Palača, v celoti namenjena eni sami umetnini

Muzej Apoksiomena, ki je menda eden redkih te vrste v svetu, se letos poteguje za prestižno lovoriko evropski muzej leta.
Fotografija: Ustnice in prsne bradavice so narejene iz bakrene pločevine, zaradi česar so rahlo rdečkaste barve. FOTO: Wikipedia
Odpri galerijo
Ustnice in prsne bradavice so narejene iz bakrene pločevine, zaradi česar so rahlo rdečkaste barve. FOTO: Wikipedia

Eno najlepših palač na hrvaškem otroku Lošinj so namenili eni sami umetnini – več kot dva tisoč let staremu bronastemu kipu Apoksiomena, ki so ga našli na dnu Jadranskega morja. V muzeju pa je med drugim mogoče izvedeti vse o zahtevni obnovi kipa športnika, ki po tekmi čisti svoje telo, pa tudi o miškah, ki so po dveh tisočletjih pomagale razvozlati skrivnost njegovega izvora.

Obuti v bele zaščitne copate smo se podali na 45-minutno popotovanje po muzeju, ki v celoti namenjen kipu Apoksiomena, grškega športnika, najverjetneje rokoborca, ki po naporni tekmi s strgalom čisti svoje telo. Takrat je bilo v navadi, da so se športniki pomerili povsem goli. Pred bojem so si telo temeljito premazali z oljčnim oljem, po njem pa so plast olja, pomešanega z znojem in prahom ali blatom, s sebe postrgali s posebnim strgalom.
 

Najlepši od vseh


Lošinjski Apoksiomen iz 2. stoletja pred našim štetjem, ob katerem so našli še originalni podstavek, ne pa tudi strgala, je replika kipa, ki ga je najverjetneje v 4. st. pred našim štetjem izdelal Daip, sin najbolj znanega grškega kiparja Lizipa. V svetu, izvemo, je v celoti ohranjenih le pet replik originalnega kipa, medtem ko so tri od osmih, kolikor so jih skupaj našli, precej okrnjene. Le dva kipa od vseh sta izdelana iz brona in ravno ta, ki so ga pred dobrimi dvajsetimi leti našli na morskem dnu pri otočku Velo Orjule, je najlepši, so prepričani v muzeju, postavljenem v eno najlepših stavb v Malem Lošinju. Palačo, ki je pred leti žalostno propadala, so z obnovo, vredno dobre tri milijone evrov, popolnoma prilagodili eni sami dragocenosti: bronastemu Apoksiomenu z nasmehom Mone Lize.

V višino meri kip 192 centimetrov, težak je 300 kilogramov. FOTO:  Helena Kocmur
V višino meri kip 192 centimetrov, težak je 300 kilogramov. FOTO:  Helena Kocmur


Prvi prostor, kjer so razstavljene fotografije in še nekatera druga gradiva o najdbi kipa, ki je na morskem dnu ležal več kot dve tisočletji, je namenjen prilagoditvi obiskovalcev na malo nižjo temperaturo glavnega razstavnega prostora, v katerem je na ogled le bronasti športnik. Obenem so poskušali z atmosfero v njem prikazati razmere, v katerih je dragocena arheološka najdba blizu Malega Lošinja čakala na svojega najditelja.

Na fotografiji levo lošinjski Apoksiomen, sledijo kipi, ki jih hranijo na Dunaju, v Firencah, Bostonu in v vatikanskih muzejih. FOTO: Helena Kocmur
Na fotografiji levo lošinjski Apoksiomen, sledijo kipi, ki jih hranijo na Dunaju, v Firencah, Bostonu in v vatikanskih muzejih. FOTO: Helena Kocmur


Skoraj povsem prekrito z mivko in morskim življem jo je 45 metrov pod morsko gladimo, kamor prodre komaj kaj sončne svetlobe, leta 1997 povsem naključno odkril belgijski ljubiteljski potapljač Rene Woutures. V globinah Jadranskega morja so v preteklih letih našli kar nekaj razbitin iz antičnih časov – grško ladjo, ki je prevažale strešnike, dokler je ni potopil brodolom, so odkrili pred nekaj dnevi –, ki so v sebi skrivale dragocene arheološke najdbe. Woutures, ki se je ljubiteljsko ukvarjal s podvodno fotografijo, se je kar dve leti odločal, kaj storiti s svojo najdbo, preden jo je leta 1999 prijavil oblastem.
 

Večne skrivnosti


Okoliščine, zaradi katerih je Apoksiomen – v prevodu ime pomeni tisti, ki se čisti – pristal na morskem dnu, bodo bržkone za vedno ostale skrivnost, najverjetneje pa je padel z rimske ladje, ki je prevažala dragocenosti iz Grčije, in v bližini Lošinja naletela na slabe vremenske razmere, najverjetneje močno burjo. Resnice o tem, ali je kip v morje padel ali so ga vanj vrgli, prav tako ne bomo izvedeli nikoli, saj v bližini niso našli veliko dokazov, le nekaj delcev amfor in dela sidra. Ker o razbitinah ni bilo sledu, sklepajo, da je ladja odplula naprej.

Kukalo stopnjuje pričakovanje. FOTO: Helena Kocmur
Kukalo stopnjuje pričakovanje. FOTO: Helena Kocmur
Takšnih kipov, razlagajo v muzeju, je bilo v antičnih časih veliko, samo v Sredozemlju najverjetneje več sto, narejeni pa so bili iz najrazličnejših materialov, denimo lesa, gline in celo zlata. Do danes so se ohranili le bronasti in marmorni. Precej načetega bronastega lošinjskega Apoksiomena, visokega 192 centimetrov, so iz morja potegnili leta 1999 in kmalu se je v Hrvaškem restavratorskem zavodu v Zagrebu začela dolgoletna obnova, ki je stala približno devet milijonov evrov, izvemo.

»Trajala je sedem let, saj so se odločili, da bodo kip čistili izključno z mehanskimi napravami, brez uporabe kemikalij, s katerimi bi ga lahko še bolj poškodovali,« izvemo med ogledom. Pri restavraciji, ki se je končala leta 2006, so sodelovali italijanski in hrvaški strokovnjaki. Obnovljeni kip so prvič javno pokazali v arheološkem muzeju v Zagrebu, nakar je gostoval po vseh največjih muzejih v svetu, tudi v ljubljanskem Mestnem muzeju.

Kinodvorana, oblečena v 650 kilogramov volne. FOTO: Helena Kocmur
Kinodvorana, oblečena v 650 kilogramov volne. FOTO: Helena Kocmur


Po desetletnem tavanju se je hrvaški Apoksiomen ustalil na »rivi« Malega Lošinja, kjer si ga vsako leto ogleda približno 30.000 ljudi z vsega sveta. Moderen in nadvse domišljen muzej, ki so ga odprli leta 2016 in prav zdaj kandidira za prestižni naziv evropski muzej leta, je tako postal ena novejših turističnih atrakcij otoka z nekaj več kot 8000 prebivalci, ki na leto gosti približno 280.000 obiskovalcev, med njimi tudi veliko Slovencev. Dobitnika naslova evropski muzej leta, za katerega se poleg lošinjske ustanove poteguje še 38 drugih po Evropi, bodo razglasili konec maja v Sarajevu, kjer je lani ta naziv pridobil Muzej vojnega otroštva.
 

Lošinjska Mona Liza


V enem od razstavnih prostorov muzeja Apoksiomena med drugim hranijo v posebnih komorah dokazno gradivo, s katerim so natančno izračunali starost kipa. Navadna poljska miška, ki se je naselila v njem, jim je pomagala ugotoviti, da je kip, v katerem je tudi nekaj manjših odprtin, denimo na mestu za oči, nekaj časa ležal na tleh, morda v skladišču katerega od grških pristanišč, dokler ni v prvem stoletju našega štetja odplul proti neznanemu cilju. S pregledom organskega materiala, ki so ga za seboj pustili glodavci, ohranil pa se je v mivki, ki je na morskem dnu napolnila kip, so strokovnjaki dva tisoč let pozneje zlahka izračunali, kdaj je pristal v morju. Že takrat je bil star približno 300 let.

Pročelje muzeja FOTO: Helena Kocmur
Pročelje muzeja FOTO: Helena Kocmur


Muzej Apoksiomena je eden redkih v svetu, ki so v celoti posvečeni eni sami umetnini, in njegova je »najvrednejša od vseh, ki so razstavljene v hrvaških muzejih«. O reševanju in obnovi Apoksiomena si je mogoče v majhni kinodvorani, od tal do stropa oblečeni v debele volnene tapiserije, ki zagotavljajo izvrstno akustiko in v katere so vtkali 650 kilogramov volne, ogledati 15-minutni dokumentarni film, tudi o tem, kako so v kip vdelali dodatno konstrukcijo, da ga ohranja v pokončnem položaju.



Prenovljena ladja Nerezinac pred muzejem Apoksiomena FOTO: visitlosinj.hr
Prenovljena ladja Nerezinac pred muzejem Apoksiomena FOTO: visitlosinj.hr


Na poti do bele sobe, v kateri pri nadzorovani temperaturi (od 21 do 25 stopinj Celzija) in vlažnosti zraka hranijo dragocenost, čaka obiskovalca še nekaj domiselno postavljenih presenečenj, ki stopnjujejo napetost in radovednost.Skozi okrogla okenca, vdelana v stene, je mogoče pokukati v notranjost glavnega prostora, pogled pa odstira le delček veličastnega, 300-kilogramskega kipa.

Športnike so smrtniki pred tisočletji izjemno častili, tako zelo, da so njihov znoj, shranjen v majhnih posodicah, kupovali in se z njim mazali, v upanju, da si tako zagotovijo zdravje in dolgo življenje, nam razložijo ob veličastnem kipu. Ta je zaradi obraznih potez in rdeče barve ustnic, ki se je ohranila skozi tisočletja, pridobil sloves lošinjske Mone Lize. Morda je mladenič res videti utrujen, pravijo, a če se vanj zazremo z druge strani, se rahlo smehlja.

Komentarji: