Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Kako so premagali »to potuhnjeno bolezen«

Svoje zgodbe o tem, kako so se spopadli z novim koronavirusom, so nam zaupali Martin Mursa, Primož Rainer in Mateja Zupan.
Zdravstveno stanje Martina Murse so v Ratečah spremljali na daljavo. FOTO: Martin Mursa
Zdravstveno stanje Martina Murse so v Ratečah spremljali na daljavo. FOTO: Martin Mursa
13. 5. 2020 | 06:00
13. 5. 2020 | 10:04
9:32
Čeprav se je Slovenija, vsaj tako kaže za zdaj, izognila hudemu širjenju novega koronavirusa, pripovedi tistih, ki so zboleli, potrjujejo izkušnje iz tujine: bolezen je polna neznank in lahko ljudi prizadene z različno silovitostjo.

Martin Mursa: »Psihično sem bil na tleh, bil sem čisto uničen. Toda zdravniki so me ves čas bodrili.«<br />
FOTO: osebni arhiv
Martin Mursa: »Psihično sem bil na tleh, bil sem čisto uničen. Toda zdravniki so me ves čas bodrili.«
FOTO: osebni arhiv
Martin Mursa je že stari znanec medijev. Pravzaprav mu je prepoznavnost prinesel prav covid-19, ki mu je zagrenil zadnje tedne življenja. Ko je med zdravljenjem na infekcijski kliniki gledal osebje, ki se je oblačilo v »skafandre«, da je lahko sploh stopilo v prostor, kjer je ležal, ves čas bedelo nad njim, nabiralo nadure in ga še bodrilo zraven, se je čutil poklicanega, da jim pošlje javno zahvalno pismo, to pa je sprožilo val zanimanja.

»No, z vsemi temi intervjuji sem si nakopal toliko pozornosti, da zdaj niti z masko ne upam ven,« se je pošalil 53-letni Ljubljančan, sicer uslužbenec informacijskega centra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zadnja brisa sta bila končno negativna, zato je imel vse razloge za dobrovoljnost, a tudi sicer je bilo mogoče sklepati, da rad življenje vidi s pozitivne plati – pa čeprav je priznal, da je bil še pred tedni precej na tleh, in to človek, ki je sicer »fit«, ima rad šport (nekaj časa je treniral smučanje, bil tudi učitelj smučanja), ne kadi, ne popiva ali se vdaja drugim pregreham, kakor se je opisal.
 

Dvofazni potek bolezni


Tisti dnevi, ko je izvedel, da je pozitiven na novi koronavirus, se mu zdaj zdijo že daleč. Pravzaprav niti ne ve, kako se je okužil; najbrž takrat, ko sta bila s hčerko v stiku z znanci, med katerimi je zdravnica, ki jih je kmalu obvestila, da so trije družinski člani pozitivni. Prav takrat so testirali samo tiste, ki so kazali znake bolezni, teh sogovornik najprej ni čutil, a se je z družino – z ženo in hčerko – kljub temu samoizoliral. Sedem dni zatem je zbolel, bilo je nekje v drugi polovici marca.

Kot je dejal, je šolski primer te bolezni; potekala je dvofazno, najprej je začutil prehlad s suhim kašljem, izmeril si je nekoliko povišano telesno temperaturo, a je kmalu izzvenela. Tukaj si je že oddahnil, a medtem je virus našel pot do pljuč. »Če imaš dober imunski odziv, se po prvi fazi potek bolezni lahko ustavi. Pri meni se je zapletlo.« Po dveh dneh je dobil visoko vročino, hud glavobol, zelo slabo se je počutil; šel je na test in končal na infekcijski kliniki. Ravno zato, ker je sicer zdrav, so predlagali zdravljenje z zdravilom proti malariji. To ga je navdalo z upanjem, a ga za pet dni pahnilo v druge vrste agonijo – s hudimi prebavnimi motnjami in še slabšim počutjem. »Psihično sem bil na tleh, šlo je samo na slabše, bil sem čisto uničen. Toda zdravniki so me ves čas bodrili.«

