Evropske vrednote kot bridek spomin?

Med prsti nam vse hitreje polzijo svoboda vesti, spoštovanje drugače mislečega in kultura diskusije.
Fotografija: Na delu je tisto, kar v filozofiji imenujemo šibkost mišljenja. FOTO: Attila Kisbenedek/AFP
Odpri galerijo
Na delu je tisto, kar v filozofiji imenujemo šibkost mišljenja. FOTO: Attila Kisbenedek/AFP

Ta članek sodi v nehvaležen žanr razglašanja alarmov. Tu je vedno gneča, zato nam ne preostane drugega, kot da se potrpežljivo postavimo v vrsto. Še več, vsi poznamo puhlico, »Bistvo je očem skrito!«. Toda zgodovina uči, da nevarnost vse prepogosto ne pride na glavna vrata, pač pa se priplazi izza hrbta. Poskušali bomo pokazati prav to. Ne opazimo, da nam vse hitreje med prsti polzi najdragocenejše, kar Evropejci imamo: svobodo vesti, spoštovanje drugače mislečega in kulturo diskusije.
 

Od bodeče neže do izgona iz EU


Za ponazoritev bomo uporabili na prvi pogled zelo različna dogodka. Nedavno smo bili priča revoltu zaradi zakona na Madžarskem, ki prepoveduje LGBTIQ+ teme v šolah. Najprej je sam vrh EU uporabil za politiko najmočnejše izraze, von der Leynova je govorila o »sramoti«, nizozemski premier M. Rutte je Madžarsko odslavljal iz EU. Sledila je prepoved vodstva UEFE, da bi se tudi športni svet s simbolno osvetlitvijo Münchenskega stadiona opredelil za eno stran, čemur so sledili novi valovi zgražanja nemške politike na lokalni ravni.

Drugi dogodek: spomladi je marsikoga nemalo presenetila vest, da je bila prof. Žigi Turku, znanemu po kulturni diskusiji, podeljena tako imenovana »bodeča neža«, ker naj bi trdil, da je posilstvo nekaj takega kot »favl« (športni prekršek). Gre za, kot beremo na spletni strani, »nečasten naziv«, ki »lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete«. Sodbo so hipoma povzele vse medijske hiše, s čimer je prof. Turk postal simbol moralne zavrženosti v naši družbi.



Primera sta zelo različna, toda vseeno jima je nekaj skupno: samozavestno moralno obsojanje ob popolni odsotnosti vsebinske debate. Če gre pri javnem linču prof. Turka za očiten nesmisel, je v primeru madžarskega zakona vsekakor treba priznati, da gre za temo, ki je vredna pozornosti. Toda iskanja ravnotežja med pravicami LGBTIQ+ in primernim načinom za seznanjanje otrok s to tematiko ne more nadomestiti zaostrovanje politične retorike in naganjanje držav iz EU. Še toliko manj osvetljevanje stavbe, kjer poteka masoven športni dogodek.

Nastanek moralnega razpoloženja, ko je »vse jasno«, ko se Dobro in Zlo razločita kot olje in voda, je nekaj, kar ne bi moglo biti bolj tuje vrednotam Evrope. Bojevita kultura enega odgovora, njegova javna manifestacija na vsakem koraku – kot v Orwellovi Živalski farmi – sodijo v neki drug čas. Razmere, ko je mogoče posamezniku na pamet izreči sramotilno »fatvo« ali članico kar tako naganjati iz EU – to je Evropa, v kateri si bo želelo živeti vse manj ljudi.


Od svetosti sveta do čaščenja malikov


Namen teh vrstic ni opredeljevanje do vsebine teh dogodkov. Radi bi spravili pred oči nekaj, kar se očitno prebuja med nami in v vse večji meri nadomešča razsvetljensko izročilo, s človekovimi pravicami na čelu. Človekove pravice danes niso ogrožene tako, kot so bile v polovici 20. stol., ko so bile videne kot »buržoazna« zaščita sebičnega zasebnika ali kot egalitarna ideologija, neskladna s superiornostjo »tisočletne kulture« ali »arijske rase«. Danes so človekove pravice ogrožene tam, kjer jih je največ: v samem diskurzu »varovanja« človekovih pravic. Prav zato je tako težko spoznati, da nam razsvetljenstvo polzi med prsti.

Na delu je tisto, kar v filozofiji imenujemo šibkost mišljenja. Poenostavljeno povedano, nismo sposobni več misliti (to je videti, razumeti, dojeti, zahtevati) povezave (enega) načela človekovega dostojanstva z (neštetimi) situacijami, v kateri se vsi ljudje znajdemo vsak dan. Tisto, kar je naredilo Evropo, je demokratizacija absoluta, razdelitev najvišjih vrednot med slehernike. In prav ta civilizacijski dosežek se poslavlja, s čimer se vračamo v družbo kultur, ki jih imamo za nedemokratične.



Predstavo o absolutu – to je o temeljnih vrednotah, svetem, nedotakljivem – imajo sicer vse kulture. Toda od zahodne se ločujejo v tem, da to »svetost« zmorejo prepoznati le pri peščici izbranih tem. Namesto čuječnosti v neštetih človeških odnosih lahko rečemo: TO je temelj dostojanstva naše skupnosti! To je svetinja, pri kateri ni popuščanja, saj na njej stoji in pade vse. Glede neštetih stvari smo lahko sproščeni, svojeglavi, provokativni, toda TU je treba paziti. Ko se približamo tej temi, se ne sme reči karkoli. In posledično, o tem ne sme govoriti kdorkoli: posvečeni podajo pravilno interpretacijo, ostali morajo doktrini zgolj slediti.

To je vzorec, ki postaja vse bolj dominanten v diskurzu »boja« za človekove pravice. Vse manj smo sposobni vzeti resno, da so človekove pravice povsod tam, kjer so odnosi med ljudmi. Vse bolj jih enačimo s peščico izbranih tem. Pri tem ni pomembno, kaj postavimo v središče te redukcije: pravice te ali one družbene skupine, kršitve v tej ali oni državi, to ali ono problematiko.

Ključno je, da se na ta način vse spremeni. Z redukcijo najbolj univerzalnih vrednot na izbrano peščico tem se zgane vse, kar k taki redukciji sodi. Najmanjši odklon od doktrinarnega pogleda – na primer »nepooblaščeno« preizpraševanje balansa s preostalimi človekovimi pravicami – sproži razglašanje napada na človekove pravice (kot take in v celoti) in bojevito pozivanje k najstrožjim kaznim.


Kršitev človekovih pravic v imenu – človekovih pravic


Človekove pravice ne morejo nikoli biti reducirane na peščico izbranih tem. Če niso povsod, niso nikjer. To vse bolj izkušamo v praksi, denimo kot nerazumljivo toleranco do kršitev tistih (človekovih) pravic, ki padejo zunaj peščice izbranih tem.

Kot družba se ogorčeno odzovemo na (diametralno narobe razumljen) tvit, hkrati pa smo povsem topi, na primer, glede trpinčenja otroka. Ne dolgo po grozljivi smrti »jeseniške deklice« smo brali, da je še ne dveletno deklico očim »kaznoval tako, da je imela podplutbe po telesu. Govoril ji je, naj ga ne kliče oči, če je jokala, pa jo je položil na posteljo, nanjo dal vzglavnik in nato sedel nanj, dokler ni prenehala jokati.« (Delo, 27. 8. 2018). Zaman bi iskali javno ogorčenje ali intervencije številnih organizacij, ki se razumejo kot zaščitniki pravic »ranljivih« in opozarjajo na njihovo pomanjkljivo zaščito. Podobno je politika EU v hipu pripravljena neko članico odslavljati iz EU, hkrati pa si dejstvo, da je imel na Slovaškem organizirani kriminal pod kontrolo kazenska sodišča (kar je pripeljalo do umora novinarja Kuciaka in partnerke) ni zaslužilo resnega odmeva v institucijah EU.
Toda nesenzibilnost za kršitve (človekovih) pravic je le prva posledica procesa, ki se nam dogaja pred očmi. Poenostavitev njihovega razumevanja in s tem povezan kaznovalni srd celo neposredno napotuje na njihovo kršitev. Trdim, da se je to zgodilo prof. Turku.

V nekem tvitu je prof. Turk (v debati glede razširitve definicije posilstva) pritrjeval stališču, da je spolni odnos izraz najvišje stopnje predanosti med dvema osebama. Zoperstavil ga je stališču, ki se je pojavilo v 60. letih in ga ilustrira fraza, da je spolni odnos le »rekreacija«. Uporabil je argument reductio ad absurdum: če bi bil spolni odnos res le (športna) rekreacija, potem posilstvo ne bi štelo več kot (športni) prekršek. To je seveda absurd: očiten in neokusen nesmisel. Ne bomo se opredeljevali do (ne)posrečenosti tega argumenta, toda nekaj je neizpodbitno jasno: prof. Turk ne zasmehuje posilstva, nasprotno, prezira kot zločin najhujše vrste.

Pa vendar, pri podelitvi in razširjanju »nečastnega naziva« se nikomur ni zdelo potrebno predstaviti konteksta izjave. Nihče ni upošteval, da se s tem lahko globoko poseže v njegove človekove pravice. Nikogar ni zanimalo, da pri očitku niso bili spoštovani niti najbolj temeljni civilizacijski standardi, denimo obstoj meril, po katerih se neka izjava presoja (nullum crimen sine lege certa), in možnost prizadetega, da pojasni svojo plat (audiatur et altera pars).

In naposled, nihče se ni menil za to, da imajo javni linči zelo resne posledice. S svojimi strategijami posameznike odvračajo, da bi si o nekaterih temah v prihodnje še upali izraziti svoje mnenje, da bi torej izvrševali svojo ustavno pravico. Tako imenovani chilling effect je tu celo večji, kot ga imajo država sodišča, saj se tu ni mogoče niti zagovarjati niti pritožiti. Obsojeni je izročen na milost in nemilost podeljevalcem nazivov in, v nadaljevanju, medijem.


Sveti Jurij in boj zoper Zlo


Kako je mogoče, da je del argumenta (»če bi to-in-to držalo, tedaj bi bilo posilstvo le favl«) zaživel samostojno življenje? Vsem je bilo jasno, da gre za iz konteksta iztrgan in nesamostojen del argumenta, toda to ni preprečilo ponižanja na nacionalni ravni. Kaj je tista sila, ki ji uspe razgraditi racionalni argument in njihove iztrgane dele neovirano uporabiti za svojo agendo?

Gre za učinke procesa, ki mu posvečamo ta članek. Dejstvo je, da izgubljamo tisto, kar tvori Evropo. Fanatizem »boja zoper kršilce« človekovih pravic, kultura enega odgovora in obveznih ritualov rapidno nadomeščajo kulturo dialoga in svobodo vesti. Mimogrede, vprašajmo se, ali se za poklekanje celotnih moštev ob predvajanju državne himne res lahko vsi športniki svobodno odločijo? Ali kdo verjame, da ima nekdo možnost nesodelovanja pri tej intimni in izjemno invazivni moralni gesti? Prostor svobode vesti se oži, nadomešča ga nastajanje novih de facto obveznih praks podrejanja, nekakšne ideološke liturgije.

Zajema nas vzdušje nekakšnih moralnih izrednih razmer, ki terjajo celega človeka in njegovo popolno predanost. Ko gre za vse ali nič, morajo biti ljudje brez izjeme predani temu »vse«, sicer tvegajo »nič«, propad. In v boju med Dobrim in Zlim pač ne moremo biti malenkostni. Tudi sveti Jurij ni prebral zmaju njegovih procesnih pravic, preden ga je zabodel. Bodice bodeče neže špikajo v imenu Dobrega, to je vse, kar je pomembno. Tu ni prostora za neki pluralizem pogledov in mišljenje s svojo glavo. Zahteva se popolna uniformnost razmišljanja in presojanja. Zato o temi, ki ji pripade simbolno mesto boja za človekove pravice, ne more govoriti kdorkoli in na kakršenkoli način.

Kdorkoli: pred kratkim je bila spet ponovljena škandalozna zahteva, da angažirane literature temnopoltih avtorjev/-ic a priori ne more prevajati belopolta oseba. Šlo je za prevod pesmi Amande Gorman v nizozemski jezik, pesnice z Bidnove inavguracije. Predvidena prevajalka (M. L. Rijneveld) se je prizadeta umaknila zaradi kritik, da je nesprejemljivo, da je bila za prevod izbrana belopolta oseba.

Kakorkoli: izredne razmere zahtevajo preprost jezik, prispodobe in kompleksne analize so tvegane. Da je prof. Turk uporabil klasičen argument ad absurdum tu ne pomaga nič, taka modrovanja so privilegij mirnodobnega sveta. Dokler poteka »boj«, se v isti premisi pač ne sme pojaviti napad moškega na žensko in fraza »nič hujšega kot favl«. Tudi če je bil namen najboljši. Podobno kot ni bilo možno hvale Mao Cetungu začeti z besedami, »če bi bil naš vodja pokvarjen in lažniv«, četudi bi se končala v najbolj rafiniranem hvalospevu. V takem miselnem okolju je treba paziti, kaj govoriš.


Izza hrbta


Tradicionalna filozofska ontologija uči, da na isto stvar vedno lahko gledamo z dveh plati. Na primer skozi optiko forme in materije, esence in eksistence, ali skozi »kaj« in »kako« in tako dalje. Zadrega je, da je ena optika veliko manj oprijemljiva kot druga. To velja tudi pri demokratični kulturi. »Kaj« demokracije je oprijemljiv, govorimo o ustavnih pravicah, o enakopravnosti, svobodi in tako dalje. Način uporabe teh določil, to je »kako«, pa je izmuzljiv in ga ni mogoče opisati ali zapisati. Ne obstajajo navodila za uporabo demokracije, saj bi ta spet potrebovala navodila za uporabo navodil – in tako naprej.

Zato se zlahka zgodi, da nekdo uporablja retoriko človekovih pravic, liberalizma, egalitarizma in tako dalje, hkrati pa te pojme vpreže v poenostavljen model boja med Dobrim in Zlim in jih s tem povsem potvori. Tako razgradnjo demokracije je zelo težko zaznati, veliko težje, kot če bi nekdo neposredno napadal človekove pravice. Toda rezultat je enak: javni linč na podlagi glasov anonimnih uporabnikov interneta ni pač nič drugega kot kršitev človekovih pravic.

****

Dr. Rok Svetlič, Znanstveno-raziskovalno središče Koper

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji: