Koprski plemiči zapustili mestu bogato, a premalo znano kulturno dediščino
Knjižna zbirka 3288 starih knjig je kulturni biser, ki razgalja skrito ljubezen nekdanjega bogataša in mecena do knjig in vsega lepega.
Odpri galerijo
Grisonijeva zbirka v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper FOTO: Uroš Hočevar
Koper – Začelo se je z volilno goljufijo. Plemiška družina Grisoni je bila stara beneška družina, ki so jo zaradi domnevne goljufije pri volitvah leta 1318 izgnali iz Benetk. Premožni Grisoniji so se naselili v Kopru in bili potem več kot 500 let med najbolj vplivnimi koprskimi plemiči, ki so pustili mestu in Istri bogastvo in precejšnjo kulturno sled. Njim se lahko zahvalimo, da lahko v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja občudujemo edinstveno in celovito ohranjeno knjižnico grofa Francesca Grisonija.
Povprečen obiskovalec in celo povprečen Koprčan premalo ve o bogati zgodovini Kopra. O tem, čigavi so in kako so nastali številni reliefi, kiparski izdelki, kamniti arhitekturni elementi in vrsta drugih biserov, ki pričajo o tem, da je Koper cvetel »od vekomaj«. Zagotovo bo preplet kulturnih dogodkov na temo družine Grisoni, ki se v mestu začenja danes, odstrl nekaj pozabljenih spominov.
Družina Grisoni je od prihoda v Koper v začetku 14. stoletja načrtno skrbela za razvoj in blaginjo svojih članov. Zdenka Bonin iz Pokrajinskega arhiva Koper nam je povedala, da so se Grisonijevi poročali z drugimi koprskimi plemiškimi družinami: Vergerio, Fini, Sabini, Gorizzutti, Borisi, Brigido in Pola. Zadnji grof Francesco Andrea Elio Grisoni, ki se je rodil 13. septembra 1772, je bil v začetku 19. stoletja verjetno najbogatejši Istran. Ko je moral še razmeroma mlad prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti družine, je premoženje po tedaj opravljeni sodni cenitvi znašalo okrogla dva milijona kron, kar so nekateri zgodovinarji prevedli v nam razumljiv jezik, da bi bil v evrih – milijarder. Poleg palač v Kopru je premogel posesti v okolici Kopra, solna polja na nekdanjih solinah v Kopru in najmanj eno sedmino (100 hektarjev) Sečoveljskoih solin. Kar 17 hektarjev veliko posest Sv. Onofrija (današnjega Kroga nad Sečovljami), kjer je deloval tudi benediktinski samostan. Imel je fevd 400 hektarjev površine v Dajli pri Novigradu, ki jih je kasneje podaril Benediktincem. Poleg tega pa še posest v okolici Trevisa. Francesco je pri 22 letih prevzel funkcijo nadzornika zdravstva, kasneje je bil sodnik davčnega urada, zdravstveni nadzornik in nekaj časa župan.
Z Mario Anno Catterino Pola sta imela sina Santa Raimonda Pompea in hčer Giuseppino. Toda srečo družine Grisoni je leta 1833 prekinil dvoboj, v katerem je sin Santo umrl, le štiri leta zatem pa je zaradi bolezni umrla tudi njuna hči. Zato je grof Grisoni večino svojega bogastva tik pred svojo smrtjo 1841 razdal. Premoženje v Dajli in na Krogu je prepustil Benediktincem, sodeloval je pri ustanovitvi prvega javnega vrtca, koprske bolnišnice (leta 1841) in sirotišnice. Družinsko palačo Sabini-Grisoni (Koprčani jo poznajo kot nekdanjo kovinarsko šolo) je po smrti zapustil za ubožni zavod, ki se je po ženini smrti 1859 imenoval Pio Istituto Grisoni. V njej so do konca druge svetovne vojne vsako leto skrbeli za več deset sirot. Zavod jim je zagotavljal bivanje, osnovno in poklicno šolanje (do dvajsetega leta). Financiral pa se je iz zaslužka velikih posesti.
