O športni mistiki
Oni dan je debata ljubiteljev sodobnega gladiatorstva zavila v temno, ozko ulico športne diagnostike. Okuženi s spremljanjem neverjetnih hitrosti, ki so jih na dirki po Franciji iz tedna v teden dosegali kolesarji, in rekordov prvenstev, ki so dan za dnem padali na atletskem mundialu v Eugenu, smo se spraševali, kako natančno bi lahko te rezultate napovedali v laboratoriju. Bi lahko, denimo, ob poznavanju njenih treningov, telesnih predispozicij in vseh drugih okoliščin mesec dni pred tekmovanjem zatrdili, da bo Sydney McLaughlin 400 metrov z ovirami pretekla v času 50 sekund in 68 stotink? (Kar je, mimogrede, približno tako osupljivo kot svetovni rekordi Usaina Bolta iz Berlina 2009.)
Del družbe je zatrjeval, da bi znanstveniki zmogli priti zelo blizu veliki športni Resnici, drugi smo se sklicevali na »pomen dnevne forme« in »nemerljivo čarobnost stadiona Hayward Field« ter navajali primere iz zgodovine športa, ki so upravičevali naše dvome.
Smo se pa bolj kot ne vsi strinjali, da bi bilo najhuje od vsega, če bi takšne izračune lahko izvajali leta vnaprej. K temu na neki način sicer teži ves športni svet. Znanstveniki, trenerji, športniki, navijači. Kako v množici otrok prepoznati tistega z največjim potencialom? Kako mu prilagoditi trening, da bo ta potencial kar najbolje izkoristil? In kaj povedati drugim? Jih takoj seznaniti s kruto resnico ali jih pustiti v lažnem upanju, dokler se na lastni koži ne prepričajo, da so sanjali zaman?
Le neskončni zapletenosti človekovega telesa in duha se imamo zahvaliti, da tako natančnih izračunov še ne poznamo. Zavoljo skokovitega napredka športne znanosti v zadnjih desetletjih sicer že zdaj premoremo dobre približke, a prav na tem primeru se lepo vidi izjemna razlika med približnostjo in dokončnostjo. Bolj praktični del prebivalstva – zakaj otroka sploh vpisati v atletsko šolo, če že spočetka veš, da ni niti U od Usaina Bolta? – se slednje najverjetneje sploh ne bi branil, nam, romantikom, pa se zdi naravnost strašljiva in dehumanizirajoča.
Oklepamo se starega sveta, za katerega vemo, da ne more večno trajati, a ga vseeno moledujemo, naj nas nikdar ne zapusti, medtem pa nas skozi priprta vrata že opazujejo znanstveniki v belih haljah. Graditelji novega sveta. Vedo, česar mi ne vemo, in se čudijo, zakaj smo na svojo nevednost tako ponosni, zakaj jo tako goreče tiščimo k prsim. Nekaj preprostih testov, pa bi jo za vselej razblinili, kakor bi jo razblinili novim rodovom, če bi jim že ob rojstvu izračunali potencial, doseg, okvir. Tem novim rodovom bi bile nato prihranjene vse muke zaletavanja v zid lastnih omejitev. Suma sumarum bi bili srečnejši kot mi, ampak … ampak ne bi imeli tistega … ampak ne bi poznali tistega sladostrastja, ki človeka strese ob pomikanju osebnih meja. Ko bi napredovali, bi se jim še vedno zdelo, da se gibljejo znotraj danih okvirov. Z zmagami bi zgolj izpolnjevali predvideno. Ves čas bi bili srečni na devetdeset odstotkov, a se ne bi mogli potopiti na minus tristo, da bi potem segli, četudi zgolj za trenutek, na sto dvajset.
Zato se mi zdi vredno negovati arhaične predstave o športu kot področju, kjer na robu naših zmogljivosti fizika trči v metafiziko, biologija v mistiko in telesnost v duhovnost. Morda pa je samo čas, da preneham brati zapise o izjemni McLaughlinovi, ki se za svoje uspehe vselej zahvali Bogu. Njeno brezhibno tehniko teka je resda mogoče opisati kot božansko, toda pogled na biceps svetovne rekorderke razkriva, da mora biti njeno svetišče utežarna, angel varuh pa trener. Bi bila tako uspešna, če bi ji poskušali že v ranem otroštvu izračunati potencial, doseg, okvir? Bogsigavedi.
