V filmskem turizmu obtičali v stranski vlogi

V zgodovini slovenskega in nekoč jugoslovanskega filma je bilo največ filmskih projektov v Sloveniji posnetih v Piranu in Posočju.
Fotografija: Leta 2012 sta v Sloveniji posnela del svojega fima z naslovom Naayak indijska igralca Kajal Aggarwal in Ram Charan. Film je bil velika uspešnica in je oba izstrelil med velike zveznike v Indiji, še zlasti Kajal Aggarwall je danes iskan obraz v Bollywoodu, projekt pa je postavil Slovenijo na zemljevid indijskih producentov. Foto arhiv RTA
Odpri galerijo
Leta 2012 sta v Sloveniji posnela del svojega fima z naslovom Naayak indijska igralca Kajal Aggarwal in Ram Charan. Film je bil velika uspešnica in je oba izstrelil med velike zveznike v Indiji, še zlasti Kajal Aggarwall je danes iskan obraz v Bollywoodu, projekt pa je postavil Slovenijo na zemljevid indijskih producentov. Foto arhiv RTA

V Dubrovniku se je letos končalo snemanje prizorov zadnje sezone kultne nadaljevanke Igra prestolov. Igralce so na vrhuncu poletja zamenjale neskončne množice turistov, ki potrpežljivo čakajo v dolgih vrstah, da bi sami doživeli znameniti Kraljevi pristan, s tem pa že ogrožajo staro mesto. A sublimno sporočilo iz nadaljevanke je doseglo cilj, Dubrovnik se je pridružil krajem, ki so zaradi filmskih zgodb postali svetovni trend.

V zadnjih letih je tako tudi Dubrovnik postal eno tistih mest, kjer ne vedo več, kako se rešiti iz primeža turistične prezasičenosti. Nad gnečo se pritožujejo tako turisti kot domačini, ki s strahom pričakujejo vsak dan več velikanskih turističnih križank. Letos je mesto že moralo omejiti število turistov, ki se izkrcavajo na njegovem pomolu, prihod­nje leto pa bodo križarke, prvič v 20-let­ni zgodovini, odkar so za enega svojih sredozemskih ciljev izbrale starodavno mesto pod Unescovim varstvom, odvračali že pred mestnim sidriščem. Težko je najti izvirno rešitev, a za začetek je pomembno prepoznati problem, je za New York Times (NYT) izjavil dubrovniški župan Mato Franković, ki je takoj po lanski izvolitvi začel uvajati ukrepe za zmanjšanje števila obiskovalcev starega Dubrovnika na 4000 na dan. Zvezi turističnih križark je napisal pismo, v katerem njene člane poziva, naj se uskladijo med seboj, da ne bo na potniškem privezu hkrati po več ladij.


Filmska prepoznavnost



A problem ni samo eden, tako kot ni samo ena skupina turistov, med njimi so tako turisti s križark in drugi enodnevni obiskovalci kot ljubitelji zgodovine in zabave, in mesto se je odločilo presekati njihove preskrbovalne poti z omejevanjem miz in stolov na ulicah. Največja skupina pa so v zadnjih letih prav oboževalci Igre prestolov in tako so vodeni ogledi na prizorišča snemanja daleč najbolj prodajani izleti. Še pred tremi leti so izvedli približno 300 takšnih izletov, lani, v letu 2017, že 4500, letos pa je to število naraslo še za skoraj 200 odstotkov, povzema NYT tamkajšnje turistične organizacije.

V nasprotju s prebivalstvom se turistični delavci seveda prav nič ne pritožujejo nad povečanim obiskom. Zadovoljni so z učinki tv-nadaljevanke, ki jim je, opažajo, v zadnjih šestih letih začela prinašati denar tudi v zimskih mesecih, ko se množice turistov porazgubijo.

Izkušnjo Dubrovnika potrjujejo raziskave, ki ugotavljajo, da lahko filmske uspešnice povečajo turistični obisk prizorišč s filma za vsaj 25 pa do kar 300 odstotkov. Analiza 100 priljubljenih filmov zadnjih let, posnetih na dostopnih lokacijah, je pokazala, da lahko turistični pospešek požene v tek celotno gospodarstvo območja in da ostaja turistični priliv stabilen vsaj tri do štiri leta.

Serija filmov o Harryju Potterju je pripomogla h kar 50- in ponekod do 200-odstotnemu povečanju obiska na vseh krajih v Veliki Britaniji, kjer je nastajala. Vodnik po snemalnih lokacijah je objavljen celo na uradni spletni strani britanskega turističnega združenja. Film Pogumno srce (Braveheart) je kar za 300 odstotkov povečal turistični obisk spomenika škotskega narodnega junaka Williama Wallacea. Zaradi Misije: Nemogoče 2 (Mission: Impossible 2) si je dvakrat več ljudi ogledalo sydneyjski narodni park; zaradi Troje je za 73 odstotkov večji obisk Canakkale v Turčiji.