Med najdragocenejše zapuščine grofa Francesca Grisonija spada njegova knjižnica, ki je v celoti ohranjena v domoznanskem oddelku Osrednje knjižnice Srečka Vilharja in so jo prvič predstavili javnosti v Narodni univertzitetni knjižnici v Ljubljani februarja lani. Danes pa 88 knjig (od vseh 3288) predstavljajo v palači Gravisi-Buttorai, sedežu italijanske narodnosti v Kopru. Ob Evropskem letu kulturne dediščine je več institucij v Kopru pripravilo preplet dogodkov in predstavitev kulturnih sledi plemiške družine Grisoni v Kopru. Dogodek razkriva nekaj bleščeih biserov koprske kulturne dediščine. Namen dogodka pa je odkrivanje in raziskovanje tiste dediščine, ki povezuje pripadnike skupne evropske kulture.
»Grisonijeva knjižna zbirka odslikava čas na prelomu razsvetljenstva v zgodnje 19. stoletje pred risorgimentom, pred združitvijo Italije, ko se je šele oblikovala ideja o združeni Italiji. V njej so zbrana dela avtorjev od srednjega veka do razsvetljenstva. Tu so zbrana dela italijanskih klasikov, pomemben avtor je med njimi tudi humanist in kardinal Bembo,« je povedal bibliograf Veselin Miškovič iz NUK. »Kar 40 odstotkov Grisonijevih knjig je francoskih. Koprčani so negovali francoščino na način, da so v majhnih družinskih teatrih (teatrinih) ženske recitirale male francoske dialoge. Že v 18. stoletju je na istem mestu kot zdaj v Kopru delovalo razsvetljensko gledališče. Sama po sebi se vsilujeje primerjava Grisonijeve in knjižnice Žige Zoisa, ki sta bili podobno obsežni. Seveda je bil Zois mož drugega kulturnega profila, bolj so ga zanimali znanost, geografska odkritja, naravoslovje, Grisoni pa ima več zgodovine, umetnosti, književnosti, teatra, nekaj religioznih in filozofskih besedil. Seveda ima tudi Grisoni precej del, ki so namenjena poljedelstvu, vinogradništvu. Grisoni je bral knjige v svoje zasebnem salonu, ni nastopal javno ali objavljal. Njegova knjižnica je bila njegovo intimno zatočišče, Zoisova knjižnica pa je mesto javnega delovanja z intelektualnim programom.«
Veselin Miškovič je pojasnil, da Grisonijeva zbirka ni bibliografsko obdelana, ni v celoti katalogoizirana in še vedno ni v Cobissu. Je javno dostopna, vendar je knjige mogoče brati samo v knjižnici pod posebnim režimom. »Knjige so odlično fizično ohranjene, so kulturna dediščina. V evropskem merilu vsaka zase niso nič posebnega. Za nas je vrednost tega gradiva edinstvena, saj nam je mnogo plemiških knjižnic zaradi ideoloških razlogov propadlo ali pa je bilo odpeljanih. Ohranjena je v izvirnih knjižnih omarah, knjige pa niso raznešene na vse konce, kot se je to zgodilo s Zoisovo zbirko, temveč jo lahko v celoti vidite na enem mestu v Kopru. Ne bi vedel, da bi imeli katero podobno v Sloveniji,« je dejal Miškovič.
Izjemna knjižnica ima 3288 zvezkov in 784 knjižnih naslovov ter 675 zvezkov serijskih publikacij in periodike. Knjige so v polusnjeni vezavi ali v pergamentu. Zaradi lične vezave, ki sledi nekemu logičnemu redu, so koprski knjižničarji veliko lažje vzpostavili prvotno postavitev knjig. V njej so slovarji, atlasi, celoten dramski opous Moliera, dela Petrarce, Boccaccia, največ je zgodovinskih knjig, a tudi s področja medicine, naravoslovja, arhitekture ... Med deli je tudi izvirni neuresničen arhitekturni projekt podeželske rezidence Grisonijevih v Dajli, delo francoskega arhitekta Gabriela le Terriera de Manetota iz leta 1798.
Knjižnico so po vojni preselili iz Pio Istituta Grisoni najprej v palačo Belgramoni Tacco (pokrajinski muzej), leta 1951 so jo preselili v danšnjo palačo Brutti, kjer je bila tistega leta ustanovljena današnja Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
Povprečen obiskovalec in celo povprečen Koprčan premalo ve o bogati zgodovini Kopra. O tem, čigavi so in kako so nastali številni reliefi, kiparski izdelki, kamniti arhitekturni elementi in vrsta drugih biserov, ki pričajo o tem, da je Koper cvetel »od vekomaj«. Zagotovo bo preplet kulturnih dogodkov na temo družine Grisoni, ki se v mestu začenja danes, odstrl nekaj pozabljenih spominov.
Najbogatejši Istran
Družina Grisoni je od prihoda v Koper v začetku 14. stoletja načrtno skrbela za razvoj in blaginjo svojih članov. Zdenka Bonin iz Pokrajinskega arhiva Koper nam je povedala, da so se Grisonijevi poročali z drugimi koprskimi plemiškimi družinami: Vergerio, Fini, Sabini, Gorizzutti, Borisi, Brigido in Pola. Zadnji grof Francesco Andrea Elio Grisoni, ki se je rodil 13. septembra 1772, je bil v začetku 19. stoletja verjetno najbogatejši Istran. Ko je moral še razmeroma mlad prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti družine, je premoženje po tedaj opravljeni sodni cenitvi znašalo okrogla dva milijona kron, kar so nekateri zgodovinarji prevedli v nam razumljiv jezik, da bi bil v evrih – milijarder. Poleg palač v Kopru je premogel posesti v okolici Kopra, solna polja na nekdanjih solinah v Kopru in najmanj eno sedmino (100 hektarjev) Sečoveljskoih solin. Kar 17 hektarjev veliko posest Sv. Onofrija (današnjega Kroga nad Sečovljami), kjer je deloval tudi benediktinski samostan. Imel je fevd 400 hektarjev površine v Dajli pri Novigradu, ki jih je kasneje podaril Benediktincem. Poleg tega pa še posest v okolici Trevisa. Francesco je pri 22 letih prevzel funkcijo nadzornika zdravstva, kasneje je bil sodnik davčnega urada, zdravstveni nadzornik in nekaj časa župan.
Prva javna sirotišnica in prvi javni vrtec
Z Mario Anno Catterino Pola sta imela sina Santa Raimonda Pompea in hčer Giuseppino. Toda srečo družine Grisoni je leta 1833 prekinil dvoboj, v katerem je sin Santo umrl, le štiri leta zatem pa je zaradi bolezni umrla tudi njuna hči. Zato je grof Grisoni večino svojega bogastva tik pred svojo smrtjo 1841 razdal. Premoženje v Dajli in na Krogu je prepustil Benediktincem, sodeloval je pri ustanovitvi prvega javnega vrtca, koprske bolnišnice (leta 1841) in sirotišnice. Družinsko palačo Sabini-Grisoni (Koprčani jo poznajo kot nekdanjo kovinarsko šolo) je po smrti zapustil za ubožni zavod, ki se je po ženini smrti 1859 imenoval Pio Istituto Grisoni. V njej so do konca druge svetovne vojne vsako leto skrbeli za več deset sirot. Zavod jim je zagotavljal bivanje, osnovno in poklicno šolanje (do dvajsetega leta). Financiral pa se je iz zaslužka velikih posesti.
Grisoni za Evropsko leto kulturne dediščine
Med najdragocenejše zapuščine grofa Francesca Grisonija spada njegova knjižnica, ki je v celoti ohranjena v domoznanskem oddelku Osrednje knjižnice Srečka Vilharja in so jo prvič predstavili javnosti v Narodni univertzitetni knjižnici v Ljubljani februarja lani. Danes pa 88 knjig (od vseh 3288) predstavljajo v palači Gravisi-Buttorai, sedežu italijanske narodnosti v Kopru. Ob Evropskem letu kulturne dediščine je več institucij v Kopru pripravilo preplet dogodkov in predstavitev kulturnih sledi plemiške družine Grisoni v Kopru. Dogodek razkriva nekaj bleščeih biserov koprske kulturne dediščine. Namen dogodka pa je odkrivanje in raziskovanje tiste dediščine, ki povezuje pripadnike skupne evropske kulture.
Edina tako ohranjena plemiška knjižnica v državi
»Grisonijeva knjižna zbirka odslikava čas na prelomu razsvetljenstva v zgodnje 19. stoletje pred risorgimentom, pred združitvijo Italije, ko se je šele oblikovala ideja o združeni Italiji. V njej so zbrana dela avtorjev od srednjega veka do razsvetljenstva. Tu so zbrana dela italijanskih klasikov, pomemben avtor je med njimi tudi humanist in kardinal Bembo,« je povedal bibliograf Veselin Miškovič iz NUK. »Kar 40 odstotkov Grisonijevih knjig je francoskih. Koprčani so negovali francoščino na način, da so v majhnih družinskih teatrih (teatrinih) ženske recitirale male francoske dialoge. Že v 18. stoletju je na istem mestu kot zdaj v Kopru delovalo razsvetljensko gledališče. Sama po sebi se vsilujeje primerjava Grisonijeve in knjižnice Žige Zoisa, ki sta bili podobno obsežni. Seveda je bil Zois mož drugega kulturnega profila, bolj so ga zanimali znanost, geografska odkritja, naravoslovje, Grisoni pa ima več zgodovine, umetnosti, književnosti, teatra, nekaj religioznih in filozofskih besedil. Seveda ima tudi Grisoni precej del, ki so namenjena poljedelstvu, vinogradništvu. Grisoni je bral knjige v svoje zasebnem salonu, ni nastopal javno ali objavljal. Njegova knjižnica je bila njegovo intimno zatočišče, Zoisova knjižnica pa je mesto javnega delovanja z intelektualnim programom.«
Podobne ni v Sloveniji
Veselin Miškovič je pojasnil, da Grisonijeva zbirka ni bibliografsko obdelana, ni v celoti katalogoizirana in še vedno ni v Cobissu. Je javno dostopna, vendar je knjige mogoče brati samo v knjižnici pod posebnim režimom. »Knjige so odlično fizično ohranjene, so kulturna dediščina. V evropskem merilu vsaka zase niso nič posebnega. Za nas je vrednost tega gradiva edinstvena, saj nam je mnogo plemiških knjižnic zaradi ideoloških razlogov propadlo ali pa je bilo odpeljanih. Ohranjena je v izvirnih knjižnih omarah, knjige pa niso raznešene na vse konce, kot se je to zgodilo s Zoisovo zbirko, temveč jo lahko v celoti vidite na enem mestu v Kopru. Ne bi vedel, da bi imeli katero podobno v Sloveniji,« je dejal Miškovič.
Izjemna knjižnica ima 3288 zvezkov in 784 knjižnih naslovov ter 675 zvezkov serijskih publikacij in periodike. Knjige so v polusnjeni vezavi ali v pergamentu. Zaradi lične vezave, ki sledi nekemu logičnemu redu, so koprski knjižničarji veliko lažje vzpostavili prvotno postavitev knjig. V njej so slovarji, atlasi, celoten dramski opous Moliera, dela Petrarce, Boccaccia, največ je zgodovinskih knjig, a tudi s področja medicine, naravoslovja, arhitekture ... Med deli je tudi izvirni neuresničen arhitekturni projekt podeželske rezidence Grisonijevih v Dajli, delo francoskega arhitekta Gabriela le Terriera de Manetota iz leta 1798.
Knjižnico so po vojni preselili iz Pio Istituta Grisoni najprej v palačo Belgramoni Tacco (pokrajinski muzej), leta 1951 so jo preselili v danšnjo palačo Brutti, kjer je bila tistega leta ustanovljena današnja Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
