Naj pustim moža na dopust s sodelavci?

Rada bi dobila vaše mnenje. Rodila sem drugega otročka, imam hudo poporodno depresijo in jemljem zdravila. Mož bi šel s sodelavci in sodelavkami za tri dni na morje, in ker me je to potrlo, se zdaj drži in pravi, da mu bo šef zameril, če ne bo šel. Naj se kar pripravim, da v bodoče ne bo imel glede službe nobene ugod­nosti (dopust, izhodi med delovnim časom ipd.).

To ni prvič, velikokrat gre na take zabave, jaz pač ne, mogoče enkrat na leto za nekaj uric (obletnica s sošolci iz osnovne šole ali novoletno kosilo s sodelavci). Vem, da če zdaj ne bo šel, se bo držal, kuhal mulo in mi v bodoče vsakokrat, ko bi sama želela kam, očital, češ da mu jaz nisem tega omogočila. Že tako mi je težko, zdaj pa še to. Kaj naj? Ne prenesem tega izsiljevanja. Sem res tako nemogoča? Oba greva proti štiridesetemu letu starosti, skupaj sva 18 let. Hvala za odgovor.

Šef in tudi sodelavci vašemu možu nimajo kaj zameriti, če ne bo šel na izlet z njimi. Posel je posel, zasebne zadeve vanj ne spadajo. Tridnevni »sindikalni« izleti so zato povsem prosta izbira vsakega delavca. Vaš mož ob morebitni odsotnosti zaradi tega ne bi smel imeti nobenih resnejših posledic v službi, sploh če bi pojasnil, da ima doma bolno ženo. Ja, depresija je bolezen, včasih hujša in usodnejša od raka. Če bi mož imel težave v podjetju, ker se ni udeležil izleta zaradi ženine bolezni, to pomeni, da je z odnosi oziroma vodstvom v njegovem podjetju nekaj hudo narobe. A tudi v tem primeru ima vse možnosti, da se upre izsiljevanju ali morda celo zamenja službo. Namesto tega izsiljevanje prenaša naprej na vas?! Ker se on ne zna (noče?) postaviti zase, od vas pričakuje, da sprejmete nekaj, kar vam očitno ne ustreza.

Obstaja pa še druga, najbrž celo bolj verjetna razlaga. Lahko da je tole s šefom in posledicami v službi bolj izgovor. Morda možu povsem ustreza, da gre malo stran od vas, da si spočije od otrok in vaše depresije. Na neki način ga je mogoče razumeti, saj življenje z depresivnim partnerjem ni enostavno. A to še ne pomeni, da je prav tako. Nasprotno! Zavedajte se, da imate vso pravico pričakovati, da ne hodi na tridnevne sindikalne žure, vas pa pušča doma v objemu depresije samo z dvema otrokoma.

Če bo kuhal mulo, je ne bo zato, ker bi vi nekaj naredili narobe, ampak zato, ker je vsaj v tem delu vaš mož še zelo nezrel. Je pa s temi »prav« in »narobe« v partnerskem odnosu en sam križ. Kakor ima prav vaš mož, če si želi iti na sindikalni izlet, imate prav tudi vi, da vam to v vašem trenutnem stanju ne ustreza. Nekako se bosta morala dogovoriti, za kateri prav se bosta odločila v konkretnem primeru. Vse rešitve, do katerih prideta, so korekt­ne, če niso posledica (čustvenega) izsiljevanja. In to je edino, kar lahko najdem spornega v vašem opisu moževega ravnanja.

Če bi vaš mož napisal svojo plat zgodbe, bi verjetno brali, da ste vi težavni, ves čas nejevoljni, da nikamor ne greste, da je pri vas doma kot v zaporu. Da če želi kam iti, mora iti sam, in podobno. Da ga izsiljujete, ste takoj slabe volje, če pokaže željo po čem zunaj vajinega sveta. Zakaj vam to pišem? Da se ne bi preveč vrteli in ukvarjali samo okrog tega sindikalnega izleta. Z možem imata očitno tudi drugače težave v odnosu, verjetno tudi to prispeva k vaši depresiji. Koliko se počutite osamljeno, zapuščeno, samo z otroki, brez podpore, razumevanja in tolažbe? Kaj, če bi se namesto zapletanja okrog izleta raje z možem poskušali odprto pogovoriti o tem, mu povedali, kaj vam v resnici manjka, kako vam je? Kako bi odreagiral? Vas je strah, da bi še bolj bežal?

Zdravila vam bodo morda pomagala pri blaženju depresije, ne bodo pa vam pomagala v vajinem odnosu. Tu boste morali kaj postoriti sami. Vem, da vam je v trenutnem stanju to zelo težko, v hudi depresiji se vse zdi težko, brezupno in nemogoče. Ampak na neki način se morate pobrati in bolj poskrbeti zase in s tem tudi za otroka. Nikakor niste nemogoči, če zahtevate od moža, da vas razume, podpre, da je ob vas, kadar vam je težko. Kar seveda ne pomeni, da ga ne boste nikamor pustili, da imate pravico ves čas čepeti doma in pričakovati, da bo tam ves čas tudi vaš mož.

Kje je prava mera? Ni je oziroma jo bosta morala določiti sama, tako da bosta oba zadovoljna. Kako bosta to dosegla? S pogovorom – odkritim, strpnim in pogumnim. Zakaj ne bi na tak način začeli govoriti kar vi – o sebi, kako se počutite v vajinem odnosu, kaj pogrešate ...? Nobenega zagotovila ni, da bo prisluhnil, vendar druge poti ni. Če bo pokazal pripravljenost, da se začneta resneje ukvarjati z vajinim odnosom, in vama to ne bo šlo najbolje od rok, si poiščita pomoč.

Vaša depresija ne bo izginila sama od sebe, depresivni pa boste težko zbrali moč, ki je potrebna, da bi spremenili svoj del, ki ga vnašate v odnos. Zato bi bilo smiselno s pomočjo zdravil najprej omiliti depresijo, nato pa s pomočjo terapevta najti njene korenine. Če se vam mož ne bo želel pridružiti, to naredite sami. Zase! Bolj ko vam bo uspelo, lažje se boste soočili z različnimi željami in pogledi v odnosu z njim. Te razlike so namreč nujne in same po sebi niso težava. Težava je, če si teh različnih pogledov (konfliktov!) ne upamo priznati, se o njih ne pogovarjamo in se jih ne naučimo razreševati na zrel način. Ko to zmoremo v odnosu, partnerja dobita občutek večje svobode, ne da bi za to žrtvovala občutek povezanosti in pripadnosti. V vajinem primeru se zdi, da je prav to cilj, ki bi mu morala slediti.