Čeprav zanika spolno zlorabo, je priznala, da bo konec kalvarije

Ljubljana – Fikreta in Damir Porić bosta jutri izvedela, kakšno usodo jima bo namenil sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča Srečko Škerbec. Potem ko sta do zdaj zanikala trgovino z ljudmi, sta si namreč premislila in se odločila, da krivdo priznata. Tožilstvo zanjo zahteva tri leta in deset mesecev zapora, zanj pa tri leta.

Čeprav so se obtožena, ki sta v Slovenijo za varuške pripeljala več žensk, ki pa so nato postale skoraj sužnje, in njuna zagovornika s tožilcem Jožetom Levašičem glede priznanja krivde pogajali dalj časa, kljub priznanju krivde še vedno ni dogovora o zaporni kazni, ki naj jo zakoncema prisodi sodišče.

Tako sta njuna zagovornika Žiga Klun in Mateja Gregorčič, »da bi prihranili stroške dolgotrajnega postopka, ki bi nastali tudi z zasliševanjem prič iz tujine«, predlagala, naj sodišče Damirja Porića obsodi na dve leti zapora, Fikreto Porić pa na tri. Ona se namreč zagovarja tudi zaradi spolne zlorabe ene od varušk. Čeprav zlorabo po odvetnikovih besedah odločno zanika, je kljub temu kaznivo dejanje pripravljena priznati, da se »ta kalvarija čim prej konča«. Obtožena sta torej priznala vse očitke, menda zato, da bi se lahko čim prej vrnila k svojim otrokom. O tem, koliko časa bosta za zapahi, pa bo odločil sodnik Škerbec.

Kot smo poročali, je par po očitkih iz obtožnice s spletnimi oglasi zvabil v Slovenijo najmanj deset žensk iz republik nekdanje Jugoslavije. Brezposelna zakonca, ki prejemata okrog tisoč evrov socialne pomoči, sta si kljub svoji situaciji namreč zaželela pomoč varušk. Imata tri majhne otroke, Porićeva je mati še 13-letnega dečka, po rojstvu več otrok pa ji je začelo pešati zdravje. »Domotožje, klima v državi, visok življenjski standard, bivanje v desetem nadstropju, hiperaktivnost otrok, različna verska kultura, prevelika kvadratura stanovanja za čiščenje,« je sicer razloge za nezadovoljstvo pomočnic, ki so odhajale precej hitro, ena pa je res celo zbežala, našteval Damir Porić, čeprav se je tudi sodnik čudil, da bi nekoga že po štirih dneh mučilo domotožje.
 

Kričanje, zmerljivke, tepež in spanje na balkonu

Toda po mnenju tožilstva je bil resničen razlog za to, da so pomočnice bežale, dejstvo, da sta jih spravila v »suženjstvu podobno razmerje«. Obljubljala sta jim od 350 do 500 evrov mesečnega plačila, plačano nastanitev in prehrano. Vendar sta jih preslepila in pri tem zlorabila njihovo ranljivost, kajti vse po vrsti so bile brezposelne tujke. Ženske so bile prisiljene opravljati več od dogovorjenega, za Porićeva so morale delati vse dni v tednu, celo več kot 15 ur na dan. Namesto poštenega plačila – plačane so bile precej manj od dogovorjenega oziroma celo nič – so bile žrtve kričanja, zmerljivk, tudi tepeža. Bile so prikrajšane za hrano, spati so morale na hodniku, v enem primeru, ker sta bili v tistem času pri hiši dve, kar na balkonu. Prav tako jim je bilo omejeno gibanje, z domačimi so lahko komunicirale le prek Fikrete, nekaterim pa sta vzela potni list, menda »za garancijo«, če bi se kaj zgodilo kateremu od otrok. To psihično in fizično trpinčenje je trajalo toliko časa, dokler ženske niso pobegnile same oziroma so jih iz tega položaja rešili svojci. Ko je ena odšla, sta zakonca pripeljala drugo. Zadnji primer je prekinila policija, ko je 21. aprila lani Porićeva prijela. Vse to se je dogajalo od oktobra 2013 do aprila 2017, in sicer na več naslovih v Ljubljani, na Brodarjevem trgu 3 in Preglovem trgu 6 na Fužinah ter na Cesti španskih borcev 57 v Zalogu, saj se je družina Porić večkrat selila.