Namakanje spodnjic
Ljudje imamo praviloma težave z odgovarjanjem na vprašanja, kot so, kaj je naš najlepši spomin iz otroštva, kdaj smo bili kot malčki najbolj srečni, katere ocene smo bili najbolj veseli in podobno. Tako kot z leti slabe izkušnje zorijo v napete zanimive pripovedi, se tudi lepi spomini plemenitijo, nabrekajo v sladkobnosti in cukajo na vzvode vseh čutil, dražijo voh in sluh, okus in dotik, najbolj pa, seveda, možgane. Jaz pa nisem tak, kajti točno vem, kaj je bil najbolj srečen trenutek mojega otroštva. Ta trenutek je metafora za odnos med generacijami in zakaj bo šlo vse v tri krasne.
Uvodoma malce predzgodbe. Rodil sem se dvema 18-letnima dijakoma in posledično veliko časa preživljal z babico. No, ona je bila stara 39 let, ko sem se rodil, a vendar je v mojih očeh bila videti primerno stara, siva in slabovidna. Smešen je ta spomin, tudi moj oče se mi je, odkar pomnim, zdel odrasel. Kakor koli. Z bratom in starši smo živeli v kleti hiše dedka in babice po očetovi strani. Oba sta izhajala iz kmečkega okolja in sta kmetijo prinesla s seboj v Maribor. V srcu sta jo dolga leta skrivala, nato pa jo z velikim pokom osvobodila. Tako smo imeli na dvorišču za hišo razmeroma ugledne soseske pravcato kmetijo. Prepelice, zajci, kure, race, koza po imenu Srna in samurajski fazani. Verjetno še kaj. Aja, seveda, velik kup sena. Nekega zgodnjega jutra, ko sem bil v varstvu pri babici, sem začel kričati iz svoje posteljice, da me kakat. Babici se ni zdelo, da gre za resen alarm, to se ji ni nikoli zdelo, zato je rekla, naj neham, ker bom kaznovan. Rotil sem jo, nato pa pač opravil neizogibno. In ko je kasneje prišla in našla svojega vnuka objokanega v lastnih iztrebkih, se ji je omehčalo srce in mi je obljubila, da bom lahko, ko se umijeva, šel z njo na dvorišče in namakal spodnje gate v vodo. To je bil njena obljuba, razgrnjena prav s temi besedami. Spominjam se šoka, da sem pomislil, kaj za vraga to sploh pomeni. Namakat gate v vodo? A me je le skrivnostno gledala, se nasmihala in me odnesla v kopalnico.
Moj srček je razbijal od vznemirjenja, komaj sem čakal, da stečem na dvorišče in se lotim svoje nagrade. A babica si je vzela čas. Boleče mirno in počasi se je obuvala in se sprehodila do dvorišča. Moj pogled je drsel v vse smeri in verjetno bi mi zrkla padla iz glave, če se ne bi zadnji hip ujela in izostrila v velik bel kos blaga v babičinih rokah. To so bile spodnjice mojega dedka. Veličastne v svoji prostranosti in kljub razvlečenosti, raztrganosti in splošno slabem stanju so nekako še vedno obstajale, tam v njenih rokah. Očitno je v njih še vedno videla uporabno vrednost. Takšni so bili ljudje včasih. Čakal sem, kaj bo sledilo. Babica se je nasmehnila, nato pa se sprehodila do vrta, izruvala leseno palico za fižol in na skrajni konec obesila gate. Nato me je prijela za roko in se sprehodila do nasprotnega konca dvorišča, kjer je bila prosojna plastična plahta položena čez drva. Ker je prejšnji dan deževalo, se je v platnu na vrhu kupa ujela deževnica in nastal je za kad velik bazen. Končno mi je pokazala, kaj je imela v mislih. Palico je položila na rob tega nenavadnega bazena, da je nastal vzvod, nato pa je spodnjice pomočila v vodo, z njimi malce pomešala, zatem pa hitro daljši del palice potisnila proti tlom, da se je kos blaga na nasprotni strani dvignil iz vode in, kot razigran otrok na morju, v zrak pognal kapljice. Kako lepo so se lesketale v jutranjem soncu. Nato je palico izročila meni, še enkrat sva jih namočila skupaj, da sem usvojil gib, nato sem jih končno lahko samostojno pomakal. Sreča vseh sreč, neizmerno veselje, vriskal sem od radosti. Opojen zvok čofotanja in pljuskanja, ko so se odtrgale iz vode! Neumorno sem jih namakal, ne vem, kako dolgo, a zelo dolgo. Najraje bi jih večno, dan za dnem. Le na stranišče bi vmes skočil. Žal usoda ni imela posluha, saj so tistega večera podrli kup desk, voda je odtekla, gate pa so se sušile, položene čez ograjo. A prihajal je vikend, ko naju bodo z bratom peljali na drugi konec mesta, k drugi babici.
