Dostop do spleta za vse postaja obveza

Potrebne prilagoditve: Ne gre za dobrodelnost k zakonu zavezanih javnih organov, potrebna je resna obravnava, opozarjajo v zavodu Beletrina

Objavljeno
17. december 2018 07.00
Posodobljeno
19. december 2018 14.58
Spletna dostopnost ni pomembna samo za invalide, temveč tudi za druge skupine, na primer starejše, opozarjajo v zavodu Beletrina. Foto Beletrina
Ljubljana – Pol leta po uveljavitvi zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, ki predvsem za uporabnike z različnimi oblikami oviranosti, kot so invalidi in starejši, zapoveduje tehnične in vsebinske prilagoditve, med več kot dvesto slovenskimi občinami lahko na prste ene roke preštejemo tiste, ki imajo vsaj nekoliko bolj urejene spletne strani, ugotavljajo pri zavodu Beletrina.

Če je bil v preteklosti poudarek na fizični dostopnosti, je zadnja leta vse bolj pomembna spletna oziroma digitalna dostopnost. Državni zbor je na podlagi evropske direktive o dostopnosti maja sprejel omenjeni zakon, ki javne organe zavezuje k ustrezni ureditvi svojih spletišč in mobilnih aplikacij. V njem je zapisano, da se začne uporabljati 23. septembra 2020 za prilagoditev spletišč, objavljenih pred 23. septembrom 2018, in 23. septembra 2019 za druga spletišča; 23. junija 2021 pa se začne uporabljati tudi za mobilne aplikacije.


Za tri petine boljša uporabniška izkušnja


Beletrina v javnem pismu skupaj s še 15 podpisniki poziva vse javne organe k doslednemu spoštovanju zakona in prilagoditvi spletnih strani za vse, ne le za določene skupine ljudi z omejitvami. Kot ugotavljajo, spletna dostopnost ni pomembna samo za invalide, temveč tudi za druge skupine, na primer za starejše. V starajoči se družbi je starejših čedalje več, postajali pa bodo tudi vse bolj računalniško pismeni. Raziskave kažejo, da prilagoditve dostopnosti kar za 60 odstotkov izboljšajo uporabniško izkušnjo tudi za vsakega povprečnega spletnega uporabnika, pravi Maša Malovrh, vodja sektorja Insajder pri zavodu Beletrina.

Zakon med drugim zahteva, da morajo biti spletne strani javnih organov razumljive in narejene tako, da jih je mogoče zaznati. Biti morajo kompatibilne s pripomočki, na primer bralniki zaslona, ter narejene tako, da jih lahko uporabljajo posamezne skupine uporabnikov z oviranostmi. Pri tem pa je ključno, da prilagoditve niso izključujoče: »To pomeni, da če omogočajo dostopnost gluhim in naglušnim, jo morajo tudi slepim in slabovidnim ter osebam z drugimi oblikami oviranosti. Poleg tega je dostopnost spletišč treba vzdrževati, kar je bistveno za omogočanje trajnostne uporabnosti ter za socialno vključenost ljudi z oviranostmi,« poudarja Malovrhova.


Večje ikone in podnapisi


Miha Kosi, strokovni sodelavec društva invalidov študentov, je povedal, da je med njihovimi člani, ki vsak dan uporabljajo splet, največ gibalno oviranih. Najpogosteje imajo težave s fino motoriko, kar jim povzroča preglavice že pri uporabi miške, zato potrebujejo na primer večje ikone. Gluhi, naglušni in gluhoslepi pa za komunikacijo uporabljajo predvsem znakovni jezik in spletne vsebine, opremljene s podnapisi, je razložil Anton Petrič, strokovni sodelavec zveze društev gluhih in naglušnih: »Naša zveza ima ustrezno urejeno spletno platformo, na kateri so vse vsebine opremljene s tolmačem ali podnapisi. Prav tako je urejen portal nacionalne televizije dostopno.si, kar nam zelo olajša komunikacijo in razumevanje sporočil. Nekatere strani javne uprave so tudi že ustrezno opremljene, na primer ministrstev za javno upravo, za delo, družino in socialne zadeve ter za finance, prav tako stran varuha človekovih pravic. Pogosto pa naletimo na težave zaradi težko razumljivih uradnih obrazcev, za kar bi potrebovali tolmačenje v znakovnem jeziku.«

Direktorju Beletrine Mitji Čandru, ki je stoodstotni invalid z ostanki vida, se zdi, da je splet priložnost za vse ljudi z oviranostmi in za samostojno komunikacijo s svetom, vendar dodaja: »Splet je poln pasti in ovir, ki za tiste, ki nimajo izkušenj, sploh ne obstajajo, za vse druge pa utegnejo biti usodne in lahko dodatno zabetonirajo izključenost.«

image
Stroški za ureditev dostopnosti znašajo le približno pet odstotkov celotnega stroška postavitve spletne strani. Foto Matej Družnik


Stroški niso veliki


Kot so dejali, opažajo, da se pri nas že pojavljajo enostranske, napačne interpretacije zakona, zaradi česar nekatere skupine ostajajo izključene. Nekateri nosilci javnih funkcij pa te prilagoditve oziroma ukrepe jemljejo zelo lahkotno in iščejo amaterske in improvizirane rešitve, ki ne upoštevajo standardov evropske direktive na tem področju in ne zakona. Čander je opozoril, da so jasne tudi sankcije za neizvajanje zakona (odgovorna oseba zavezanca se kaznuje z globo od 200 do 2000 evrov; op. p.): »Zavedati se moramo, da pri urejanju dostopnosti ne gre za dobrodelnost k zakonu zavezanih javnih organov, temveč problematika zahteva resno in strokovno obravnavo.«

Generalni sekretar nacionalnega sveta invalidskih organizacij Goran Kustura pa je dejal, da je že pri novem postavljanju spletišč pomembno hkrati razmišljati o dostopnosti spletnih vsebin: »Stroški niso tako visoki, znašajo približno pet odstotkov celotnega stroška postavitve strani.«

Podelili prva dva certifikata A3C
Pri zvezi društev slepih in slabovidnih so v sodelovanju z Inštitutom za dobre vsebine razvili certifikat »A3C, dostopno vsem«. Konec tedna so podelili prva dva, in sicer Nakvisu, nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu, in podjetju Lidl Slovenija.