Bolezen je polna neznank in lahko ljudi prizadene z različno silovitostjo, pravijo sogovorniki, ki so preboleli koronavirus. FOTO: Voranc Vogel
Bolezen je polna neznank in lahko ljudi prizadene z različno silovitostjo, pravijo sogovorniki, ki so preboleli koronavirus. FOTO: Voranc Vogel


Po tem se je njegovo stanje res izboljšalo, veselil se je že odhoda domov, toda še vedno je imel pljučnico, težko je dihal in brisi so še kazali prisotnost virusa. Nastanili so ga v Ratečah, kjer ima UKC svoj dom; to začasno domovanje si je kake tri tedne delil s šestimi drugimi okuženimi.

Njihovo sobivanje opisuje s humorjem, kakršnega bi pripisali kakšnemu skandinavskemu piscu. »Včasih se mi je zdelo, kakor da smo del nekakšne eksperimentalne enote,« se je smejal in slikovito opisoval odzive sreče in razočaranja ob pozitivnih in negativnih brisih. Še trije so bili prej prav tako v bolnišnici, dva zdravstvena delavca pa sta bila le pozitivna, brez znakov bolezni – a kljub temu približno mesec ločena od družine in sveta. Njihovo zdravstveno stanje so spremljali s telemetrijo. Življenje tam je bilo vsekakor boljše kakor na infekcijski kliniki, saj so lahko stopili vsaj ven, obkroženi s hribi, ki so Martinu Mursi zelo pri srcu. Podobno kot morje, je dodal; čim sliši napoved, da bo pihalo, že nalaga surf na avto.

Okoli prvega maja o surfanju še ni mogel sanjati, niti o počitnicah, je pa končno lahko šel domov, čeprav naprej v izolacijo. »Ko preboliš virus, pljučnica traja še lep čas.« Še vedno se ne počuti prav dobro, vendar upa, da si bo z gibanjem kmalu nabral novih moči. »Zdaj potrebujem le še stopnjevano fizično obremenitev, da se okrepim in pridem na stare obrate. Glede na to, da nimam zdravstvenih omejitev, upam, da bo to kar hitro,« je optimistično sporočil.
 

Zima, polna viroz


Primož Rainer: »Če gledamo z mojega zornega kota, bi lahko to bil katerikoli virus, a bila je pač korona.« FOTO: osebni arhiv
Primož Rainer: »Če gledamo z mojega zornega kota, bi lahko to bil katerikoli virus, a bila je pač korona.« FOTO: osebni arhiv
Primož Rainer, veterinar iz vasi Srebrnik v občini Bistrica ob Sotli, je v nasprotju z njim že lep čas v pogonu, tudi mi smo ga ujeli na terenu. Kot je bilo sklepati iz besed 47-letnega sogovornika, ki je sicer še poveljnik lokalne civilne zaščite in učitelj smučanja, se počuti dobro. To zimo sicer ni bilo tako. »Ves čas sem bil bolj slabega zdravja, prehlajen, tudi hčerki sta bili med počitnicami zelo bolni,« je pripovedoval.

Viroze so se ga torej držale že nekaj časa, stanje se je poslabšalo v prvih dneh marca, ko je mlel koruzo in žito za živino, kar mu sicer vedno draži dihala. Prav v tistih dneh se je srečal tudi s kolegom iz Šmarja pri Jelšah in že kmalu za tem izvedel, da je hčerka, ki hodi v tamkajšnjo osnovno šolo, pozitivna, podobne novice je dobil od drugih kolegov iz tega kraja. Ker je veliko v stiku z ljudmi, se je takoj dogovoril za testiranje na novi koronavirus in bil negativen, čez nekaj dni pa se je prehlad poslabšal, imel je nekoliko povišano telesno temperaturo, hud glavobol, pestil ga je kašelj, izgubil je okus …

Tokrat, bilo je sredi marca, je bil test pozitiven. To je takoj javno oznanil, da je opozoril vse tiste, ki so bili v stiku z njim. Z družino so se izolirali od drugih, med seboj se sicer niso objemali, a so še naprej jedli za isto mizo in sedeli na istem kavču, je opisal. Zadnji test, ki ga je opravil 6. aprila, je bil negativen, čeprav se je že pred tem skoraj dva tedna počutil dobro, takoj ko ga je nehala boleti glava in se mu je povrnil okus. Po treh tednih samoizolacije se je lahko vrnil v službo. »Če gledamo z mojega zornega kota, bi lahko to bil katerikoli virus, a bila je pač korona,« je preprosto sklenil.
 

Test: štetje do deset


Mateja Zupan: »Težko dihanje se je stopnjevalo, ves čas sem preverjala, ali zmorem prešteti do deset, ne da bi zajela sapo.«<br />
FOTO: osebni arhiv
Mateja Zupan: »Težko dihanje se je stopnjevalo, ves čas sem preverjala, ali zmorem prešteti do deset, ne da bi zajela sapo.«
FOTO: osebni arhiv
Izkušnja Mateje Zupan iz Kranja je nekje vmes med opisanima primeroma. Tudi ona ne ve, kje se je okužila; kakor razmišlja za nazaj, bi se to lahko zgodilo v ljubljanskem BTC, kamor je šla v lekarno in je moški, ki je čakal v vrsti pred njo, močno kašljal. Teden pozneje je zaznala, da se ne počuti prav dobro, imela je malo vročine, a je še šla v službo in, kot pravi, najbrž tudi prenašala virus, čeprav nobeden od sodelavcev (dela v logističnem klicnem centru v Ljubljani) ni zbolel. »V ekipi so v glavnem mlajši ljudje, nekateri so sicer imeli podobne simptome, vendar se iz tega ni razvilo nič hujšega,« je povedala 52-letna sogovornica.

Pri njej se je slabo počutje nadaljevalo s hudo vnetim grlom, čedalje težje je dihala – celo tako, da je že s težavo šla po stopnicah. Po prvem klicu zdravnici ji je ta odsvetovala obisk zdravstvenega doma, a po treh dneh se je počutila toliko slabše, da se je šla testirat. Izkazalo se je, da je bilo njeno sumničenje upravičeno. Ločila se je od družine in se preselila v garsonjero v očetovi hiši na Brodu, ki je povsem ločena od drugega dela hiše (ima tudi svoj vhod), sin pa ji je pred vrata prinašal hrano in pijačo.

Težko dihanje se je nadaljevalo, tudi bolečina v grlu je bila drugačna, kot jo je izkusila ob drugih virozah. »Preprosto veš, da je nekaj drugače,« je opisala. Zaradi suhih ust je veliko pila, ves čas počivala, drugega niti ni zmogla. »Bilo je tako hudo, da sem se včasih zvečer kar bala zaspati.« Enkrat je poklicala rešilca, izmerili so ji količino kisika v krvi, a jo kmalu poslali nazaj domov. Nato je prišel tisti varljivi dan olajšanja, ko je že mislila, da ji gre na bolje. Toda bilo je še huje, težko dihanje se je stopnjevalo, ves čas se je preverjala (ali zmore, denimo, prešteti do deset, ne da bi zajela sapo) ter bila pripravljena, da pokliče reševalno vozilo.

Po približno štirinajstih dneh si je vendarle opomogla in kmalu po negativnem testu šla spet delat. »To je res potuhnjena bolezen,« je poudarila. Pri prebolevanju se ji zdita pomembna pozitivna naravnanost, zlasti ko se stanje začne slabšati, in zaupanje, da bomo bolezen premagali. V ožji družini Mateje Zupan nihče ni zbolel, čeprav je imel eden od sinov (ima dva, stara sta 30 in 29 let) pozimi ravno tako visoko vročino. Zbolel pa je njen brat, ki živi v Veliki Britaniji.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine