Imam jih sedemdeset in bi raje delal, kot »kofetkal«

V času, ko se Zemlja približuje novi demografski ločnici, se je na pot odpravila tudi Camilla Cavendish, nekdanja politična svetovalka britanskega premierja Davida Camerona, da bi ugotovila, kako res kaže človeški dolgoživosti. V letu 2020 se bo starostna tehtnica namreč prvič v obstoju planeta nagnila na stran starostnikov. Prvič bo na Zemlji več ljudi starejših od 65 let kot otrok do petega leta starosti. In kaj je ugotovila? Da se iz življenja ne gre umakniti na treh četrtinah poti, kajti pri šestdesetih se življenje (lahko) šele začenja!



Če se daljša pričakovana življenjska doba Zemljanov, čemu se torej (pre)zgodaj upokojiti, ko pa bi še toliko tega postorili, tudi veliko dobrega?! Čemu torej svet generacije »mladih starih« nad 60 let ne bi bolje »izkoristil«? Jim dal priložnost, da so tudi v resnici znova in še naprej koristni? Občutek koristnosti je njihova tableta za dolgoživo življenje. Zakaj upokojenih ne bi »reaktivirali«? Jim ponudili delo za krajši delovni čas z inovativnimi prilagoditvami? Primeri ponovno aktiviranih »mladih starih« iz Velike Britanije in ZDA kažejo, da se je incidenca demence v dveh desetletjih znižala za petino. Cavendisheva je na raziskovalnem potovanju našla številne primere dobrih praks.

V tovarni avtomobilov BMW so uvedli proizvodno linijo za delavce nad 50 let, produktivnost se je povečala, bolniške zmanjšale, pripadnost podjetju okrepila. Odkrila je, da obstajajo delovne obleke s kovinskim ogrodjem in avtomatiziranimi mišicami v pomoč pri dvigovanju bremen. Medtem ko so upokojenci v Evropi »izumili« jutranje »kofetkanje« za preprečevanje osamljenosti, je Japonska ustvarila prijazne in hkrati koristne »jutranje« razmere za starejše v lokalnih tovarnah. V eni od teh upokojenke s čopiči čistijo ročaje. Po dolgoživosti slovita tudi japonski otok Okinawa in grški Ikaria. Njihove prebivalce in prebivalke pred demenco varuje doživljenjska delitev dela: moški do smrti hodijo lovit na morje, ženske skrbijo za vnuke in možganske kapi skoraj ne poznajo.

Svet že prakticira aktivnost do zadnjega diha

V Zimbabveju je Cavendisheva srečala psihiatra Chibando, ki mu niti z ekipo ni uspelo »pokriti« vseh pacientov. Vrzel so odlično zapolnile tamkajšnje usposobljene babice z »veščinami poslušanja, empatije in sposobnostjo refleksije«. Na Nizozemskem so se iz pokoja vrnile medicinske sestre, da bi dolgotrajno kronično obolele na svojih terenih oskrbele, kot je edino prav – ne zgolj birokratsko, temveč tudi človeško. Ni jim odveč pacientu narediti še sendvič. In nihče od oskrbovancev ne vpraša, ali je higienično, da sestra včasih na obisk pripelje tudi psa. Na Nizozemskem ugotavljajo, da se je veselje vrnilo k starostnikom, k zaposlenim zdravstvenim delavcem, ki so jih »reaktivirane« sestre razbremenile, zadoščenje pa je tudi finančno: stroški oskrbe so nižji za tretjino.

Zakaj torej ob nakopičenih težavah možnosti »reaktivacije« ne zapisati tudi v nacionalne programe držav? Naj nam bodo pri tem za zgled prostovoljske, dobrodelne organizacije in vsi old boysi v najžlahtnejšem pomenu besede, ki se v prostem času razdajajo za druge. Ali pa – tako Cavendisheva – po nemškem vzoru začeti ustanavljati sklade za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo oziroma vzpostaviti sistem, ki bi »delil breme in združeval tveganje« oziroma bolj pravično financiranje oskrbe in omogočil aktivnost do zadnjega diha.



​Alojz Ihan, slovenski zdravnik mikrobiolog in imunolog, ob takšni reorganizaciji družbe, kjer bodo imeli »dovolj čvrsti devetdesetletniki priložnost delati« in kjer bo »večina družbene moči in odločitev pripadala mladim generacijam, ki vidijo svet mnogo bolj realistično kot pol stoletja starejši ljudje«, v družbi in politiki napoveduje »pravo revolucijo«. Podobno, pravi, kot bi bila v sedanjih pogojih neoliberalne ekonomije potrebna svetovna družbena rekonstrukcija, ki bi preprečila škodljive posledice dejstva, da se kapital pretirano koncentrira in zato ljudje, ki ga posedujejo, s povsem neprimerno močjo vplivajo na politične in družbene odločitve.

