Gnoj je hranilo, pa tudi okoljsko sporen odpadek
Poseben problem predstavlja gnojnica, ko ni pravilno hranjena in odteka neposredno v vodotoke, s katerimi je Slovenija prepredena.
Odpri galerijo
Gnoj je lahko okoljsko nevaren, še posebej kadar je odložen pozimi, v obdobju mirovanja rastlin,če so količine nesorazmerno velike ali če je odložen na nekmetijske površine. FOTO: Shutterstock
Rastline za svojo rast potrebujejo hranila, ki jih dobijo tudi v obliki živalskega gnoja. Na kmetijskih površinah je ta izjemno pomemben, drugod pa lahko postane za okolje nevaren odpadek.
»Pravo mesto za odlaganje gnoja so kmetijske površine, to so njive ali travniki. V živinorejskem kmetijskem gospodarstvu gnoj in/ali gnojnica vseskozi nastajajo, če se vsa porabita kot hranilo za rastline na kmetijskih površinah, je krog zaključen brez posebnih obremenitev za okolje. Po drugi strani pa je lahko (nestaran) gnoj oziroma gnojnica okoljsko nevarna, še posebej kadar je odložena pozimi, v obdobju mirovanja rastlin, če so količine nesorazmerno velike ali če je odložena na nekmetijske površine. Nekatere vrste živalskega gnoja lahko vsebujejo tudi veterinarska zdravila in dodatke živalski krmi, ki so lahko po sestavi zelo podobni zdravilom,« opozori na pomembnost pravilnega odlaganja gnoja biolog dr. Boris Kolar z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH).
Pri veterinarskih zdravilih tudi pri odlaganju gnoja veljajo omejitveni ukrepi, drugače je pri nekaterih nujnih dodatkih k hrani. Kolar opozori, da pri nas ni nadzora nad kokcidiostatiki v okolju. Ti so sicer obvezen dodatek k hrani za perutnino, intenzivna reja brez teh antimikrobnih dodatkov niti ni mogoča, še poudari biolog, vendar pa so nekateri kokcidiostatiki lahko v naravi obstojni, zato obstaja nevarnost kopičenja. »Snovi z dolgo razpolovno dobo so z okoljskega vidika pogosto problematične. Vpliv koksidiostatikov na kopenske ekosisteme je sicer zelo slabo raziskan,« nadaljuje in doda, da je vsekakor priporočljivo, da se piščančji gnoj ustrezno postara oziroma kompostira, preden se ga odloži na kmetijske površine.
»Ugotavljamo, da so številni kokcidiostatiki obstojni v okolju, hkrati pa so to spojine, ki so strupene za rastline in živali v tleh, na primer za deževnike. Pri občasnem gnojenju ne pričakujemo nesprejemljivih tveganj za okolje. Težave lahko nastanejo, kadar kurji gnoj ni gnojilo, temveč je zaradi prevelikih količin neželen odpadek. Travnik ali njiva je v tem primeru deponija, kamor po vsakem ciklu reje piščancev, to je po petinštiridesetih dneh, odpeljemo gnoj.
Žal pa nimamo nobenih podatkov, kakšne so koncentracije kokcidiostatikov ali drugih veterinarskih zdravil v tleh, saj jih v okolju ne spremljamo. Menim, da bi bil tovrstni, vsaj občasni monitoring teh snovi potreben v okolici živinorejskih centrov. Piščančjereja je na primer zelo intenzivna na spodnjem Dravskem polju in na Pivškem,« razloži biolog, ki proučuje okoljska tveganja veterinarskih zdravil in dodatkov h krmi. Na kmetijskem ministrstvu potrdijo, da posebnih omejitev za raztros piščančjega gnoja ni.
Poseben problem predstavlja gnojnica, ko ni pravilno hranjena in odteka neposredno v vodotoke, s katerimi je Slovenija prepredena. »Amoniak in nitrit iz gnojnice sta strupena za vodne organizme že pri zelo nizkih koncentracijah. V Sloveniji je gnojnica zlasti v poletnem času zelo pogost vzrok za zastrupitve vodotokov, ki se kažejo z množičnim poginom rib. Na drugi strani pa nitrat, ki lahko tudi izvira iz gnojnice, deluje na reprodukcijo in razvoj larvalnih stadijev rib in dvoživk. Tudi takih, kot je na primer človeška ribica,« pove Kolar.
Gnojnica torej ni škodljiva le za površinske vode, ampak tudi za podzemni svet. Nadzor nad uporabo organskih gnojil na kmetijskih zemljiščih na podlagi uredbe o varstvu voda pred onesnaževanji z nitrati iz kmetijskih virov izvaja kmetijski inšpektorat.
Po zakonu o vodah je raztros organskih gnojil prepovedan ob vodotokih voda drugega reda v petmetrskem priobalnem pasu in 15-metrskem priobalnem pasu vod prvega reda (to so vsa večja jezera in večje reke pri nas). Poleg tega še velja, da »če za območje okoli objekta za zajem pitne vode, ki je vključen v sistem javne preskrbe s pitno vodo, ni določen vodovarstveni režim, sta do sprejetja vodovarstvenih režimov v skladu z zakonom, ki ureja vode, vnosa tekočih organskih gnojil v tla in na tla prepovedana v razdalji sto metrov od tega objekta«.
Pa vendar se pogosto zdi, da se mnogi tega ne držijo, še posebej ker je nadzor nad porabo gnoja živalskega izvora, ko je ta že na polju, skoraj nemogoče izvajati, zato so mogoče zlorabe.
Inšpektorat prav tako nadzoruje urejenost skladiščnih kapacitet za organska gnojila. Leta 2014 je opravil 742 pregledov skladiščnih kapacitet za organska gnojila, ugotovil 157 nepravilnosti, izdal 94 ureditvenih odločb in izrekel za 9700 evrov kazni. Leto kasneje so inšpektorji opravili 697 pregledov, ugotovili so 107 nepravilnosti, izdali 93 ureditvenih odločb in izrekli za 4350 evrov kazni. Leta 2016 je sledilo 757 pregledov, ugotovili so 132 nepravilnosti, izrečenih je bilo za 1810 evrov kazni, izdali so še 106 ureditvenih odločb. Leta 2017 so kmetijski inšpektorji pregledali 768 skladiščnih kapacitet, ugotovili 117 nepravilnosti, izdali 120 ureditvenih odločb in izrekli za 13.600 evrov kazni. Lani pa so opravili 995 pregledov, od tega so ugotovili 146 nepravilnosti in izdali 127 ureditvenih odločb ter izrekli za kar 19.600 evrov kazni.
»Pravo mesto za odlaganje gnoja so kmetijske površine, to so njive ali travniki. V živinorejskem kmetijskem gospodarstvu gnoj in/ali gnojnica vseskozi nastajajo, če se vsa porabita kot hranilo za rastline na kmetijskih površinah, je krog zaključen brez posebnih obremenitev za okolje. Po drugi strani pa je lahko (nestaran) gnoj oziroma gnojnica okoljsko nevarna, še posebej kadar je odložena pozimi, v obdobju mirovanja rastlin, če so količine nesorazmerno velike ali če je odložena na nekmetijske površine. Nekatere vrste živalskega gnoja lahko vsebujejo tudi veterinarska zdravila in dodatke živalski krmi, ki so lahko po sestavi zelo podobni zdravilom,« opozori na pomembnost pravilnega odlaganja gnoja biolog dr. Boris Kolar z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH).
Pri veterinarskih zdravilih tudi pri odlaganju gnoja veljajo omejitveni ukrepi, drugače je pri nekaterih nujnih dodatkih k hrani. Kolar opozori, da pri nas ni nadzora nad kokcidiostatiki v okolju. Ti so sicer obvezen dodatek k hrani za perutnino, intenzivna reja brez teh antimikrobnih dodatkov niti ni mogoča, še poudari biolog, vendar pa so nekateri kokcidiostatiki lahko v naravi obstojni, zato obstaja nevarnost kopičenja. »Snovi z dolgo razpolovno dobo so z okoljskega vidika pogosto problematične. Vpliv koksidiostatikov na kopenske ekosisteme je sicer zelo slabo raziskan,« nadaljuje in doda, da je vsekakor priporočljivo, da se piščančji gnoj ustrezno postara oziroma kompostira, preden se ga odloži na kmetijske površine.
»Ugotavljamo, da so številni kokcidiostatiki obstojni v okolju, hkrati pa so to spojine, ki so strupene za rastline in živali v tleh, na primer za deževnike. Pri občasnem gnojenju ne pričakujemo nesprejemljivih tveganj za okolje. Težave lahko nastanejo, kadar kurji gnoj ni gnojilo, temveč je zaradi prevelikih količin neželen odpadek. Travnik ali njiva je v tem primeru deponija, kamor po vsakem ciklu reje piščancev, to je po petinštiridesetih dneh, odpeljemo gnoj.
Žal pa nimamo nobenih podatkov, kakšne so koncentracije kokcidiostatikov ali drugih veterinarskih zdravil v tleh, saj jih v okolju ne spremljamo. Menim, da bi bil tovrstni, vsaj občasni monitoring teh snovi potreben v okolici živinorejskih centrov. Piščančjereja je na primer zelo intenzivna na spodnjem Dravskem polju in na Pivškem,« razloži biolog, ki proučuje okoljska tveganja veterinarskih zdravil in dodatkov h krmi. Na kmetijskem ministrstvu potrdijo, da posebnih omejitev za raztros piščančjega gnoja ni.
Gnojnica ni škodljiva le površinskim vodam, ampak tudi podzemnemu svetu. FOTO: Shutterstock
Gnojnica nevarna predvsem za vodne organizme
Poseben problem predstavlja gnojnica, ko ni pravilno hranjena in odteka neposredno v vodotoke, s katerimi je Slovenija prepredena. »Amoniak in nitrit iz gnojnice sta strupena za vodne organizme že pri zelo nizkih koncentracijah. V Sloveniji je gnojnica zlasti v poletnem času zelo pogost vzrok za zastrupitve vodotokov, ki se kažejo z množičnim poginom rib. Na drugi strani pa nitrat, ki lahko tudi izvira iz gnojnice, deluje na reprodukcijo in razvoj larvalnih stadijev rib in dvoživk. Tudi takih, kot je na primer človeška ribica,« pove Kolar.
Gnojnica torej ni škodljiva le za površinske vode, ampak tudi za podzemni svet. Nadzor nad uporabo organskih gnojil na kmetijskih zemljiščih na podlagi uredbe o varstvu voda pred onesnaževanji z nitrati iz kmetijskih virov izvaja kmetijski inšpektorat.
955 pregledov skladiščnih kapacitet za organska gnojila so lani opravili kmetijski inšpektorji. Izrekli so za kar 19.600 evrov kazni.
Po zakonu o vodah je raztros organskih gnojil prepovedan ob vodotokih voda drugega reda v petmetrskem priobalnem pasu in 15-metrskem priobalnem pasu vod prvega reda (to so vsa večja jezera in večje reke pri nas). Poleg tega še velja, da »če za območje okoli objekta za zajem pitne vode, ki je vključen v sistem javne preskrbe s pitno vodo, ni določen vodovarstveni režim, sta do sprejetja vodovarstvenih režimov v skladu z zakonom, ki ureja vode, vnosa tekočih organskih gnojil v tla in na tla prepovedana v razdalji sto metrov od tega objekta«.
Pa vendar se pogosto zdi, da se mnogi tega ne držijo, še posebej ker je nadzor nad porabo gnoja živalskega izvora, ko je ta že na polju, skoraj nemogoče izvajati, zato so mogoče zlorabe.
Inšpektorat prav tako nadzoruje urejenost skladiščnih kapacitet za organska gnojila. Leta 2014 je opravil 742 pregledov skladiščnih kapacitet za organska gnojila, ugotovil 157 nepravilnosti, izdal 94 ureditvenih odločb in izrekel za 9700 evrov kazni. Leto kasneje so inšpektorji opravili 697 pregledov, ugotovili so 107 nepravilnosti, izdali 93 ureditvenih odločb in izrekli za 4350 evrov kazni. Leta 2016 je sledilo 757 pregledov, ugotovili so 132 nepravilnosti, izrečenih je bilo za 1810 evrov kazni, izdali so še 106 ureditvenih odločb. Leta 2017 so kmetijski inšpektorji pregledali 768 skladiščnih kapacitet, ugotovili 117 nepravilnosti, izdali 120 ureditvenih odločb in izrekli za 13.600 evrov kazni. Lani pa so opravili 995 pregledov, od tega so ugotovili 146 nepravilnosti in izdali 127 ureditvenih odločb ter izrekli za kar 19.600 evrov kazni.