Pred nekaj leti sem na svoje oči videl učinke filmske propagande sredi tunizijske puščave Ong Jemel, kjer ni dobesedno ničesar, razen zaspane oaze z datlji. V njeni bližini je George Lucas postavil filmsko mesto Mos Espa, ko je snemal Vojno zvezd. Na ta kraj, ki ga vsako leto bolj zasipava puščavski pesek, številne agencije še danes vodijo turiste, tudi če niso vsi ljubitelji Vojne zvezd, domačini pa jim sredi potemkinove vasi z nekega drugega planeta prodajajo cenene obeske in spominke.


Slovenija gre v Cannes


Prav po zaslugi Georgea Lucasa je postala Tunizija zanimiva za filmsko industrijo – ima atraktivne lokacije, ki niso predaleč druga od druge, in ceneno delovno silo –, s tem pa še bolj privlačna za turiste. Tudi druge izkušnje potrjujejo, da je filmska zgodba z določenega območja veliko bolj učinkovit sprožilec zanimanja kot vse druge oblike promocije. Zaradi tega spoznanja so marsikje začeli filmske ustvarjalce na različne načine spodbujati k snemanju filmov v njihovih državah.

Snemanje filmov prinaša tudi druge prednosti, ne le prepoznavnosti eksotičnih lokacij. Ustvarja nova delovna mesta in spodbuja lokalno gospodarstvo. Tudi zato si države prizadevajo, da privabijo producente. Slovenija, ki se je s to promocijo začela načrtno ukvarjati šele predlani, ko je Slovenski filmski center (SFC) uvedel institut denarnih povračil tujim snemalcem pri nas, je ponudbo atraktivnih lokacij lani in tudi letos predstavila na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu.

Potem ko je dozorelo spoznanje, da imamo odlično ponudbo za filmske ustvarjalce, manjka pa nam večja prepoznavnost, je Slovenija leta 2016 uvedla denarna povračila v višini 25 odstotkov upravičenih stroškov, neposredno porabljenih za produkcijo filmov in avdiovizualnih del na ozemlju Slovenije – gre na primer za stroške avtorskih honorarjev, prevoza, najema scenske tehnike ter prenočitev in prehrane ustvarjalcev filma. Vsako leto je na voljo milijon evrov.

Sredstva za denarna povračila so na posebni proračunski postavki ministrstva za kulturo, postopek javnega poziva pa izvaja SFC. Pravica do denarnega povračila se lahko uveljavlja za filme, namenjene za kinematografsko predvajanje, in avdiovizualna dela vseh zvrsti za predvajanje v medijih. Vlogo morajo prijavitelji oddati najmanj 45 dni pred začetkom snemanja v Sloveniji oziroma produkcije, če gre za animirani film, pojasnjuje pri SFC.

Pravico do denarnega povračila lahko uveljavlja producent s sedežem v drugi državi in izvršni producent, ki ima sedež v Sloveniji in ima za izvedbo filma ali avdiovizualnega dela na tem območju sklenjeno pogodbo s producentom s sedežem v drugi državi.

Filmski ustvarjalci najpogosteje iščejo lokacije, ki bodo navdušile oziroma očarale gledalca. »Lahko jim rečemo tudi idilične razglednice in Slovenija ima teh kar nekaj,« pravi Mojca Planšek s SFC. »Tak primer so Logarska dolina, Piran, Blejsko jezero ter Predjamski grad. Atraktivne so tudi unikatne lokacije, ki jih ni drugod po svetu, na primer Postojnska jama ali Velika planina. Velikokrat pa filmski ustvarjalci iščejo tudi lokacije, ki so podobne kot v neki drugi državi ali regiji – tak primer so Alpe ali urbana Ljubljana.«


Idilične razglednice so premalo


V zgodovini slovenskega in nekoč jugoslovanskega filma je bilo največ filmskih projektov v Sloveniji posnetih v Piranu in Posočju. Tudi v zadnjih desetih letih je pri nas nastajalo kar nekaj tujih filmov, med drugim je bilo leta 2008 zelo odmevno snemanje v dolini reke Soče. Ustvarjalci so namreč iskali naravne lepote, podobne Novi Zelandiji, kjer je bil posnet prvi del filma.

