Naj vztrajam z možem, ki pravi, da me nima rad?

Poročena sva šestnajst let, imava dva pridna in dobra otroka na začetku pubertete. Vedno sem imela solidno službo, ki me je večinoma osrečevala, brez večjih problemov. Mož je star 41 let in je bil do pred kratkim zaposlen pri očetu obrtniku, zdaj pa je sam prevzel obrt, ker oče ne zmore več. V vseh teh letih sva nekako prebrodila življenjske situacije in težave. Te niso bile hude, nihče ni doživljal osebnostnih katastrof, smrti ali bolezni.

Počasi se je začela naveličanost in rutina. Mož pravi, da do mene ne čuti ničesar, ne ljubezni in ne sovraštva. Z moje strani tudi ni več čustev, kot so pri začetni zaljubljenosti, ampak bolj partnerstvo. Drug drugega ne varava, vsaj jaz ne. Bolj me muči njegov odnos do mene – hladen, ni mu do spolnosti, pozornosti in nežnosti. Z mano je pri 37 letih čisto drugače. Vse to bi počela vsak sleherni dan. Njemu je dovolj enkrat na mesec, pa še to na mojo pobudo.

Bila sva pri socialni delavki, ker sem hotela spremeniti najin odnos, vendar je po 45 minutah presodila, da je glede na to, da se je mož jasno izrazil, da me nima več rad in do mene ne čuti ničesar, bolje, da greva narazen. Na tej stopnji pa jaz na to še nisem pripravljena, saj kot družina z otrokoma funkcioniramo skoraj odlično, zatakne se samo pri najinem odnosu moža in žene.
Danes sem ga spet zalotila, ko je masturbiral ob računalniku. Nisem vedela, ali naj bom jezna ali se naj smejim – on je trdil, da se je samo oblačil. Jaz pa točno vem, kaj je delal. Zmanjkuje mi spoštovanja, ki naj bi ga imela žena do moža, še vedno hoče igrati hipija kot pri dvajsetih letih, za obrt je skrbel njegov oče, zdaj, ko bi moral prevzeti posle v svoje roke, pa samo čaka na naročila. Ne skrbi za nove posle. Danes dopoldne, ko je bil sam v delavnici – pa masturbira.

Otroč­je in neodgovorno se mi zdi od 41-letnega moškega, da ni sposoben drugega kot kaditi travo, prirejati piknike za prijatelje in »drkati«. Jaz mu povem vse odkrito in brez sprenevedanja (morda že preveč direktno, kar se spolnosti tiče), on pa kar beži od pogovora, sploh če mu tema ne ustreza, gre stran ali pa se kuja. Ali imam sploh kakšne možnosti, da v prihodnje zaživiva bolje, čeprav sem vedno bolj prepričana, da me nima rad. Ali vi vidite prihodnost v takem razmerju? Lara

Iz vašega opisa bi se dalo kaj hitro sklepati, da je vaš part­ner obtičal nekje med puberteto in odraslostjo in se še kar ne more in noče odločiti, kaj bi s sabo. Videti je, kot da so ves čas o vsem odločali drugi, vse so mu pripravili. Še celo za službo se mu ni bilo treba kaj dosti potruditi, saj se je samo priključil »očetu obrt­niku«. Ubogljivost in prilagodljivost kompenzira s svojim »hipijevstvom«.

Starša sta vašega partnerja »pozabila« pripraviti na samostojno življenje, očetu ga še na samostojno vodenje obrti ni uspelo pripraviti. Da se ne bo spet zdelo, kot da so »za vse krivi starši«, dodajam, da je pri 41-letniku odgovornost za njegovo življenje povsem njegova. Odgovornost staršev za storjene napake pri vzgoji seveda ostaja, kar pa ne pomeni, da so odgovorni tudi za stanje, v katerem vztraja sin še pri 41 letih.

Po teh prvih nekaj stavkov se seveda lahko zdi, kot da je za vajine težave kriv vaš partner, ker je nezrel, neodgovoren ... Pa vendar: zakaj ste toliko let »potrebovali« točno takega moškega, ste se tudi vi, tako kot starši, kar odločali namesto njega in mu omogočali neodgovorno hipijevsko vedenje? Kako to, da še vedno ne morete stran? Če vam topel partnerski odnos res toliko pomeni že vsa ta leta, kako ste tako dolgo zdržali v hladu? Vam je morda ta vajina distanca prej po svoje ustrezala, zdaj pa ste začutili in se odločili, da je praznine dovolj?

To, da kot »družina z otrokoma funkcionirate skoraj odlično«, je samo izgovor, ker vam verjet­no stanje, tako kot je, precej bolj ustreza, kot izhaja iz vašega pisanja. Družina, v kateri sta si partnerja čustveno in tudi sicer tako zelo daleč, ne more (!!) funkcionirati »skoraj odlično«. Vaša družina je videti »skoraj odlično«, ker se vajina otroka za to maksimalno trudita in za to plačujeta visoko ceno – odrekata se namreč sebi, svojim resničnim željam in potrebam, pravzaprav se odrekata kar svojemu otroštvu. Ne počneta namreč tega, kar si resnično želita, in ne izražata tega, kar v resnici sta, ampak počneta to, kar starša (družina) potrebujeta, in izražata to, kar vidva kot starša preneseta.



Verjetno se je podobno dogajalo tudi z vašim partnerjem. Ker se na pragu odraslosti temu ni zmogel upreti, je tam obtičal in ostal tak, kot je. Upor proti tej krivici, ki se je verjetno sploh ne zaveda, so njegovi pobegi v »hipijevstvo« in upor proti vam, saj vas verjetno doživlja zelo podobno kot svoje starše: da ves čas samo nekaj hočete od njega, da se vam mora prilagajati, da pa vas tak, kot v resnici je, sploh ne zanima. Zelo podobno torej, kot je bilo z njegovimi starši. Ker vas tako doživlja, »gre stran ali pa se kuja«.

Debate o tem, koliko ima kdo koga rad, vama ne bodo prav nič pomagale pri odločitvi, ali ostati skupaj ali ne. Oba ravnata tako, kot sta se naučila, in s tem soustvarjata svoj odnos. Prišla sta do točke, ko tisto, kar znata in zmoreta vnesti v odnos, ni več dovolj. Na tej točki ni pomembno, koliko ima kdo koga rad, ampak kaj je kdo pripravljen narediti, da se spremeni, s tem pa se spremeni tudi to, kar vnaša v odnos. Od tega je odvisna prihodnost vajinega razmerja. Čustva so seveda pomembna, a ne na tako naiven način, ki je očitno zavedel tudi socialno delavko.

Čustva prihajajo in odhajajo brez voznega reda, v odnosu pa smo ves čas. Partnerski odnos je najprej in predvsem odločitev. Če ste se resnično odločili, da si takega odnosa ne želite več, potem to mirno in brez obtoževanja povejte part­nerju. Če imate še željo in moč, da poskusite izboljšati in rešiti vajino zvezo, mu to prijazno predlagajte. Tako bo vaš partner postavljen pred odločitev, odgovornost in vprašanje, na katero si bo moral odgovoriti sam: ali mu vajin odnos pomeni toliko, da se je pripravljen zanj truditi in se spremeniti? Ob tem pa si ne zatiskajte oči: pred povsem enako odločitev in vprašanje ste postavljeni tudi vi.