez noč prekinil stike. Ne vprašajte me, kako sem bila na tleh. Moj zakon je od izbruha moževe bolezni le še na papirju. Naj se ločim? Kje bo mož, kadar ne bo hospitaliziran? Vsem okoli mene je mar le zanj, na moja čustva se niti ne ozirajo.
Zvezde vam v zadnjih osmih letih res niso bile naklonjene. Je sploh kdo, ki je v trenutkih, ko se mu življenje razleti na drobne koščke, pripravljen na boj? V vašem primeru bi bilo marsikaj drugače, če bi moževa družina igrala z odprtimi kartami. Molčali so, čeprav so vedeli, da se to, kar se je, prej ali slej lahko zgodi. Če bi vedeli resnico, bi se lahko na trenutke, ki so prišli, vsaj pripravili. Čisto vas razumem, da ste bili živčna razvalina, ki ni vedela, kje se je glava drži.
Še dobro, da so vam priskočili na pomoč starši in v najbolj stresnih dneh poskrbeli vsaj za sinova. Imeli ste srečo, da je bila moževa zdravnica zelo prijazna in je naredila vse, da je pomagala tudi vam. Z možem je šlo malo težje, ker je kot ljubitelj zdravega načina življenja odklanjal vsakršno »kemijo«. Podrobno ste opisali, kaj vse se je med vama dogajalo, ko je prišel domov. Bolj kot vas je poslušal mamo, ki ga je nenehno ščuvala. Preselil se je tudi v svojo sobo, prihajal je le k obrokom, pa še to ne zmeraj. Na živce sta mu šla lastna otroka.
Na začetku niste mogli razumeti, kako je mogoče, da so si pekel in nebesa tako blizu. Ko bi vas bil mož vsaj pripravljen objeti, se z vami pogovarjati, vam zaupati! Že takrat, ko si je v bolnišnici opomogel, ste se zazrli v oči popolnega tujca. Še danes se sprašujete, zakaj, pa ne najdete odgovora.
Kar pomnite, potrebujete veliko objemov, dotikov, veliko pogovora. Ker vam je mož obrnil hrbet, ste se v trenutkih, ko ni šlo drugače, naslonili na prijatelja, ki vam je ponudil toplo ramo in vse tisto, po čemer sta hrepenela vaša duša in tudi telo. Zdelo se vam je, da sta si vedno bolj blizu, da je le še vprašanje časa, kdaj se boste lahko ločili in zaživeli z njim.
Ko ste mu nekoč omenili, da ste na ta korak pripravljeni, vas je nesramno zavrnil. Rekel vam je marsikaj, a če daste njegove besede na skupni imenovalec, bi se glasil, da si je za resnejšo zvezo želel žensko, ki bi bila brez prtljage. Še dobro, da se je to zgodilo na začetku poletja, da ste si lahko vzeli daljši dopust za celjenje ran.
Vmes ste še zadnji hip preprečili moževo namero, da bi prodal hišo in z denarjem izginil neznano kam. V »zahvalo« sta z razočaranim kupcem razbila vse šipe v pritličju. Po moža je prišla njegova mama in ga odpeljala s seboj, vendar se je že po tednu dni vrnil. Ni se niti opravičil ali kako drugače pokazal, da obžaluje svoja dejanja. Zdelo se vam je le, da je postal malo bolj prijazen. Tega ste bili zelo veseli. Iskreno ste želeli, da se povrnejo stari časi, da bo vse tako, kot je bilo nekoč. Žal so moža spet hospitalizirali, upanje, da dosežete luč na koncu tunela, je izginilo.
Ko ste prišli k sebi, ste začeli razmišljati o ločitvi. Niste videli druge rešitve, čeprav vas je bilo strah, kaj bodo rekli ljudje iz vasi, prijatelji. Izhajate iz zelo verne družine, iz okolja, ki je bolj naklonjeno temu, da je treba potrpeti in stisniti zobe ter upati, da bo jutri bolje. Potem ste slišali, da Cerkev v takšnih primerih, kot je vaš, ločitveni postopek brez težav odobri. No, tukaj vas moram popraviti: če bi vložili zahtevek, cerkvena oblast vašega zakona ne bi »ločila«, ampak bi razglasila njegovo »ničnost«. To bi se zgodilo le, če bi vam uspelo dokazati, da so vam moževo bolezen zatajili.
Vaše pismo, draga Grenivka, sem imela zadnje dni nenehno pred očmi. Zdi se mi, da ste bili pri reševanju težav, če odmislim moževo zdravnico, ki vam je ob prvem šoku stala ob strani, bolj kot ne sami. Pomagali ste si, kakor ste najbolje vedeli in znali. Kako bi se v vaših čevljih obnašali drugi, tudi tisti, ki imajo za vas bolj malo ali nič razumevanja, je vprašanje, na katero bi bilo težko odgovoriti.
Vseeno se mi zdi, da bi bilo dobro, da bi se pred odločilnim korakom še enkrat pogovorili z moževo zdravnico. Je položaj, v katerem se je znašla vaša družina, res brezizhoden ali se tako le zdi? Verjamem vam, da nihče ne bi niti trenil z očesom, če bi zahtevali ločitev (ničnost zakona) zaradi nasilja, varanja, alkohola.
A pustiti sočloveka na cedilu zaradi bolezni? Kako ravnati, da bo za oba (vse) prav? Ob pomoči mediatorja poskusite najti rešitev, ki bo najboljša za vso družino, da si ne boste kdaj pozneje kar koli očitali. Ne pozabite na sinova! Tudi onadva sta pomembna, mar ne? Vse dobro vam želim in močno držim pesti za vas!
Predstavljate si, kakšen šok sem doživela, ko so mi povedali, da gre za izbruh podedovane duševne motnje, shizofrenije. Zdelo se mi je nemogoče! Mož je bil, kar sem ga poznala, izjemno veder, adrenalinski, živahen in nadvse ljubeč. Zdravljenje, ki ga je občasno tudi odklanjal, je bilo dolgo in zelo stresno. Njegovi starši so me obtoževali, da sem za bolezen kriva jaz, moji so mi stali ob strani, kolikor so le lahko.
Po treh letih se je spet postavil na noge, se vrnil v službo, v skupno spalnico pa ne. Grozno sem se počutila. Tolažbo sem našla pri prijatelju od prijateljev. Pet kratkih, a lepih in z globokimi čustvi prežetih let je trajala zveza, ki mi je v težkih trenutkih pomagala preživeti. Ko sem mu namignila, da bi se bila pripravljena tudi ločiti, je čez noč prekinil stike. Ne vprašajte me, kako sem bila na tleh. Moj zakon je od izbruha moževe bolezni le še na papirju. Naj se ločim? Kje bo mož, kadar ne bo hospitaliziran? Vsem okoli mene je mar le zanj, na moja čustva se niti ne ozirajo.
Zvezde vam v zadnjih osmih letih res niso bile naklonjene. Je sploh kdo, ki je v trenutkih, ko se mu življenje razleti na drobne koščke, pripravljen na boj? V vašem primeru bi bilo marsikaj drugače, če bi moževa družina igrala z odprtimi kartami. Molčali so, čeprav so vedeli, da se to, kar se je, prej ali slej lahko zgodi. Če bi vedeli resnico, bi se lahko na trenutke, ki so prišli, vsaj pripravili. Čisto vas razumem, da ste bili živčna razvalina, ki ni vedela, kje se je glava drži.
Še dobro, da so vam priskočili na pomoč starši in v najbolj stresnih dneh poskrbeli vsaj za sinova. Imeli ste srečo, da je bila moževa zdravnica zelo prijazna in je naredila vse, da je pomagala tudi vam. Z možem je šlo malo težje, ker je kot ljubitelj zdravega načina življenja odklanjal vsakršno »kemijo«. Podrobno ste opisali, kaj vse se je med vama dogajalo, ko je prišel domov. Bolj kot vas je poslušal mamo, ki ga je nenehno ščuvala. Preselil se je tudi v svojo sobo, prihajal je le k obrokom, pa še to ne zmeraj. Na živce sta mu šla lastna otroka.
Na začetku niste mogli razumeti, kako je mogoče, da so si pekel in nebesa tako blizu. Ko bi vas bil mož vsaj pripravljen objeti, se z vami pogovarjati, vam zaupati! Že takrat, ko si je v bolnišnici opomogel, ste se zazrli v oči popolnega tujca. Še danes se sprašujete, zakaj, pa ne najdete odgovora.
Kar pomnite, potrebujete veliko objemov, dotikov, veliko pogovora. Ker vam je mož obrnil hrbet, ste se v trenutkih, ko ni šlo drugače, naslonili na prijatelja, ki vam je ponudil toplo ramo in vse tisto, po čemer sta hrepenela vaša duša in tudi telo. Zdelo se vam je, da sta si vedno bolj blizu, da je le še vprašanje časa, kdaj se boste lahko ločili in zaživeli z njim.
Ko ste mu nekoč omenili, da ste na ta korak pripravljeni, vas je nesramno zavrnil. Rekel vam je marsikaj, a če daste njegove besede na skupni imenovalec, bi se glasil, da si je za resnejšo zvezo želel žensko, ki bi bila brez prtljage. Še dobro, da se je to zgodilo na začetku poletja, da ste si lahko vzeli daljši dopust za celjenje ran.
Vmes ste še zadnji hip preprečili moževo namero, da bi prodal hišo in z denarjem izginil neznano kam. V »zahvalo« sta z razočaranim kupcem razbila vse šipe v pritličju. Po moža je prišla njegova mama in ga odpeljala s seboj, vendar se je že po tednu dni vrnil. Ni se niti opravičil ali kako drugače pokazal, da obžaluje svoja dejanja. Zdelo se vam je le, da je postal malo bolj prijazen. Tega ste bili zelo veseli. Iskreno ste želeli, da se povrnejo stari časi, da bo vse tako, kot je bilo nekoč. Žal so moža spet hospitalizirali, upanje, da dosežete luč na koncu tunela, je izginilo.
Ko ste prišli k sebi, ste začeli razmišljati o ločitvi. Niste videli druge rešitve, čeprav vas je bilo strah, kaj bodo rekli ljudje iz vasi, prijatelji. Izhajate iz zelo verne družine, iz okolja, ki je bolj naklonjeno temu, da je treba potrpeti in stisniti zobe ter upati, da bo jutri bolje. Potem ste slišali, da Cerkev v takšnih primerih, kot je vaš, ločitveni postopek brez težav odobri. No, tukaj vas moram popraviti: če bi vložili zahtevek, cerkvena oblast vašega zakona ne bi »ločila«, ampak bi razglasila njegovo »ničnost«. To bi se zgodilo le, če bi vam uspelo dokazati, da so vam moževo bolezen zatajili.
Vaše pismo, draga Grenivka, sem imela zadnje dni nenehno pred očmi. Zdi se mi, da ste bili pri reševanju težav, če odmislim moževo zdravnico, ki vam je ob prvem šoku stala ob strani, bolj kot ne sami. Pomagali ste si, kakor ste najbolje vedeli in znali. Kako bi se v vaših čevljih obnašali drugi, tudi tisti, ki imajo za vas bolj malo ali nič razumevanja, je vprašanje, na katero bi bilo težko odgovoriti.
Vseeno se mi zdi, da bi bilo dobro, da bi se pred odločilnim korakom še enkrat pogovorili z moževo zdravnico. Je položaj, v katerem se je znašla vaša družina, res brezizhoden ali se tako le zdi? Verjamem vam, da nihče ne bi niti trenil z očesom, če bi zahtevali ločitev (ničnost zakona) zaradi nasilja, varanja, alkohola.
A pustiti sočloveka na cedilu zaradi bolezni? Kako ravnati, da bo za oba (vse) prav? Ob pomoči mediatorja poskusite najti rešitev, ki bo najboljša za vso družino, da si ne boste kdaj pozneje kar koli očitali. Ne pozabite na sinova! Tudi onadva sta pomembna, mar ne? Vse dobro vam želim in močno držim pesti za vas!