Od leta 2012 je bilo v Sloveniji posnetih tudi enajst indijskih filmskih izdelkov, od celovečernih filmov in tv-serij do promocijskih oglasov. Od takrat se ime naše države redno pojavlja v indijskih medijih, saj same ekipe filmske produkcije poskrbijo za promocijo filmov že med nastajanjem in zato redno komunicirajo z mediji, ko še ustvarjajo kje v tujini, pravi Katarina Karlovšek, ki je s svojo agencijo RTA izpeljala organizacijo snemanj indijske produkcije v Sloveniji.

Tamkajšnji zvezdnik Nagardžuna se je, denimo, medijem leta 2013 pohvalil, kako fantastično je bilo na snemanju filma Bhai na Predjamskem gradu, ki da se dramatično dviga nad 123-metrsko flišno steno. Snemanje so prvotno načrtovali na Islandiji, a se je izkazalo, da je Slovenija s Predjamskim gradom veliko boljša izbira, so še zapisali na tamkajšnjem spletišču Idlebrain.

RTA načrtuje letos oktobra novo snemanje Indijcev pri nas, ta hip pa jim pripravlja vse potrebno za delo v ukrajinskem Kijevu. Indijcem so naša narava in znamenitosti sicer všeč, a tudi druge države lahko zadovoljijo njihove potrebe po zanje eksotični evropski scenografiji, še posebno če so cenejše kot naša, pravi lastnica agencije. »Samo lepote naše dežele niso dovolj, saj je lep in očarljiv ves svet, za pridobitev projekta je treba biti tudi vztrajen. Za spodbujanje filmske produkcije na določenih lokacijah so poleg tega potrebne strateške odločitve in prepričana sem, da so tako načrtovali svojo promocijo tudi v Dubrovniku, kjer je snemal eden največjih indijskih zvezdnikov Šah Ruk Kan. Marsikje se že zavedajo, da takšne poteze pritegnejo v državo turiste z debelejšo denarnico, medtem ko smo pri nas šele pred kratkim ugotovili, da smo preplavljeni z gosti, ki porabijo zelo malo. Filmski posel je resna stvar, ki se ne zgodi sama po sebi in zahteva tudi skrben pristop. O tem sem se že pogovarjala z ministrom za gospodarstvo, vendar ni bilo nobenega učinka.«

Kljub velikanski indijski produkciji v zadnjih letih se agencija RTS in njeni indijski partnerji niso prijavili za povračila pri SFC. Katarina Karlovšek: »Nikoli ne moremo načrtovati snemanja 45 oziroma 30 dni prej, kakor to zahteva pravilnik, ker se indijski producenti običajno odločijo in potrdijo snemanje tik pred zdajci. Spodbude bi, menim, morale obravnavati tudi 'promocijsko plat' filma, biti bolj fleksibilne in administrativno dostopnejše. Kljub temu da je bil pravilnik spisan pred kratkim, je bil, ko je bil končno sprejet, že zastarel; tako dolgo so ga pripravljali, filmska produkcija pa je silno dinamična.«


Estonci znajo


Na lestvicah držav, privlačnih za tuje snemalce, je Hrvaška že opažena, Slovenija pa ne. No Film School (NFS), ki se predstavlja kot vodilna svetovna skupnost filmskih ustvarjalcev, na svoji spletni strani navaja najugodnejše države na svetu za snemanje filmov glede na različne spodbude in olajšave. Kot najbolj pogoste poleg povračil iz nacionalnih filmskih skladov, kakršna je uvedla tudi Slovenija, omenja popuste pri stroških za snemanje na lokaciji, najemanje lokalne delovne sile in drugih storitev ter davčne spodbude z vračilom DDV in druge davčne olajšave. Med vzhodnoevropskimi državami, ki so do filmarjev najbolj prijazne, je na prvem mestu Estonija, ki ponuja 30-odstotne popuste na stroške filmske produkcije ter spodbude za razvoj, produkcijo, postprodukcijo in distribucijo filmov. Zelo jim je naklonjena tudi Madžarska s 25-odstotnimi davčnimi olajšavami na upravičene stroške ter z izjemno izkušenimi in profesionalnimi domačimi filmarji z visokokakovostno produkcijsko opremo. Na tretjem mestu je Litva z 20-odstotnimi popusti na stroške, sledi ji Makedonija, nato se zvrstijo še Češka, Hrvaška, Srbija in Poljska.

V zahodni Evropi je najbolj priljubljena lokacija Irska, ki omogoča kar 32-odstotne davčne olajšave na lokalne produkte, sledita ji Velika Britanija in Škotska, nato so še Belgija, Francija, Malta, Italija, Avstrija in Nemčija. V Skandinaviji je na prvem mestu Islandija, v Aziji je prvi Singapur, ki pa denimo zahteva, da je prikazan v pozitivni luči. V Ocea­niji je to Fidži in v Severni Ameriki Kanada.

Komentarji: