V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z alpinistom in alpinističnim inštruktorjem Janezom Tonijem pogovarjala o ljubezni do plezanja in posredovanja znanja mlajšim. Govorila sta o skupnosti, ki je pomembna za vsakogar, o zaupanju svojega življenja drugemu in o tem, da je treba vedeti, kdaj se v gorah obrniti. Pri steni v plezališču Šumberk ga je fotografiral Črt Piksi.

»V hribih se lahko zgodi, da kdo pade. A mu moraš zaupati, da te bo zadržal in spravil dol. Ne računamo na to, da bomo poklicali helikopter, ampak se zanašamo predvsem nase in na soplezalca. Tega v vsakdanjem življenju ni. V steni veš, da če gre kaj narobe, lahko umreš. Prav tako se v hribih, če nastanejo nesoglasja, ne moreš kar umakniti. Ne moreš reči, ti mi pa nisi več všeč, ampak moraš najti način in moč, da s tem človekom preživiš še dan, dva oziroma toliko časa, kot traja odprava,« je o pristni povezavi, ki se splete med soplezalci, povedal Janez Toni.

Zdi se, da se vsa skupnost, od PZS, gorskih reševalcev do policije, odsekov, močno trudi za informiranje pohodnikov, vendar je nesreč še vedno veliko. Zakaj?

»P​ravega vzroka ne poznamo: morda je kriv pretežek nahrbtnik, slabo prespana noč, premajhna psihofizična pripravljenost. Mi večinoma dobimo le informacijo o tem, da je nekomu zdrsnilo. Tudi bolj izkušenemu se to lahko zgodi, tudi meni se je. Pomembna je predvsem postopnost,« poudari Janez Toni. »Ne takoj s Šmarne gore na Triglav, vmes se je treba vzpeti še na kakšen drug hrib ali goro.«