Strokovnjakov ni nikoli preveč

Slovenija ima najbrž največ raziskovalcev na področju bliskovito razvijajoče se umetne inteligence na prebivalca na svetu. Napreduje tudi v z njo neposredno povezani robotiki in naši mladi strokovnjaki, ki so še pred nekaj leti kot študenti sestavljali drone in avtonomna vozilca, se zdaj zaposlujejo v največjih evropskih podjetjih s področja robotike. Z dvema smo se pogovarjali o njunem delu v Nemčiji.

Nenavaden podatek, da smo prvi na svetu pri raziskovanju umetne inteligence, je pred časom objavila tudi ugledna ekonomska revija Forbes pod naslovom Ključi prihodnosti so v rokah Slovenije. Forbes povzema raziskovalca Marka Grobelnika iz laboratorija za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan, ki ugotavlja, da se z umetno inteligenco pri nas ukvarja približno 300 raziskovalcev, kar pomeni – merjeno glede na število prebivalcev – enega raziskovalca na 7000 prebivalcev.

Osupljiva hitrost

To pomeni, da so se slovenski raziskovalci deloma »specializirali« za to področje, kar se kaže tudi v strateških dokumentih države, kot je na primer strategija pametne specializacije, v kateri je robotika dobila pomembno mesto, pravi prof. dr. Matjaž Mihelj iz laboratorija za robotiko na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, na kateri se z njo ukvarja približno 30 raziskovalcev.

Naslov članka o slovenskih ključih prihodnosti v Forbesu ni pretirano tendenciozen, saj gre za področje, ki se izjemno hitro razvija. Zmogljivosti umetne inteligence v svetu se vsaki dve leti podvojijo. Preprost eksponentni račun pokaže, da bodo čez deset let tisočkrat močnejše kot danes, čez 30 let, če bo razvoj še tako hiter, pa kar milijardokrat močnejše. Naši pametni telefoni bodo v samo nekaj letih postali močnejši od današnjih superračunalnikov.

Koliko je umetna inteligenca samostojna veda in koliko integralni del robotike, je stvar semantike in filozofije; na splošno je umetna ali strojna inteligenca tista inteligenca, ki jo posedujejo oziroma demonstrirajo stroji. Roboti brez nje ne morejo obstajati, saj je robotika definirana kot inteligentno gibanje robotskih mehanizmov. Kot kaže, pa lahko umetna inteligenca obstaja v računalnikih brez tega, da bi gibala robote, dovolj je, da računalniki slišijo, vidijo in – za zdaj še površno – razumejo.

Preboji na področju same robotike pri nas niso tako hitri, toda prav po zaslugi raziskav umetne inteligence je vse več nevidnih robotov, botov, ki jih uporabljamo pri računalniških aplikacijah. Povečuje se tudi število inštaliranih robotov v industriji, čedalje več robotskih naprav imamo doma, vedno več govorimo o avtonomnih vozilih v zraku in na cestah, hkrati pa vse več tudi razpravljamo vplivu robotizacije na trg dela. Pri nas se ta za zdaj ne kaže kot odpuščanje odvečne delovne sile, ampak predvsem kot veliko povpraševanje po strokovnjakih za robote.

Znajo dovolj, a jih je premalo

Trenutno povpraševanje po kadrih znatno presega število študentov, ki pri nas končajo študij, pravi Matjaž Mihelj in dodaja: »Še pred nekaj leti so iz podjetij prihajali na našo fakulteto in povpraševali po enem ali nekaj študentih, ki bi se po diplomi zaposlili pri njih, ta hip pa iz nekaterih podjetij povprašujejo kar po več deset študentih hkrati. Sicer ne gre samo za študente robotike, ampak tudi drugih profilov iz elektrotehnike, a razlika je res ogromna.« Tudi na Inštitutu Jožef Stefan ugotavljajo, da mladi raziskovalci s tega področja brez težav dobijo delo bodisi doma bodisi v tujini. Tudi sami imajo na področju robotike zaposlena dva sodelavca iz tujine.

Roboti so že začeli spreminjati podobo trga dela na vseh področjih od kmetijstva do industrijske proizvodnje, uvajajo jih tudi v kirurgiji. Delajo neprekinjeno in dobro in se prav nič ne pritožujejo, zato imajo vse večji vpliv na naše življenje. V Sloveniji jih po zadnjih podatkih v avtomobilski industriji dela 851 na 10 tisoč prebivalcev; precej manj, 137, pa na splošno v industriji. Prostora za razvoj ostaja še veliko, saj imajo najbolj razviti proizvajalci v avtomobilski industriji, denimo v Nemčiji, že več kot 1200 robotov na 10 tisoč delavcev.

