Po beograjskih ulicah v četrtek dopoldne
Na Dorćolu se je v turških časih dogajalo nekaj strašnega, danes pa sonce prijetno greje.
Odpri galerijo
Znamenita Skadarlija nasproti Bajlonijeve tržnice. Fotografiji Milena Zupanič
Dorćol je ime najstarejšega dela Beograda. Ime izvira iz turškega jezika in pomeni križišče štirih poti. Ko grem dopoldan čez to križišče, ni nič posebnega. V turških časih je bilo pa drugače.
Skozi Dorćol vodi ena najstarejših ulic na Balkanu, Cara Dušana. Dolga stoletja je bila glavna beograjska ulica. Beograjčani govorijo o njej spoštljivo, najbrž tudi zato, ker nosi ime po Dušanu Silnem, vladarju iz 14. stoletja, ko je bila Srbija najmočnejša. Danes ni več tako. Srbija se te dni pripravlja na boleči spomin na zadnje veliko bombardiranje, Natovo, ki se je začelo 24. marca 1999. Dorćolu je bilo takrat na srečo prizaneseno.
Turško ime v srbskem mestu
Ime Dorćol izvira iz turškega jezika, in sicer iz besed dort (štiri) in jold (pot). Pravi dorćol - križišče štirih poti - je križišče ulice Cara Dušana z ulico Kralja Petra in današnjo Dubrovačko ulico. To je tisto križišče, po katerem je najstarejši del Beograda dobil ime: Dorćol. Nič čudnega, Beograd je bil pod turško državo tri stoletja.
V času turškega imperija so namesto pri sodniku za prekrške obravnavali prekrškarje in kriminalce na križišču (torej dorćolu) v središču mesta. V Beogradu so na križišču ulic Cara Dušana in Kralja Petra človeka pred očmi vseh meščanov privezali konju za rep in žival z udarci napodili v beg. Privezani je udarjal ob tla in samo mislimo si lahko, kako dolgo je še dihal. Najstrahotnejši dogodki se vtisnejo ljudem najgloblje v spomin. Ime Dorćol je ostalo še danes.
Avtomobili stojijo sredi ceste
Ob prečkanju tega križišča, čez katero moram, da pridem do znamenite Bajlonijeve tržnice, mi je vsakokrat malo nelagodno. Ne vem, ali gre za tihi vpliv zgodovine ali je razlog prometna zmeda okoli mene. Po ulici Cara Dušana skoraj neslišno vozi tramvaj in zdi se, kot da mu ni mar za semaforje pešcev. Vem, to zagotovo ne drži, je le občutek. Begajo me navade Beograjčanov, ki avtomobile puščajo kar sredi ceste, vzporedno s tramvaji, vključijo vse štiri smerne kazalce in odidejo kdove kam. Tudi pešci ne prečkajo ceste, ko je na semaforju zelena, pač pa takrat, ko je pot prosta, kjerkoli. Ko prideš iz urejeno zadrgnjene Evrope v bolj sproščeni Beograd, se ti najprej porodi močan občutek zmede, pa tesnobe, da se bo kaj zgodilo. A je moj strah pred prometom na tem dorćolskem križišču nič proti strahu v turških časih.
Najstarejša hiša v Beogradu
V Dorćolu živi danes okoli 22.000 Beograjčanov. Razprostira se tik ob Donavi in sega na zahodni strani do trdnjave Kalemegdan, na vzhodni do znamenite Skadarlije, na vrhu pobočja pa jo zamejuje danes najznamenitejša beograjska Knez Mihajlova ulica. V tem delu mesta so tudi na zunaj videti vsa nasprotja, ki jih je prinesla večtisočletna zgodovina.
Srbi in Rusi so bili sorodstveno povezani. Cerkev svetega Aleksandra Nevskega je dobila ime po osrednji osebnosti srednjeveške Rusije. Fotografije Milena Zupanič
Dorćol nekoč, kar je Dedinje danes
Na Dorćolu so nekoč živeli najpomembnejši in najbogatejši Beograjčani. Bil je to, kar je danes od Beograda nekoliko odmaknjeno Dedinje. Tukaj so živeli vladarji Karađorđevići, tu je bila v turških časih beograjska baščaršija, na njenem robu pa pozneje ustanovljena prva srbska visoka šola (univerza), zgrajena v avstrijskem slogu 19. stoletja, ki se še danes bohoti na Študentskem trgu. Pred njo se začenjajo vsako soboto shodi, na katerih Beograjčani protestirajo zaradi slabih življenjskih razmer in (politične) nesvobode.
