O zvezdah, mahu in vrednotah

Evropska in vedno širša svetovna kriza je v svojem jedru kriza vrednot. Bližamo se novemu, neznanemu križišču brez kažipotov.
Fotografija: Življenje je razburljivo raziskovanje in slej ko prej se vsak znajde na križiščih brez oznak in usmeritev. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Življenje je razburljivo raziskovanje in slej ko prej se vsak znajde na križiščih brez oznak in usmeritev. FOTO: Shutterstock

Veliko se piše in govori o tem, kako ogrožene so naše osebne, družbene, demokratične, evropske ... vrednote. V čem sploh je pomen vrednot? Zakaj je trenutna svetovna kriza posledica trka različnih vrednostnih sistemov, še bolj pa odsotnosti vrednot, ki povezujejo družbo, narode in države?

Temeljna naloga staršev je, da otroke pospremijo do točke, ko so sposobni samostojno in odgovorno odločati o svojem življenju. Kar pomeni, da na življenjskih križiščih zmorejo sprejemati ustrezne odločitve. Ustrezne po lastni presoji, kar v praksi pomeni, da včasih izberejo odcepe stran od kažipotov staršev in učiteljev. Življenje je razburljivo raziskovanje in slej ko prej se vsak znajde na križiščih brez oznak in usmeritev. A vseeno moramo izbirati in izbrati, da ne obtičimo v dolgočasnem slepem rokavu.

V novi življenjski preizkušnji, ko ni jasnih navodil ali osebnih izkušenj, so ravno vrednote tiste, ki nam pomagajo iz odločitvene stiske. So kot mah na severni strani drevesnih debel ali severnica na nočnem nebu. Ne mah ne zvezde nam ne pokažejo točne poti, kaj šele cilja. Pomagajo pa izločiti odcepe, ki ne vodijo v želeno smer, kar izrazito zmanjša možnost napake. In tudi če zgrešimo, pozneje lažje popravimo smer. Zato starši z jasnim in trdnim sistemom vrednot samodejno zagotovijo najboljšo popotnico otrokom, kot bi jih na pot odraslosti pospremili s kompasom v žepu.

V starem socialističnem sistemu je bilo križišč malo, kažipoti pa jasni. Osebnih stisk, v katerih bi bili na preizkusu samostojnost in odgovornost, je bilo bistveno manj. Obvladljivo manj. Na videz je odločalo ljudstvo, v resnici so se vse ključne niti vlekle v ozadju. To, da so niti še vedno v rokah tistih, ki imajo moč, se je ohranilo tudi v naši sodobni norišnici. Tudi vpliv posameznika na družbo, včasih celo na njegovo življenje, je še vedno pogosto bolj navidezen. Absurdno pa se je povečalo število križišč, na katerih se je treba odločati. Že res, da je življenje postalo bistveno bolj zapleteno. Vendar so mnoga križišča zgolj privid, ko si po nepotrebnem ustvarjamo pritisk, čeprav sploh nimamo možno­sti izbire. Še več je nepotrebnega odločanja, ki je plod pritiskov medijev in vedno večje bizarnosti družbenih omrežij.

Človeštvo je za izhod iz prehudih stisk odločanja iznašlo kup uporabnih načinov. Najpogostejši je, da odločanje prepustimo bogu ali neki višji sili. Bolj prizemljen način je, da odločitve prepuščamo institucijam, zakonom, pravilom ali posameznikom, ki jim priznavamo moralno ali strokovno avtoriteto. Stisk odločanja se na te načine preprosto znebimo tako, da jih prepustimo nekomu ali nečemu zunaj sebe. In prav to izkoriščajo tisti, ki želijo imeti vpliv na naše odločitve in prek njih na naše življenje. Božji namestniki v raznih cerkvah nas poskušajo držati v šahu s pokorščino in slepim spoštovanjem pravil. Guruji novodobne duhovnosti nam nasprotno prišepetujejo, da so nam svobodno odprte vse možnosti. Marketinški guruji potrošništva podpihujejo »usodnost« povsem nepomembnih odločitev, od katerih naj bi bila odvisna naša sreča. Družbena omrežja so ponudila priložnost novim instant teorijam in »facebook znanstvenikom«, ki si svoj kos pogače režejo s širjenjem nezaupanja v tradicionalne stebre družbe. Pri tem so ujeli isti veter s politiki. Populisti ponujajo všečne in preproste rešitve, avtokrati pa kar sebe ponujajo kot rešitelje iz vsesplošnega kažina.

Vsak zagovarja svoje, vsi udrihajo čez druge. Poplava kričačev in informacij povzroča le eno: da počasi nihče ne verjame nikomur več. Posameznik je v tej kakofoniji vedno bolj prepuščen sam sebi, v vsesplošni odsotnosti zaupanja se mora odločati o zadevah, ki jim ni kos. Se odločati, o čemer se mu sploh ne bi bilo treba. Starih vrednot, ki bi kot zvezde pokazale pot iz stisk, kot da ni več, novih pa tudi ni videti na obzorju. Hiter porast depresivnih in tesnobnih motenj je zunanji družbeni izraz vedno hujših notranjih stisk posameznika.

Evropska in vedno širša svetovna kriza je v svojem jedru kriza vrednot. Dokler so denar, vpliv in videz glavne zvezde, proti katerim večina človeštva usmerja svoje poglede in korake, bo vedno močneje opletala s svojim repom. Kreativni boj za prepričanja in vrednote so dokončno preglasile pragmatične bitke za vpliv, naravna bogastva in ozemlja. Žalostno je, da je nevarnost jedrskega uničenja očitno še zadnja varovalka, da vojskovodje ne gredo do konca. Svet, ki smo ga poznali in nam je dajal varnost, izginja. Bližamo se novemu, neznanemu križišču brez kažipotov. V svetu, v Evropi in tudi pri nas. Kot vedno so izkušnje in vrednote glavno, na kar se lahko opremo, da najdemo pravi izhod. Čaka nas naporna razprava, v katere vrednote sploh še verjamemo in katere so tiste, ki nas še povezujejo. Upajmo, da kot posamezniki premoremo dovolj izkušenj in pameti, da nehamo slediti svetlim zvezdam, ki nam jih ponujajo drugi, in končno začnemo bolj zaupati nežnemu mahu, ki se skromno oprijema naših debel.

Preberite še:

Komentarji: