Drevo
Bliža se konec leta in prišel je čas takšnih in drugačnih izborov. Izbiramo lahko recimo inženirko leta, avto leta, športnika leta, podjetje leta, besedo leta, v Ljubljani pa tudi drevo leta. Zmagovalka in nosilka laskavega naslova drevo leta 2022 je pred nekaj dnevi postala perzijska bukev na Šlajmerjevi ulici 6. V finalu je premagala šest tekmecev: črni topol ob Valvasorjevi ulici 1, navadni gaber na naslovu Tabor 13, češnjo na Bičevju 5, lipo ob Prijateljevi ulici 13, japonski javor na Štefanovi ulici in topol na Gerbičevi ulici ob ograji športnega parka Svoboda. Zmagovalna perzijska bukev (Parrotia persica) s svojim jesenskim rdečim listjem lepša dneve zaposlenim na Zavodu za transfuzijsko medicino UKC Ljubljana, druge pa opominja, da je drevo veliko več kot le 'lesnata rastlina z deblom in vejami', kot piše v SSKJ2. Drevesa proizvajajo kisik, dušijo hrup in dajejo senco. Hkrati tudi filtrirajo, ohlajajo in vlažijo ozračje, zaradi česar so še posebej dragocena v mestih.
Drevesa so bila za človeka od nekdaj pomembna, zato ni nenavadno, da pogosto nastopajo kot sestavina frazemov. Jemo lahko z drevesa spoznanja, zaradi dreves ne vidimo gozda, ugotavljamo, da v visoka drevesa rado treska in da jabolko ne pade daleč od drevesa.
Drevesa so tudi polna navdiha, zato končajmo ta zapis v nežnejših tonih – s pesmijo Drevo Tomaža Pengova.
Rad bi vedel, kako drevo ljubi, / sonce, zvezde, veter, viharje, / tiha jutra, megleno barje, / pripoved ptic, večerne zarje. // Rad bi čutil, kako drevo snubi, / razvejano med nebom in zemljo, / vsak nov dan za dih spremenjeno, / vsako leto znova rojeno. // Rad bi slišal, kako se zasmeje, / ko mu ptice naselijo veje, / ko ga zjutraj sonce pogreje, / ko svež veter v krošnjo zaveje. // Rad bi začutil, kako zadrhti, / ko ga zima ogrne v belo, / ko spomladi zeleno šumi, / rad bi videl njegove oči.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).