Študij robotike postaja med mladimi tudi zato vse bolj priljubljen. Na ljubljanski elektrofakulteti posluša robotske predmete na prvi stopnji približno 130 študentov, na drugi stopnji (magistrski študij) pa jih je na robotiko običajno vpisanih do 20. Vsebine, ki jih usvojijo, so kinematika in dinamika robotov, vodenje robotov, interakcija robota in človeka, haptični in sodelujoči roboti, osnove konstruiranja, vgrajeni sistemi, merilni sistemi, robotski vid, avtonomni mobilni sistemi in še precej drugih, sporočajo s fakultete in dodajajo: »Znanje naših študentov je zagotovo primerljivo z znanjem študentov na vrhunskih tujih univerzah. Naši študenti, ki se odločijo za študijsko izmenjavo, tudi na najboljših tujih univerzah dosegajo zelo dobre uspehe. Prav tako nimajo težav z vpisom na doktorski študij na tuji univerzi. Kar nekaj naših nekdanjih študentov je profesorjev in raziskovalcev na eminentnih tujih ustanovah.«

Gašper Simonič: Ne le izziv, tudi plača šteje

Svojo študijsko pot na fakulteti za elektrotehniko je začel tudi 26-letni Gašper Simonič, ki se je po opravljeni dodiplomski stopnji vpisal na magistrski program robotike. Tako kot kolegi je praktične izkušnje pridobival tudi pri Dnevih industrijske robotike (DIR), ki jih fakulteta prireja že od leta 2005. »Izobraževanje študentov v tej smeri je dolgoročna naloga z neprecenljivo vrednostjo,« meni prof. dr. Marko Munih, predstojnik tamkajšnjega laboratorija za robotiko. Več sto udeležencev se sreča s tehnologijo bolj od blizu, kar posreduje vtis o njeni sposobnosti in uporabnosti. Dneve industrijske robotike z zanimanjem obišče več sto srednješolcev iz različnih krajev Slovenije in Trsta, neredko pa tudi predstavniki podjetij, ki tam iščejo bodoče mlade sodelavce.

»Na koncu magistrskega študija sem želel poskusiti nekaj novega, zato sem odšel v okviru študentske izmenjave na tehniško univerzo (TUM) v München. Razlik med študijem v Nemčiji in Sloveniji je precej, najbolj opazna je, da tam, še posebno na tako veliki univerzi, kot je TUM, ni tako osebnega pristopa, kot je v Ljubljani, zahtevnost izpitov pa je večja. Če se primerjam s sodelavci v službi, ki so večinoma študirali na TUM, moram priznati, da je njihovo teoretično izhodišče veliko boljše, kot je moje.«

A ni z vsem znanjem tako, pravi Simonič. Ko je treba napraviti kaj praktičnega, večina njegovih sodelavcev ne ve, kaj storiti, saj poznajo samo teoretični del. »Na ljubljanski fakulteti pa je bil ves čas tudi poudarek na praktičnem delu in študenti, ki smo bili pripravljeni poleg rednega študija opravljati kakšno dodatno dejavnost, kot recimo sodelovanje na DIR, smo tako lahko pridobili solidno znanje iz praktičnega dela z roboti. Tega univerzitetni študenti v Nemčiji nimajo toliko na voljo. Menim, da je glede samega izhodišča za delo pridobljeno znanje v Sloveniji relativno dobro. Edino, česar bi si v študijskih programih želel več, je programiranje, saj to predstavlja več kot 90 odstotkov mojega dela v robotiki.«

Mladi Slovenec, komaj poldrugo leto zaposlen pri družbi Kinexon, ki se ukvarja z mobilnimi roboti, zasluži v Nemčiji skoraj trikrat toliko, kot bi v Sloveniji na enakem delovnem mestu. »Nedolgo nazaj sem slišal izjavo, da mladi bežimo iz Slovenije ne toliko zaradi plače kot zaradi želje po izzivu. Žal se s tem ne strinjam, izziv pač ne plača položnic. V Sloveniji je dovolj perspektivnih podjetij, ki ponujajo velik izziv, žal pa se jih premalo zaveda, da morajo, če želijo biti konkurenčna tujim podjetjem, strokovnjake tudi ustrezno plačati.«

Plača sicer ni vse, a človek ima večjo željo po reševanju izzivov, če čuti, da je ustrezno nagrajen. Poglavitni razlog za to, da ostaja v Nemčiji, pa je, pravi Simonič, da je zadovoljen z delodajalcem in da se počuti cenjenega. Poleg tega v Sloveniji ni podjetja, ki bi bilo tako močno vpeto v razvoj mobilne robotike, kot je Kinexon. Hkrati pa ponuja odlične možnosti za nadaljnji razvoj. »Vsakdo dobi na leto še dodatnih 2000 evrov in dva dodatna dneva dopusta samo za izobraževanje.«

Simonič je v sodelovanju z avtomobilskim koncernom iz Münchna pomagal pri razvoju novega mobilnega robota le za interno rabo v tem koncernu. Opaža, da so nemška podjetja pri razvoju robotike precej pred slovenskimi in da tudi veliko vlagajo v razvoj novih robotov. Vendar so gonilo razvoja, ne samo mobilne robotike, še naprej univerze in raziskovalni inštituti. »Čeprav ima slovenski Inštitut Jožef Stefan zelo dober robotski oddelek, je žal premajhen. V Nemčiji imajo namreč večje javne in zasebne inštitute, ki se ukvarjajo samo z robotiko.«

Katja Pretnar: Poglavitna je motivacija

Tudi ona je svoje prve praktične izkušnje v okviru študija na ljubljanski fakulteti nabirala na Dnevih industrijske robotike in nadvse ceni takšne oblike študijskega dela. O odhodu v tujino sploh ni razmišljala, pravi, toda potem se ji je ponudila priložnost, da pri družbi Kuka, enem največjih proizvajalcev robotov na svetu, napiše zaključno delo in hkrati pridobi izkušnje iz prakse. Ponudbo je sprejela in v pol leta pisanja diplome, ki je bilo združeno z delom, ugotovila, da si želi prav takšnega dela. Takoj po diplomi se je prijavila za stalno delovno mesto in ga nato tudi dobila.

Koncern KUKA (Keller Und Knappich Augsburg) ima izpostave po vsem svetu, v Augsburgu, kjer je sedež družbe, je zaposlenih okoli 4000 ljudi. »V oddelku, kjer sem pisala diplomsko delo, poleg mene je bilo še več študentov, je bila sestava zelo pestra; tujih študentov nas je bilo celo več kot nemških. Bili smo od vsepovsod: iz Indije, Španije, Francije, Izraela, Irana, Čila, Kitajske itd. Pogovorni jezik našega delovnega vsakdanjika v Nemčiji je bila tako kar angleščina.«

Katja Pretnar je iz svoje izkušnje ugotovila, v kakšni prednosti so Nemci s tem, ko omogočajo študentom, da ti še med študijem opravljajo prakso pri različnih podjetjih. »To je pravzaprav vsaj pri tehničnih študijih sestavni del študija. Tako lahko pridobijo praktične izkušnje, ki jih 'teoretični študij' ne more dati, in so tako bolje pripravljeni na vstop na trg dela. Poleg tega lahko opravljajo prakso na različnih področjih in imajo možnost najti tisto, ki jim najbolj ustreza. Seveda je lahko vse to za študenta tudi stresno; stalno iskanje prakse, prijave, izbori itd. Te študijske prakse se med seboj razlikujejo tudi po 'ugledu' in vsa ta delovna zgodovina potem vpliva na možnosti dobre zaposlitve.«

Glede študija v Sloveniji je še zdaj, po nekaj letih dela v Nemčiji, prepričana, da ni slab, saj ni nikoli imela občutka, da bi ji kakšnega znanja primanjkovalo. Njeno delo je pisanje programov za robote, ki jih KUKA prodaja svojim kupcem. Njen oddelek deluje na razvoju programske opreme za robota KUKA LBR, katerega posebnost je, da lahko dela v neposredni bližini človeka – denimo v medicinske namene – brez varnostnih ograj, kakršne običajno obdajajo robote v tovarnah. »Seveda pa je tako, da se učenje nikoli ne preneha in to je mogoče ravno najbolj izrazito na tehniškem področju; vsako delovno mesto ima svoje posebnosti, poleg tega se tehnologija nenehno razvija, tako da se ves čas učiš kaj novega. Temelji pa ostajajo enaki in ti so (tudi) v Sloveniji dobri.«

Njena plača je res mnogokratnik tiste, ki bi jo imela v Sloveniji, toda glavni razlog, da ostaja v Nemčiji, pravi, je motivacija za delo. »Izjemno pomembna mi je vsebina mojega dela, saj vem, da takšnega delovnega mesta v razvojnem oddelku podjetja, kakršno je KUKA, v Sloveniji preprosto ni. Veliko ljudi si želi delati na področju, ki so ga študirali, in jih verjetno tudi najbolj zanima, tako da se kot nekdanja študentka robotike nad delom v enem vodilnih robotskih podjetij ne morem pritoževati.«