Slike nove realnosti
Za novo realnost bomo morali spremeniti sistem, ki tako kaotičen spopad z izzivi omogoča oziroma povzroča.
Odpri galerijo
Za nekatere ukrepe, na primer nošenje maske na prostem, se je že vnaprej vedelo, da so bolj kot kaj drugega blažev žegen. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Izraz nova realnost mi je šel na živce, odkar so ga v povezavi s pandemijo novega koronavirusa pred kakšnim letom izumili. Oziroma je takrat postal strašno priljubljen, mogoče so ga izumili že kdaj prej. Najprej je začela z njim opletati vedno bolj pristna in opazna politično-zdravniška naveza, potem pa so ga za njo začeli papagajsko ponavljati še preštevilni drugi ljudje šibkega ali vsaj dvomljivega intelekta in duha.
Nova realnost naj bi na kratko pomenila, da se bodo številne med pandemijo novega koronavirusa razširjene oblike vedenja ohranile tudi potem, ko bo bolezen enkrat – zaradi katastrofalnega spopadanja z njo v najbrž ne tako bližnji prihodnosti – pod nadzorom. Na primer nošenje mask, ohranjanje medsebojne razdalje, veliko več dela od doma in podobno. V podtonu pa seveda tudi manj potovanj in predvsem čim manj javnega zbiranja. Kar pomeni čim manj protestov proti tej ali oni oblasti.
Od nove realnosti, ki je bila vsaj pred letom videti čisto realna, ni ostalo kaj dosti. Za nekatere ukrepe se je že vnaprej vedelo, da so bolj kot kaj drugega blažev žegen. Na primer nošenje maske na prostem, policijska ura, prepoved točenja alkohola v tistih gostinskih obratih, ki kljub zaprtju ponujajo pijačo za domov.
Zaprtje gostiln v času epidemije se sicer zdi logično, vendar so pripravljavci ukrepov pozabili, da gostilna v slovenski kulturi pomeni tudi ventil za sproščanje prevelikih napetosti v družini. Zato je njihovo zaprtje najbrž vsaj nekoliko povezano z na prvi pogled nenavadno visokim številom umorov v družinskem krogu v zadnjem času.
Zanimiva je zgodba z zaprtimi šolami in vrtci. Nihče ni dokazal, da se, če so odprti, opazno poveča širjenje virusa. Poleg tega se je ves sklop ukrepov zaprtja države med drugim valom epidemije pri nas izkazal za neučinkovitega. Meseci zaprtja oziroma strogih omejitev ob katastrofalni izvedbi cepljenja niso prinesli drastičnega izboljšanja. Slovenija se je iz skupine držav, ki so se iz prvega vala kar dobro izvlekle, preselila med najslabše na svetu. Kako bo na virus vplivalo zadnje zaprtje, ki se izteka, se bo šele pokazalo. Ni pa preveč upanja, da se bo slika brez bistveno boljše izvedbe cepljenja zelo popravila. Pri tem ni odveč poudariti, da se je Slovenija konec preteklega leta, ko je poleg vlade tudi zdravstveno ministrstvo vodil Janez Janša, odpovedala naročilu skoraj milijona odmerkov cepiv bolj zanesljivih proizvajalcev, kot je prevarantska AstraZeneca, katere izdelek je povrhu še nevarnejši od drugih.
Posebna zgodba je vloga zdravnikov. Od njih ni pričakovati, da bi se zavzemali za kakšen hitrejši pristop pri razglašanju konca epidemije. Ne zaradi zaskrbljenosti, ampak ker bi bilo to pljuvanje v lastno skledo. Navsezadnje imajo z vsemi koronskimi dodatki končno takšne plače, kot mislijo, da si jih zaslužijo.
Pri tem se vse premalo poudarja, da ti ljudje samo opravljajo svoje delo. Tako kot stotisoči drugih v drugih dejavnostih, če hočete gospodarstvu, pa zato ne dobijo niti centa več. Zdravniki so še nedavno radi hodili na, kakor jim pravijo, ekspedicije, predvsem v Afriko. Na tej celini so imeli samo v 21. stoletju, da ne gremo dlje v preteklost, vsaj po šest epidemij oziroma večjih izbruhov kolere in ebole, štiri bubonske kuge – ja, črne smrti – in tri rumene mrzlice. Na ekspedicijah zdravijo zastonj, saj tako pridobivajo izkušnje. Zdaj, ko imajo priložnost izkušnje pridobivati med čisto pravo epidemijo doma, pa menda izgorevajo in za svoje osnovno delo, kar je med drugim zdravljenje katerekoli bolezni, zahtevajo ter dobijo bistveno višje od že tako previsokih plač.
Ob vsem tem je zadnji z epidemijo povezan dogodek, namreč, da je ustavno sodišče zadržalo izvrševanje vladnega odloka o določitvi pogojev vstopa v Slovenijo zaradi obvladovanja epidemije, ki omejuje potovanja v države na rdečem seznamu, skoraj brezpredmeten. Je samo dokaz kaosa. Seveda pa bi bilo veliko bolj upravičeno, da bi prej odpravili prepoved prehajanja mej med regijami.