Dorćol zdaj ni kaj posebno prestižna mestna četrt. Ulice so marsikje razdrapane, zgradbe še bolj. Čas se je tam, pa tudi v celotni Srbiji na neki način ustavil. Ko prideš sem iz Slovenije, je tako, kot da bi zavrtel svoj čas nazaj, tam nekje v pozna 70. leta prejšnjega stoletja. Iz tistega časa, ko smo bili še v skupni državi Jugoslaviji, so v Srbiji ulice, stanovanjske četrti, hiše, oprema stanovanj, avtomobili, pa tudi ljudje se obnašajo tako, kot so se nekoč, kar je dobro. Imajo čas za druge ljudi. Ker me vse skupaj spominja na zgodnjo mladost, se počutim prijetno. Resda me zdaj, ko sem navajena biti evropsko učinkovita, malo moti tukajšnja ležernost, zaradi katere moram povsod čakati in se najnavadnejši opravki lahko zavlečejo ure in ure, a – kot se ve – lažje se je privaditi na udobnejši ritem kot na zahtevnejšega. Čakam, da se privadim.
Bajlonijeva tržnica, utripajoče češko srce
Na Dorćolu, v neposredni bližini Bajlonijeve tržnice, je tudi slovensko veleposlaništvo.
Srce Dorćola, ki je pred nekaj stoletji utripalo v baščaršiji (na današnji ulici Kralja Petra), je zdaj Bajlonijeva tržnica. Čeh Ignjat Bajloni, ki se je naselil v Dorćolu 1855. leta, ni mogel vedeti, da bo njegovo ime živelo tako dolgo. V Beograd je skupaj z ženo in štirimi sinovi prišel po tem, ko je iz rojstne Češke hotel v Ameriko, a mu je stric, ki je že živel v Srbiji, v pismu napisal: »Pridi, ni boljše Amerike, kot je Srbija.« Povsem drugače kot danes, ko se ljudje od tod odseljujejo. Bajloni je prišel v Beograd in uspel v usnjarskem poslu. Odprl je tudi gostilno, nato pa kupil še pivovarno (današnja Skadarlija), ki je leta 1903 proizvajala 28.000 litrov piva. Bajlonijevo pivo je dobilo zlate medalje za kakovost v Parizu. Kupil je tudi zamočvirjeno 30 hektarov veliko zemljišče zraven pivovarne in ga izsušil. Na delu tega zemljišča je pred sto leti zrasla tržnica. Kljub uradnemu imenu, ki ga je dobila po drugi svetovni vojni – Skadrska –, jo vsi imenujejo po uspešnem Čehu, Bajlonijeva.
Cene na njej menda niso najnižje v Beogradu, a so za slovenske razmere nizke. V Srbiji uporabljajo dinarje, a če preračunamo, stane šopek redkvic okoli 40 centov, glavica mehke solate 90 centov, kilogram brstičnega ohrovta 1,7 evra. Specialiteta je meso s planine Pešter, ki velja za najboljše v Srbiji, prav tako po zmernih cenah. Čisto drugače je čez cesto – v znameniti Skadarski ulici, Skadarliji.
Skadarlija je edina ulica v Beogradu, ki jo poskušajo ohraniti v starodavni obliki in z nekdanjimi navadami. Tlakovana je z rečnimi kamni, znane gostilne, kot so Tri šešira, Zlatni bokal, Skadarlijski boem, v katerih se menda (videla jih še nisem) zbirajo znameniti srbski umetniki, pa so – po zasoljenih cenah sodeč – namenjene predvsem turistom. Podobni ambienti z glasbo in odlično hrano so zunaj Beograda vsakdanjost in bistveno cenejši.
Pridih svetovljanskosti
Na vhodu v znamenito Skadarlijo s pogledom na nekdanjo Bajlonijevo pivnico, zdaj restavracijo Skadarlija. Fotografije Milena Zupanič
Številne kulture, ki so se v stoletjih izmenjevale na Dorćolu, dajejo mestu pridih svetovljanskosti. Zgradbe so iz najrazličnejših obdobij, prav tako hrana in navade. Mrgoli majhnih lokalov, da imajo stanovalci na dosegu roke vse, kar potrebujejo v vsakdanjem življenju. V isti ulici najdemo drugega ob drugem mesarja, slaščičarja, krznarja, steklarja, frizerja, izdelovalca pečatov, ključev, fotografa, prodajalno električnih zadev, pa prodajalne prtov, plastike, galanterijo, lekarne, zelo pogoste so menjalnice, tu in tam je med vse to pomešana kakšna zdravniška in zobozdravniška ordinacija. Vse v velikosti pičlih nekaj kvadratnih metrov. Tega v Sloveniji že zdavnaj ni več. Skratka, avtomobila na Dorćolu ne potrebuješ.
Prav tako ni treba daleč, da bi se prijetno usedli in spili jutranjo, opoldansko, popoldansko ali večerno kavo. Kafane (kavarne) so v najrazličnejših slogih in imajo domiselna imena, ki si jih je lahko zapomniti: Ili ili (Ali ali), Stanica piva (Postaja piva), Rakija bar (Žganje bar), Jedno mesto (Neki prostor), Dorćolac (Dorčolec).
Polni nasprotij so tudi drugi deli danes skoraj dvomilijonskega Beograda. Zaradi zgodovine ima Dorćol (in ves Beograd na desni strani Save) bolj turški pridih, Zemun čez Savo avstrijskega, Novi Beograd pa »jugoslovanskega«. Kakor so tri različna mesta v enem, so tudi ljudje različni.