»Dejstvo je, da se bodo vse družbe počasi spremenile v družbe s povprečno starostjo, ki jo imamo v današnjem času za upokojensko starost. In dejstvo je, da bo potrebno ogromno družbenih premikov, da bo ob tem mogoče živeti brez družbenih konfliktov in vojn. Od tehničnih, kako devetdesetletnikom ponuditi primerno delo in družbeni vpliv (ne premajhen in tudi ne prevelik glede na mlado generacijo) do stanovanjskih, zdravstvenih.«

Z manifesti proti staromrzništvu

Eden od mnogih manifestov o starosti, na katere prisega Evropa, je na prvo mesto postavil boj proti staromrzništvu. Kar pa najbrž ni posledica napovedi o ekspanziji človeštva, pravzaprav o ekspanziji populacije 60+, ki s »hitrostjo« treh odstotkov na leto narašča najhitreje. Med drugim tudi zaradi vse manjše rodnosti. Trenutno je starejših od 60 let 13 odstotkov Zemljanov, v Evropi je »na pragu novega življenja« vsak četrti prebivalec, v Sloveniji je starejši od 65 let vsak peti, zaradi česar se uvrščamo med »zelo stare« države, kjer bo leta 2060 starejši od 80 let že vsak deseti prebivalec. Do leta 2100 bo populacija 60+ štela že tri milijarde ljudi, čez dobrih sto let pa naj bi Zemljo po nekaterih projekcijah poseljevalo že deset milijard ljudi.

​Človeška dolgoživost in upadanje rojstev bosta v tem stoletju pisala najbolj dramatične zgodbe, sedanje majhne družinske celice bosta spremenila v večgeneracijska gospodinjstva, populacijo delovne sile pa v raztegljiv pojem, napoveduje Cavendisheva. Izpod njenega peresa prihaja ena od premnogih knjig v svetu o »starcih« in staranju, le da njena zgodba fabulo gradi na fenomenu »koristnih starcev«, o »mladih starih«, izzveni pa v ugotovitev, kako večina državljanov sveta krmari skozi drugo polovico življenja ob pomanjkljivih socialnih in zdravstvenih sistemih in kako se države povečini ukvarjajo le s »starimi starimi«. Tudi Slovenija?



Po ​Ihanovem mnenju smo »Slovenci ozkogledna, zbirokratizirana družba, ki se namesto z zaupanjem drug v drugega raje ukvarjamo s postavljanjem birokratskih pravil, da bi nam drugi ne mogli škodovati. Zato imamo do upokojevanja povsem neživljenjski, izkrivljen odnos, ki ga sami pri sebi ne bomo nikoli mogli uravnovesiti.« Zato se moramo po njegovem učiti pri drugih, tistih, »kjer so upokojenci in starostniki, dokler morejo in se jim ljubi, tudi delovno aktivni in jih ravno to drži pri življenju«. Malo je držav, ki si za upokojevanje postavljajo tako nesmiselno toga pravila, kot Slovenija, je kritičen Ihan: »Na tem področju z našo pametjo ne bomo prišli nikamor in prej, ko bomo zaprosili, da nam kdo 'iz normalnega sveta' postavi družbeni sistem, prilagojen podaljševanju življenjske dobe, prej bodo naši starostniki lahko upali na boljše življenjske perspektive. Sami tega preprosto ne bomo zmogli domisliti.«

Čakajoč na čudo »iz normalnega sveta« bo v teh, za človeštvo usodnih demografskih premikih, ki jim bomo menda priče že leta 2020, nekaj vendar treba storiti, da dolgoživost starejših generacij bolje izkoristimo v dobrobit njih samih in mlajših generacij, ki bodo enkrat tudi stare. Morda za začetek znova premislimo, kako na novo definirati pojem »starega«, katerega meja je zdaj pri 65. letih.

Ste pri šestdesetih pripravljeni zastaviti na novo?

Naj dvigne roko, kdor si ne želi umreti zdrav. Pravzaprav: star in zdrav. In naj dvigne roko, kdor si ne bi želel biti še enkrat mlad, začeti ponovno s 16+. Kaj pa življenje na novo zastaviti pri šestdesetih? Ne le posamezniki, vsa družba stremi k temu, kako odvisnost od drugih preložiti na čim poznejši čas. Na »Sveti Nikoli«, če bi bilo mogoče. Naraščajoča populacija starejših bo sčasoma zahtevala tudi vse večji delež občinskih in državnih proračunskih kolačev.



A za zdaj še ne obstaja čudežna tabletka, ki bi znake staranja obrnila. Zmore jih upočasniti, a upočasnjuje jih tudi stalna aktivnost. Nekdanji športniki, aktivni do pozne starosti, naj bi bili dokaz za to, da se ljudje različno staramo, da se staranje športnikov precej razlikuje od staranja običajnih smrtnikov, ki v svojem nezdravem življenjskem tempu bolezni predvsem kopičijo. Aktivni se starajo počasneje. Obstaja angleška raziskava dveh skupin kolesarjev: v prvi so kolesarji od 55 do 79 let, v drugi dvajsetletniki, pri obeh pa so ugotovili tako podobne imunske sisteme, moč in mišično maso, da iz njih ne bi mogli z gotovostjo razbrati starosti. Znanstveniki so v laboratorijih že identificirali gene, ki vplivajo na staranje. V ZDA tačas preizkušajo zdravilo za sladkorno bolezen metformin, ki učinkovito zavira raka. A čudežev ne dela le kemija, ustvarjajo jih tudi človeški možgani vselej, kadar najdejo »razlog za obstoj«. Japonci temu občutku rečejo ikigai, smisel življenja.

Staranje, trdi Alojz Ihan, ni napaka telesa ali kopičenje napak in okvar, temveč je evolucijsko natančno programiran proces, pri katerem se pri ljudeh telesne zmožnosti nekako od 35 leta dalje zmanjšujejo: » Pri miših se to začne že po enem letu. Pri psih po petih letih. Dolžina življenja je programirana lastnost biološke vrste, ki služi temu, da se stari rod programirano odstrani in ne škoduje preživetju potomcev. Jim preneha gospodovati, preneha ohranjati življenjske rutine, ki so bile smiselne in produktivne v nekih drugačnih časih in pogojih.« Vsak organizem, dodaja, ima v celicah program, napisan s stotinami različnih genov, ki ne glede na posamične zvijače medicine odmerijo posameznikovo življenjsko dobo: »In to se kljub biotehnologiji ne bo bistveno spremenilo, razen, če bomo namesto nas ustvarili novo, robotsko vrsto.« Dobra novica za človeštvo je, da smrt ni programirana v letih in da je človekov »program« v bistvu skupek fizioloških lastnosti.



V teh dneh je v Evropi prvič na voljo za testiranje naprava za spremljanje vitalnega stanja človeka. Stoji v Žalcu, na sedežu družbe Mikropis Holding, je plod dela kitajskega More Health, v Žalcu pa jo bodo obogatili s svojimi preventivnimi zdravstvenimi programi. Naprava v minuti in pol s pomočjo senzorjev izdela informativni profil telesnega stanja: izmeri srčni utrip, nivo kisika v krvi, pritisk, stopnjo telesne tekočine, kostno in telesno maso, maščobe in bazalno presnovo. Na Kitajskem jo uporablja že prek 60 milijonov ljudi, med drugim tudi podjetja za preventivo svojih delavcev. Naprave, ki bi preventivno »napovedala« smrt, svet (še) ne pozna ...

Osamljenost povečuje tveganje za smrt

Na univerzi Stanford so dognali, da je pričakovana življenjska doba najbogatejših Američanov petnajst let daljša kot pri najrevnejših. Omejitve, ki jih čuti reven britanski 70-letnik, njegov bogatejši vrstnik doživi šele pri osemdesetih. Misija socialne pravičnosti za zmanjšanje teh vrzeli bo imela še ogromno dela, hrabro napoveduje Camilla Cavendish in ne pozabi omeniti posledic kajenja, pa debelosti in z njo povezanih bolezni. Dokler bodo lahko zdravo živeli le bogati, bomo vsi revnejši, pravi.

Angleži porabijo deset odstotkov proračuna samo za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2. Svet bi moral pri »neusmiljenem osredotočanju« na zdrav življenjski slog po njenem slediti Japoncem.



Pet dejavnikov, ki vplivajo na dolgoživost in ki jih je v svoj program po imenu 5S vključila tudi klinika Mayo, je pred dnevi v Ljubljani predstavil strokovni direktor njenega Centra za zdravo življenje Kerry Olsen. 5S so sedenje, spanje, sladkor, stres in socialna osamljenost. Spanje Olsen postavlja na prvo mesto med dejavnike zdravja in dolgega življenja. »Manj kot šest ur spanja ali prekinjenega spanja povečuje tveganja za žilne bolezni, debelost, sladkorno bolezen, pomanjkanje libida, poslabšanje imunskega sistema, rakaste bolezni, depresijo …,« je dejal. Sedenje je postalo bolezen, stres je med drugim kriv za žalost, zaradi sladkorja se kopičijo maščobe, celice se starajo, socialna osamljenost pa – tako Olsen – tveganje za smrt v povezavi z Alzheimerjevo boleznijo poveča za polovico.

Tudi Ihan pravi, da človek ob enakem biološkem programu živi mnogo dlje, če skrbi za ustrezno količino gibanja, spanja, hrano in ni izpostavljen veliki količini presnovnih stresov – okužb, pretiranemu in prenapornemu delu, različnim stiskam: »A kljub temu obstaja neizpodbitna biološka meja nekje okrog sto ali nekaj več let. Napredek človeštva bo le v tem, da bo to mejo doseglo čim več ljudi in da bodo ob tem ostali čim dlje zdravi in zmožni osredotočiti se na delo, ki je eden od pogojev za zdravo življenje.«

V svetu ima vse več zagovornikov ideja, da bi staranje opredelili kot bolezen. V redefiniciji starosti kot »stanja, ki ga je treba zdraviti«, naj bi se skrival del rešitve »pobega pred smrtjo«. Kajti če bi regulatorji starost definirali kot bolezen, bi morali tudi zanjo, kot za vsako drugo, poiskati – pilulo.