Če bomo hoteli kaj v prihodnje razglasiti za novo realnost, bomo morali storiti bistveno več kot nositi maske, si redno razkuževati roke, občasno delati od doma in se držati meter in pol drug od drugega. Za novo realnost bomo morali spremeniti sistem, ki tako kaotičen spopad z izzivi omogoča oziroma povzroča.
Nova realnost naj bi na kratko pomenila, da se bodo številne med pandemijo novega koronavirusa razširjene oblike vedenja ohranile tudi potem, ko bo bolezen enkrat – zaradi katastrofalnega spopadanja z njo v najbrž ne tako bližnji prihodnosti – pod nadzorom. Na primer nošenje mask, ohranjanje medsebojne razdalje, veliko več dela od doma in podobno. V podtonu pa seveda tudi manj potovanj in predvsem čim manj javnega zbiranja. Kar pomeni čim manj protestov proti tej ali oni oblasti.
Od nove realnosti, ki je bila vsaj pred letom videti čisto realna, ni ostalo kaj dosti. Za nekatere ukrepe se je že vnaprej vedelo, da so bolj kot kaj drugega blažev žegen. Na primer nošenje maske na prostem, policijska ura, prepoved točenja alkohola v tistih gostinskih obratih, ki kljub zaprtju ponujajo pijačo za domov.
Zaprtje gostiln v času epidemije se sicer zdi logično, vendar so pripravljavci ukrepov pozabili, da gostilna v slovenski kulturi pomeni tudi ventil za sproščanje prevelikih napetosti v družini. Zato je njihovo zaprtje najbrž vsaj nekoliko povezano z na prvi pogled nenavadno visokim številom umorov v družinskem krogu v zadnjem času.
Gostilna v slovenski kulturi pomeni tudi ventil za sproščanje prevelikih napetosti v družini.
Zanimiva je zgodba z zaprtimi šolami in vrtci. Nihče ni dokazal, da se, če so odprti, opazno poveča širjenje virusa. Poleg tega se je ves sklop ukrepov zaprtja države med drugim valom epidemije pri nas izkazal za neučinkovitega. Meseci zaprtja oziroma strogih omejitev ob katastrofalni izvedbi cepljenja niso prinesli drastičnega izboljšanja. Slovenija se je iz skupine držav, ki so se iz prvega vala kar dobro izvlekle, preselila med najslabše na svetu. Kako bo na virus vplivalo zadnje zaprtje, ki se izteka, se bo šele pokazalo. Ni pa preveč upanja, da se bo slika brez bistveno boljše izvedbe cepljenja zelo popravila. Pri tem ni odveč poudariti, da se je Slovenija konec preteklega leta, ko je poleg vlade tudi zdravstveno ministrstvo vodil Janez Janša, odpovedala naročilu skoraj milijona odmerkov cepiv bolj zanesljivih proizvajalcev, kot je prevarantska AstraZeneca, katere izdelek je povrhu še nevarnejši od drugih.
Posebna zgodba je vloga zdravnikov. Od njih ni pričakovati, da bi se zavzemali za kakšen hitrejši pristop pri razglašanju konca epidemije. Ne zaradi zaskrbljenosti, ampak ker bi bilo to pljuvanje v lastno skledo. Navsezadnje imajo z vsemi koronskimi dodatki končno takšne plače, kot mislijo, da si jih zaslužijo.
Pri tem se vse premalo poudarja, da ti ljudje samo opravljajo svoje delo. Tako kot stotisoči drugih v drugih dejavnostih, če hočete gospodarstvu, pa zato ne dobijo niti centa več. Zdravniki so še nedavno radi hodili na, kakor jim pravijo, ekspedicije, predvsem v Afriko. Na tej celini so imeli samo v 21. stoletju, da ne gremo dlje v preteklost, vsaj po šest epidemij oziroma večjih izbruhov kolere in ebole, štiri bubonske kuge – ja, črne smrti – in tri rumene mrzlice. Na ekspedicijah zdravijo zastonj, saj tako pridobivajo izkušnje. Zdaj, ko imajo priložnost izkušnje pridobivati med čisto pravo epidemijo doma, pa menda izgorevajo in za svoje osnovno delo, kar je med drugim zdravljenje katerekoli bolezni, zahtevajo ter dobijo bistveno višje od že tako previsokih plač.
Ob vsem tem je zadnji z epidemijo povezan dogodek, namreč, da je ustavno sodišče zadržalo izvrševanje vladnega odloka o določitvi pogojev vstopa v Slovenijo zaradi obvladovanja epidemije, ki omejuje potovanja v države na rdečem seznamu, skoraj brezpredmeten. Je samo dokaz kaosa. Seveda pa bi bilo veliko bolj upravičeno, da bi prej odpravili prepoved prehajanja mej med regijami.
Če bomo hoteli kaj v prihodnje razglasiti za novo realnost, bomo morali storiti bistveno več kot nositi maske, si redno razkuževati roke, občasno delati od doma in se držati meter in pol drug od drugega. Za novo realnost bomo morali spremeniti sistem, ki tako kaotičen spopad z izzivi omogoča oziroma povzroča.
