Gorazd Kovačič: Delavcev v slovenski politiki ne zastopa nihče, volijo pa desne

Ob delavskem prazniku se sprašujemo, ali imamo v Sloveniji sploh kakšno delavsko stranko in koga voli delavski razred. Se vse bolj zateka k populistom in skrajni desnici? Kje potekajo glavne črte razrednega boja? Sociolog in politični analitik dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete, ki je tudi visokošolski sindikalist, je v podkastu Moč politike ocenil reformna prizadevanja vlade.

»V Sloveniji nimamo nobene stranke, ki bi bila stranka delavcev v klasičnem pomenu, torej da bi se množično naslanjala na podporo industrijskega delavskega razreda,« pravi.

Po njegovem mnenju se za stranko dela sicer skuša predstavljati Levica, ki v vladi zagovarja vrsto klasičnih levičarskih reform – od dolgotrajne oskrbe do ločevanja javnega in zasebnega zdravstva. Toda pri tem ostaja predvsem stranka urbanega intelektualnega prekariata in kulturniške srednjega sloja. »Levica želi biti stranka dela, a ni uspela postati stranka delavcev. Njeni volivci so visoko izobraženi ljudje v večjih mestih, predvsem v Ljubljani, ki delujejo v nevladnem sektorju, kulturi, izobraževanju in medijih,« pojasnjuje Kovačič.

Medtem so pravi industrijski delavci politično razpršeni – pogosto pa jih, kot v mnogih drugih evropskih državah, bolj uspešno nagovarja desnica. Ne nujno s socialnimi programi, temveč z nagovarjanjem kulturnih vrednot, občutka ogroženosti in nasprotovanjem eliti.

Kordišev poskus: socialistična prenova?

V tem vakuumu zdaj vznikla nova pobuda: stranka Mi, socialisti!, ki jo ustanavlja dolgoletni poslanec Levice Miha Kordiš, ki je poskus, da bi nagovorili razočarane in odtujene delavce, ki jih sodobna levica ne doseže, Kovačič pozarja, da bo moral Kordiš, če želi preživeti kot parlamentarna stranka, preseči aktivistično nišo 500 članov in pridobiti podporo tudi zunaj radikalne levice: »Da bo uspešen, bo moral nagovoriti širše ljudstvo in delavstvo, ne le svojih ideoloških somišljenikov.«

Ob tem spomni na notranje napetosti znotraj Levice, kjer že dolgo tli razkol med tistimi, ki želijo s kompromisi vplivati znotraj institucij, in tistimi, ki prisegajo na ideološko čistost in zunajparlamentarni aktivizem. Odcepitev Kordiša je po njegovem mnenju logična posledica te napetosti.

Tradicionalna delavska stranka, Socialni demokrati (SD), je v zadnjem desetletju po mnenju Kovačiča izgubila tako identiteto kot vpliv. »Med njihovimi volivci je danes najmanj levičarske samoidentifikacije od vseh koalicijskih strank. SD je ujet med afere, izgubo podpore v mestih in nemočjo na terenu,« pravi. Stranka po njegovih besedah nima več jasnega razreda, na katerega bi se lahko opirala – izgubila je tako sindikalno bazo kot intelektualce. »Če se bodo še naprej definirali zgolj kot člen koalicije brez lastne vizije, bodo dokončno izginili kot samostojna politična sila,« dodaja.

Gibanje Svoboda: antijanšistična združba brez jasne politike

Pri največji vladni stranki, Gibanju Svoboda, pa Kovačič opozarja na popolno odsotnost razredne ali ideološke identitete. Da  je antijanšistična, karizmatična stranka brez enotnega programa, pravi in dodaja, da vsebuje ljudi iz LDS, Golobove poslovne znance in naključne oportuniste, ki so dobili priložnost ob pravem času. Čeprav predsednik vlade Robert Golob pogosto govori v jeziku solidarnosti, so konkretne odločitve pogosto usklajene z neoliberalno agendo. »Značilno je, da vlada še vedno ni izvedla davčne reforme, ki bi razbremenila delo in bolj obdavčila premoženje. Zakaj? Ker bi se morala spopasti z elito, katere del je tudi sama,« meni Kovačič.