Ko ljudje vzamejo stvari v svoje roke
Balkan Rivers Tour 3 Tokrat gre karavana, ki se bori proti gradnji jezov, iz Albanije proti Sloveniji.
Odpri galerijo
Ne protest, temveč akcija. Foto Katja Jemec
Ljudje me pogosto vprašajo, sam sebe pa še večkrat, zakaj si se lotil tretjega toura, če sta te že prva dva skoraj pokopala? Odgovor je vse prej kot preprost. Sestavljal sem ga med ležanjem in buljenjem v strop, ko sta me huda izgorelost in izkušnja s kronično boreliozo prikovala v posteljo za celo zimo in del pomladi. Priznam, da sem bil tik pred tem, da vse skupaj dam v sladko kisel spomin ter si najdem službo.
A so me moji najbližji tako lepo spravili v pravo smer razmišljanja. Češ da s tem ne bom dosegel bog ve kaj, saj se bom tako kot pri vseh ostalih rečeh prej (hokej, veslanje, študij) tudi v naslednjo vrgel na polno kot bik v maline, ponovil vzorec in potem čez tri leta najbrž spet hudo zbolel.
Problem ni tičal v misiji, temveč v meni samem. Ni treba, da je vedno vse najboljše in največje, ni treba, da naredim vse sam, delo se da tudi lepo razdeliti, le koristno je stopiti malo na stran in videti večjo sliko. Ni treba vedno z glavo v zid in ga podreti.
Nekateri temu rečejo modrost, drugi zrelost, sam pa vem, da sem do tega prišel zaradi grozne zimske izkušnje, ki sem ji sedaj, ko gledam nazaj, celo hvaležen. Še danes se spomnim, ko sem med vožnjo v avtu poslušal intervju s Tomom Križnarjem, ki je rekel, da smo ljudje živali, ki se učimo s palico. Še kako prav je imel, če nas ne premlati drug, si pa kar sami damo klofuto. A dokler si vzamemo čas za razmislek o njej, je še vse v redu.
Ko smo 5. septembra krenili na pot, sem se kot pred odhodom na olimpijske igre točno pred 10 leti pošteno oddahnil, čeprav je bilo še vse pred nami. Priprave so vedno najtežji del. Tisoč neznank, klicev, mailov in pomislekov, čas do odhoda pa se samo odšteva. Ko se zgodi veš, da se lahko samo še usedeš v avto in ‘zakurblaš’. Kar smo naredili smo naredili, zdaj pa bomo na terenu pokazali, kaj bomo s tem storili. Na jug!
Tokrat smo se po spletu okoliščin namreč odločili, da začnemo, kjer smo prvič končali. Po eni strani zelo simbolno, po drugi pa tudi učinkovito; na ta način se bo tour namreč lahko lepo razvijal čez mesec dni in počasi, a vztrajno pridobival na množičnosti podpore, saj se tako rekoč vračamo proti domu. Prav je, da v tretje Slovenija in njena zgodba z zajezovanjem rek in dobrih idej dobi glavno pozornost.
Tako smo 7. septembra namočili vesla v Vjoso, staro znanko. Pisana ekipa, Avstralec Benny, s katerim se je vse zgodba v bistvu začela leta 2014 na kajakaški odpravi v Čile, sveže magistrirana hidrologinja in kajakašica Nizozemka Vera, vedno nasmejana Katja in Mitja za fotoaparatom in kamero, Grega, ter jaz, še malce povoženi Rok. Ostali se nam pridružijo kasneje.
O, kako je prijalo spet uživati na tej prelepi reki! Začetek brez trušča in akcije, le tok in mi. A se je kmalu začelo. Še isti dan smo premierno predvajali naš dokumentarec The Undamaged v mestecu ob Vjosi, imenovanem Tepelene. Dvomim, da bom kdaj pozabil občutke, ko sem prvič gledal film, za katerega smo vsi skupaj tako trdo delali, na platnu in z zvočniki. Iskreno povedano sem ga prav takrat videl prvič, vsaj v finalni verziji, s finalnim izborom glasbe in animacijami. Kot je pri nas v navadi, je bil tudi film last minute projekt. Če se ne bi spoznal z velikimi produkcijami, bi bil naš film ponosen, tako pa sem na Matica, Rožleta, Miha, Daliborja in še velik kup izjemnih ljudi ponosen do neba. Film ima toliko ozadja in duše, da ga tudi po sedmih projekcijah vsakič gledam z drugačnimi očmi. Fantje, bravo!
Sam sem ta dan na vodi izpustil. Bil sem ‘shuttle bunny’ ali po domače šofer, najmanj priljubljen del kajakaškega življenja. Pa je bilo čisto ok, malo sem se uspel spočiti, pa še prvič sem od zunaj videl, kako izgledajo te akcije, haha.
Sledila sta dva polna dneva v mestu, v Tirani. Uh, kako neprilagojeni smo na mesta. Vseeno smo se medsebojno bodrili in uspeli sprovesti dva izjemna dogodka s projekcijami filma, enega celo čisto izven plana, ko so nas pred ogroženo gledališče povabili tamkajšnji aktivisti, ki že dva meseca protestirajo proti rušitvi teatra za namen dveh stolpnic in nakupovalnega središča. Prekrasni ljudje, ki so v trenutku ugotovili, da se borimo za isto stvar; za kraje, v katerih se lahko izražamo in tako uživamo.
No, seveda ni šlo brez akcije. V ponedeljek smo se zbrali pred palačo premierja Edija Rame in mu zopet zagodli. Štiri albanske televizije so dogodek prenašale kar v živo, domači naravovarstveniki pa so prek megafona kričali v oči boleča dejstva. Super!
Po izkušnji v mestu smo jo usekali na vas. Pravo vas, med grme, v nacionalni park Mavrovo v Makedoniji. Prijetna projekcija v družbi lokalnih kerlcev, snemanje popolnoma absurdne hidroelektrarne (trenutno proizvaja 230 kW) in kup idej za prihodnja leta so bila ravno prava popotnica za naslednjo mestno izkušnjo. Skopje je živahno mesto, zato smo pričakovali zanimiv večer ob projekciji filma v baru Che in nismo se zmotili.
ilm je bil zasnovan na ideji, da plasira ljudem brco v rit v stilu ne čakaj na vlado, da bo kaj naredila, nekaj naredi sam. In ko smo naslednje jutro pred vladno palačo opazovali policijski dron, kako leta nad ulico, pod njim pa ugledali tabornike nesoče raft na skupni protest, smo se pošteno nasmejali. Ko se povežeš s strastnimi lokalci z levo roko zapreš glavno avenijo in pol ure zganjaš vragolije, imenitno! Malo nas je begala odsotnost medijev, a smo kar skočili v zrak, ko smo izvedeli, da je kar 20 medijskih portalov še isti večer objavilo vsebine našega sporočila za javnost!
Lokalci se že štiri leta borijo proti sistemu 14 hidroelektrarn v osrčju narodnega parka. Skupni imenovalec vseh je pranje denarja prek vez, podkupljivih sodnikov in odsotnosti osebe, ki ji tukaj pravijo bailef – uradnik, ki poskrbi, da se bo zakon izvajal v realnosti.
Sodišče je junija letos namreč nedvoumno odločilo, da je gradnja osrednjega jezu na reki Valboni nezakonita, ter priznalo, da izvajalec nima veljavnega gradbenega dovoljenja. A ker si lokalci za 35.000 evrov enostavno ne morejo privoščiti tega bailefa, vlada pa svojega ne pošlje, smo se po projekcijah filma v mestecu ob Valboni, mnogih pogovorih z domačini in našo ekipo ter kajakaši iz Avstrije in Nemčije odločili, da stvari vzamemo v svoje roke.
Navkljub prepovedi akcije s strani policije smo se odločili miroljubno s svojimi telesi izvajalcem del preprečiti dostop do gradbišča. Napetost je bila velika, pred mesecem dni so varnostniki pretepli albanskega reporterja, ki je poročal iz terena, vodji akcij za Valbono, Catherine, so grozili, nam pa dali vedeti večer prej, da to ni pametna poteza.
A se je izcimilo tako, da se nebi moglo bolje. Ko v dvojnih dolgih gatah pričakaš sončni vzhod s kuliso vršacev v ozadju držeč se za roke z dobrimi ljudmi iz osmih držav, pred tabo pa kriči razjarjeni vodja projekta in zbegani policisti, si enostavno ne moreš kaj, da ne bi užival.
Mojstru, ki je je pripeljal z novim BMWjem, kjer še vedno uporabljajo kočije, se je tresel glas, roke in noge, ko se je drl na nas. Policisti so zmajevali z glavami, saj niso imeli razloga za aretacije, mi pa smo se držali za roke in jedli svež burek. Po treh urah, ko smo dosegli svoje; njihove grožnje se niso uresničile, policisti so se porazgubili, mi in glavna albanska televizija pa smo dobili materiale, smo si samo še podelili high five. Catherine, lokalna aktivistka, pa je rekla: »Ajej, pa tako sem upala, da me bodo aretirali, da vsaj v zaporu malo počijem in skujem nov plan, kako jih bomo pregnali iz te prelepe doline!«. Naprej na sever!
A so me moji najbližji tako lepo spravili v pravo smer razmišljanja. Češ da s tem ne bom dosegel bog ve kaj, saj se bom tako kot pri vseh ostalih rečeh prej (hokej, veslanje, študij) tudi v naslednjo vrgel na polno kot bik v maline, ponovil vzorec in potem čez tri leta najbrž spet hudo zbolel.
Problem ni tičal v misiji, temveč v meni samem. Ni treba, da je vedno vse najboljše in največje, ni treba, da naredim vse sam, delo se da tudi lepo razdeliti, le koristno je stopiti malo na stran in videti večjo sliko. Ni treba vedno z glavo v zid in ga podreti.
Nekateri temu rečejo modrost, drugi zrelost, sam pa vem, da sem do tega prišel zaradi grozne zimske izkušnje, ki sem ji sedaj, ko gledam nazaj, celo hvaležen. Še danes se spomnim, ko sem med vožnjo v avtu poslušal intervju s Tomom Križnarjem, ki je rekel, da smo ljudje živali, ki se učimo s palico. Še kako prav je imel, če nas ne premlati drug, si pa kar sami damo klofuto. A dokler si vzamemo čas za razmislek o njej, je še vse v redu.
Protest v Skopju Foto Katja Pokorn
Akcija
Pa se je spet začelo. 34 dni na poti, 31 dni akcije, 17 dogodkov, 15 projekcij svežega dokumentarca The Undamaged, 13 protestov in veslanje na 10 rekah; to je letošnji Balkan Rivers Tour 3.Ko smo 5. septembra krenili na pot, sem se kot pred odhodom na olimpijske igre točno pred 10 leti pošteno oddahnil, čeprav je bilo še vse pred nami. Priprave so vedno najtežji del. Tisoč neznank, klicev, mailov in pomislekov, čas do odhoda pa se samo odšteva. Ko se zgodi veš, da se lahko samo še usedeš v avto in ‘zakurblaš’. Kar smo naredili smo naredili, zdaj pa bomo na terenu pokazali, kaj bomo s tem storili. Na jug!
Tokrat smo se po spletu okoliščin namreč odločili, da začnemo, kjer smo prvič končali. Po eni strani zelo simbolno, po drugi pa tudi učinkovito; na ta način se bo tour namreč lahko lepo razvijal čez mesec dni in počasi, a vztrajno pridobival na množičnosti podpore, saj se tako rekoč vračamo proti domu. Prav je, da v tretje Slovenija in njena zgodba z zajezovanjem rek in dobrih idej dobi glavno pozornost.
Tako smo 7. septembra namočili vesla v Vjoso, staro znanko. Pisana ekipa, Avstralec Benny, s katerim se je vse zgodba v bistvu začela leta 2014 na kajakaški odpravi v Čile, sveže magistrirana hidrologinja in kajakašica Nizozemka Vera, vedno nasmejana Katja in Mitja za fotoaparatom in kamero, Grega, ter jaz, še malce povoženi Rok. Ostali se nam pridružijo kasneje.
Albanska Soča - reka Valbona. Foto Katja Pokorn
O, kako je prijalo spet uživati na tej prelepi reki! Začetek brez trušča in akcije, le tok in mi. A se je kmalu začelo. Še isti dan smo premierno predvajali naš dokumentarec The Undamaged v mestecu ob Vjosi, imenovanem Tepelene. Dvomim, da bom kdaj pozabil občutke, ko sem prvič gledal film, za katerega smo vsi skupaj tako trdo delali, na platnu in z zvočniki. Iskreno povedano sem ga prav takrat videl prvič, vsaj v finalni verziji, s finalnim izborom glasbe in animacijami. Kot je pri nas v navadi, je bil tudi film last minute projekt. Če se ne bi spoznal z velikimi produkcijami, bi bil naš film ponosen, tako pa sem na Matica, Rožleta, Miha, Daliborja in še velik kup izjemnih ljudi ponosen do neba. Film ima toliko ozadja in duše, da ga tudi po sedmih projekcijah vsakič gledam z drugačnimi očmi. Fantje, bravo!
Rok Rozman je okoljevarstvenik, aktivist, biolog, nekdanji olimpijec, veslač, kajakaš, ribič: Strašno hudi
Rame spet ni bilo
Drugi dan odprave je postregel z veslanjem ogroženega dela Vjose in protestom vaščanov iz Kutë, ki se že pet let odločno zoperstavljajo korupciji in uničevanju. Ko vidiš predstavnike treh generacij na mostu nad domačo reko skupaj držati transparent Reke vam ne damo se ti pač naježijo dlake.Sam sem ta dan na vodi izpustil. Bil sem ‘shuttle bunny’ ali po domače šofer, najmanj priljubljen del kajakaškega življenja. Pa je bilo čisto ok, malo sem se uspel spočiti, pa še prvič sem od zunaj videl, kako izgledajo te akcije, haha.
Protest v Tirani. Foto Katja Pokorn
Sledila sta dva polna dneva v mestu, v Tirani. Uh, kako neprilagojeni smo na mesta. Vseeno smo se medsebojno bodrili in uspeli sprovesti dva izjemna dogodka s projekcijami filma, enega celo čisto izven plana, ko so nas pred ogroženo gledališče povabili tamkajšnji aktivisti, ki že dva meseca protestirajo proti rušitvi teatra za namen dveh stolpnic in nakupovalnega središča. Prekrasni ljudje, ki so v trenutku ugotovili, da se borimo za isto stvar; za kraje, v katerih se lahko izražamo in tako uživamo.
Preberite, kako so se nedavno borili so se za reko Učjo.
No, seveda ni šlo brez akcije. V ponedeljek smo se zbrali pred palačo premierja Edija Rame in mu zopet zagodli. Štiri albanske televizije so dogodek prenašale kar v živo, domači naravovarstveniki pa so prek megafona kričali v oči boleča dejstva. Super!
Po izkušnji v mestu smo jo usekali na vas. Pravo vas, med grme, v nacionalni park Mavrovo v Makedoniji. Prijetna projekcija v družbi lokalnih kerlcev, snemanje popolnoma absurdne hidroelektrarne (trenutno proizvaja 230 kW) in kup idej za prihodnja leta so bila ravno prava popotnica za naslednjo mestno izkušnjo. Skopje je živahno mesto, zato smo pričakovali zanimiv večer ob projekciji filma v baru Che in nismo se zmotili.
ilm je bil zasnovan na ideji, da plasira ljudem brco v rit v stilu ne čakaj na vlado, da bo kaj naredila, nekaj naredi sam. In ko smo naslednje jutro pred vladno palačo opazovali policijski dron, kako leta nad ulico, pod njim pa ugledali tabornike nesoče raft na skupni protest, smo se pošteno nasmejali. Ko se povežeš s strastnimi lokalci z levo roko zapreš glavno avenijo in pol ure zganjaš vragolije, imenitno! Malo nas je begala odsotnost medijev, a smo kar skočili v zrak, ko smo izvedeli, da je kar 20 medijskih portalov še isti večer objavilo vsebine našega sporočila za javnost!
Pranje denarja za uničevanje okolja
Zdaj pa pišem iz albanske Soče, iz doline, ki je tako lepa, da vsakič ponovno jemlje dih, iz Valbone. Po dolgi poti se nam je priključil še drugi del ekipe; srčni snemalec Miha, punca, novinarka in kajakašica Carmen, fotografinja Katja in rečna umetnica Katja. Spati smo jih pustili zgolj 3 ure, saj smo se vsi skupaj zbudili že ob 5. uri, naredili še zadnji briefing in potem kot dobro organizirana vojaška enota (le da je ta naša za dober namen) v svitu oboroženi z nedvoumnimi napisi, trinogom in dvojnimi hlačami odbrzeli na prizorišče direktne akcije. Ne protesta, pač pa direktne akcije.Lokalci se že štiri leta borijo proti sistemu 14 hidroelektrarn v osrčju narodnega parka. Skupni imenovalec vseh je pranje denarja prek vez, podkupljivih sodnikov in odsotnosti osebe, ki ji tukaj pravijo bailef – uradnik, ki poskrbi, da se bo zakon izvajal v realnosti.
Lokalci se že štiri leta borijo proti sistemu 14 hidroelektrarn v osrčju albanskega narodnega parka. Foto Katja Jemec
Sodišče je junija letos namreč nedvoumno odločilo, da je gradnja osrednjega jezu na reki Valboni nezakonita, ter priznalo, da izvajalec nima veljavnega gradbenega dovoljenja. A ker si lokalci za 35.000 evrov enostavno ne morejo privoščiti tega bailefa, vlada pa svojega ne pošlje, smo se po projekcijah filma v mestecu ob Valboni, mnogih pogovorih z domačini in našo ekipo ter kajakaši iz Avstrije in Nemčije odločili, da stvari vzamemo v svoje roke.
Navkljub prepovedi akcije s strani policije smo se odločili miroljubno s svojimi telesi izvajalcem del preprečiti dostop do gradbišča. Napetost je bila velika, pred mesecem dni so varnostniki pretepli albanskega reporterja, ki je poročal iz terena, vodji akcij za Valbono, Catherine, so grozili, nam pa dali vedeti večer prej, da to ni pametna poteza.
A se je izcimilo tako, da se nebi moglo bolje. Ko v dvojnih dolgih gatah pričakaš sončni vzhod s kuliso vršacev v ozadju držeč se za roke z dobrimi ljudmi iz osmih držav, pred tabo pa kriči razjarjeni vodja projekta in zbegani policisti, si enostavno ne moreš kaj, da ne bi užival.
Mojstru, ki je je pripeljal z novim BMWjem, kjer še vedno uporabljajo kočije, se je tresel glas, roke in noge, ko se je drl na nas. Policisti so zmajevali z glavami, saj niso imeli razloga za aretacije, mi pa smo se držali za roke in jedli svež burek. Po treh urah, ko smo dosegli svoje; njihove grožnje se niso uresničile, policisti so se porazgubili, mi in glavna albanska televizija pa smo dobili materiale, smo si samo še podelili high five. Catherine, lokalna aktivistka, pa je rekla: »Ajej, pa tako sem upala, da me bodo aretirali, da vsaj v zaporu malo počijem in skujem nov plan, kako jih bomo pregnali iz te prelepe doline!«. Naprej na sever!
