Najraje se spominjam časa afere JBTZ

Novinar in urednik Uroš Šoštarič je bil vso poklicno pot na Delu, prav tako njegova žena, novinarka Marjeta Šoštarič.
Fotografija: Uroš in Marjeta Šoštarič. FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Uroš in Marjeta Šoštarič. FOTO: Jože Suhadolnik

Svojo novinarsko pot na Delu sem začel konec 60. let prejšnjega stoletja, kot honorarec v športni redakciji Dela. V svojem prvem članku sem pisal o tekmi prve košarkarske lige. In v tej redakciji sem spoznal svojo ženo Marjeto, ki je bila takrat prav tako honorarka in je potem ostala do konca novinarka različnih redakcij Dela. Pred kratkim sva praznovala 40. obletnico poroke.

Vso delovno dobo sem bil na Delu. Samo enkrat sem zamenjal takratni tozd, ko sem šel za dobro leto na Teleks. Na Delu pa sem bil novinar in urednik na kroniki, v notranji in centralni redakciji, slovenskem dopisništvu, reportažah, ljubljanski redakciji, če nisem še katere pozabil. Potem sem bil dolga leta spet urednik kronike in čisto na koncu, pred upokojitvijo, sem nekaj časa urejal pisma bralcev.

Najraje se spominjam časa afere JBTZ. Takrat sem bil urednik kronike in Delo je bilo prvo, ki je objavilo, da so aretirali Janeza Janšo. Novico so sicer vrgli z naslovnice pred koncem tiska, vendar je približno pol Slovenije to vseeno izvedelo naslednje jutro, saj je bila polovica naklade že natisnjena in odpremljena. Potem smo tudi prvi objavili, da ima Janšo vojska in da je zaprt na Roški. Delova kronika je z organizacijo okrogle mize o človekovih pravicah poleg tega odprla javni prostor za eno najvidnejših osebnosti slovenske osamosvojitve Jožeta Pučnika. Ker sem imel številna poznanstva, sem z informacijami z druge strani precej pomagal odboru za človekove pravice, v katerem je sicer delovalo še nekaj Delovih novinarjev.



Zdi se mi, da zlatega časa za novinarja ni. Oziroma je lahko zlat vsak čas, če je novinar pokončen, ima hrbtenico in je pripravljen delati. Včasih nismo gledali na uro in plače, ni bilo pomembno, kdo je bil na katerem položaju, vsi smo delali vse. To je bistveno, vse drugo si je treba izboriti, zato sem bil vso delovno dobo tudi aktiven član sindikata. Če bi že moral oceniti, kdo je bil najboljši vodja v desetletjih, ki sem jih preživel na Delu, pa bi dejal, da sta bila dva – Mitja Gorjup in nedavno umrli Ante Mahkota.

V času, ko sem bil na Delu, se je spremenil sistem, država, tehnologija. Pri tej je bila največja sprememba prehod s svinca na fotostavek v tiskarstvu. Potem so prišli računalniki in danes imajo preveliko vlogo. Novinar mora na teren, od sedenja v redakciji za računalnikom in brskanja po internetu, brez preverjanja podatkov, ni velike koristi.

Poleg čistega novinarstva sem se ukvarjal tudi z drugimi novinarskimi dejavnostmi. Ves čas sem bil aktivni sindikalist, sodeloval sem tudi pri sestavljanju kolektivne pogodbe in kodeksa novinarjev, ki je danes osnovno orodje skupnega organa sindikata in Društva novinarjev Slovenije, Novinarskega častnega razsodišča. In seveda sem bil aktiven tudi med novinarji smučarji. Če si poročen z nekdanjo smučarsko reprezentantko, niti nimaš izbire.

Kako pa usklajujeta zasebno življenje dva novinarja, povrhu zaposlena v istem časopisu? Težko, vendar gre. Očitno, tudi 40 let. Res je, da sva imela pri varstvu otrok veliko pomoči prijateljev in sosedov, pa tudi sicer so marsikdaj ostali zadnji v vrtcu, ko je bila tam samo še čistilka.

Komentarji: