Kdaj je večina?

Vprašanje, kakšna naj bo večina, da bo plebiscit veljaven, je postalo prvovrstna politična dilema.
Fotografija: Predsednik predsedstva Milan Kučan med nagovorom poslancev skupščine pri sprejemanju zakona o plebiscitu. FOTO: Igor Modic
Odpri galerijo
Predsednik predsedstva Milan Kučan med nagovorom poslancev skupščine pri sprejemanju zakona o plebiscitu. FOTO: Igor Modic

Prav na današnji dan pred tridesetimi leti naj bi v takratni slovenski skupščini sprejemali zakon o plebiscitu. Vsi so bili pripravljeni na ta veliki in slavnostni trenutek. A kot se to »spodobi« v slovenski politiki, se to ni zgodilo, čeprav je ustavna komisija, na predlog katere so se sklicevale vse politične stranke, že dan prej oblikovala – kot je pisalo na naslovnici Dela – dokončni predlog zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

A čeprav je ustavna komisija slovenske skupščine, ki je imela v tistih časih zelo velik ugled in vpliv, saj je obravnavala večino vseh pomembnejših zakonov demokratične Slovenije, predvsem pa vprašanja, povezana s temelji prihodnje pravne ureditve države, sprejela odločitev, za katero je na seji 3. decembra glasovala večina članov komisije, v tem predlogu ni bilo natančnejše odločitve o dveh vprašanjih, glede katerih sta se Demos in takratna opozicija (Stranka demokratične prenove, Liberalna demokracija Slovenije in Socialistična stranka) najbolj razhajala vse od takrat, ko je Demos na začetku novembra idejo plebiscita prevzel za svojo. Šlo je za datum plebiscita in najbolj vroče vprašanje – s kakšno večino naj bi plebiscit veljal.


Absolutna ali relativna večina


Ustavna komisija je v svojem predlogu zaradi miru v hiši datum pustila dan plebiscita v časovnem razponu med 15. decembrom 1990 in 15. januarjem 1991 ter je odločitev o dejanskem datumu izvedbe plebiscita prepustila vladi in predsedstvu republike. Določila je, da mora država plebiscit razpisati 15 dni pred dejansko izvedbo. Glede večine, potrebne za veljavnost plebiscitarne odločitve, se je takrat večina v ustavni komisiji odločila, da naj bi bila odločitev sprejeta, če bi se plebiscita udeležila večina upravičenih volivcev in če bi se za samostojnost Slovenije opredelila večina udeležencev, a v opoziciji se s tem niso vsi strinjali. Zahtevali so, da naj bo uveljavljeno pravilo absolutne večine vseh volilnih upravičencev, ki naj bi glasovali za samostojnost in neodvisnost Slovenije.

A kljub različnim mnenjem je Franc Zagožen, eden od vodilnih članov Slovenske kmečke zveze po sestanku ustavne komisije objavil vseh trinajst točk sporazuma o skupnem nastopu političnih strank na plebiscitu. Prva točka govori, da sta osamosvojitev in neodvisnost Slovenije temeljni politični usmeritvi in cilja vseh političnih strank, zastopanih v slovenski skupščini. Drugi člen govori o tem, da je plebiscit najbolj demokratična in miroljubna oblika izražanja ljudske volje o tem, ali naj bo Slovenija samostojna in neodvisna država. Naprej so se stranke obvezale, da bodo pri pripravi in izvedbi plebiscita delovale sporazumno in usklajeno ter da bodo za skupni uspeh štele, če bo za glasovala večina vseh volilnih upravičencev. Zakon o plebiscitu naj bi stranke sprejele z dvetretjinsko večino.
 

Posredovanje vlade in predsedstva


S pozitivnim izidom plebiscita naj bi se nadaljeval proces razdruževanja Slovenije z Jugoslavijo, s tem, da bo sprejela zakonodajo, ki bo potrebna za prevzem vseh suverenih pravic organov SFRJ. Pomembno določilo sporazuma je tudi dogovor, da je uspeh plebiscita lahko samo skupno dejanje slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti ter državljanov Slovenije, zato ga ne more izvesti in tudi nima pravice, da bi ga izvajala in izvedla samo ena stranka ali koalicija. Uspeha plebiscita si zato ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija. S tem sporazumom, je še zapisano v njem, se vse stranke začenjajo pripravljati na njegovo izvedbo.



A kljub »zgodovinskemu« sporazumu vseh takratnih parlamentarnih strank, se je sprejetje zakona odmikalo zaradi vprašanja večine, ki je postalo osrednje politično vprašanje plebiscita. Takrat sta korak naprej stopila predsedstvo in vlada, ker se je zdelo, da utegne predlog zakona o plebiscitu obstati v medstrankarskem prepiranju. Vlada in predsedstvo sta potem predlagala tri dopolnitve k zakonu – da se plebisciti izvede 23. decembra, da bo plebiscit veljaven, če bo zanj glasovala večina vseh volilnih upravičencev, in kar je za samostojnost najpomembneje, da mora skupščina v šestih mesecih od odločitve na referendumu, sprejeti vse zakonske ukrepe za uresničitev volje ljudstva, sprejetega na plebiscitu.
Poslanci vseh treh domov takratne republiške skupščine so potem 6. decembra z 203 glasovi za in štirimi vzdržanimi glasovi le sprejeli zakon o plebiscitu, z dopolnili vlade in predsedstva.

Komentarji: