Korak naprej k oblikovanju lastne vojske
Po burnem skupščinskem dogajanju je bil sprejet ustavni zakon o moratoriju za vpoklic nabornikov v JLA.
Odpri galerijo
Janez Janša kot republiški sekretar za ljudsko obrambo za govornico v skupščini. FOTO: Zoran Vogrinčič
Četrtek, 7. marec 1991, je bil v tistih časih, napolnjenih s pričakovanji, negotovostjo, vznesenostjo in tudi strahom, še eden od pomembnih mejnikov slovenskega osamosvajanja. V takratni slovenski skupščini so po treh dneh dokaj dinamičnih in razburljivih razprav sprejeli dopolnitve in spremembe ustavnega zakona za izvedbo 96. in 97. dopolnila k slovenski ustavi. »Zbogom, armada« je v naslovu uredniškega komentarja na naslovnici Dela zapisala Majda Vukelić.
Sprejetje teh dopolnil in sprememb, za kar je bila potrebna dvetretjinska podpora poslancev, je bilo pomembno zato, ker je bil s tem uveden moratorij za služenje vojaškega roka v enotah Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Poslanci so se odločili, da približno 12.000 nabornikov, ki bi v drugačnih razmerah leta 1991 morali oditi v enote JLA, ostane doma. Kljub vsemu pa so tistim, ki so si želeli služiti vojsko, to tudi omogočili, hkrati pa si omogočili civilno služenje vojaškega roka ali usposabljanje v teritorialni obrambi oziroma slovenski policiji.
Poslanci so spremembe ustavnega zakona sprejeli v zadnjem trenutku. V ponedeljek, 11. marca 1991, bi namreč na služenje vojaškega roka že morala oditi tako imenovana marčna generacija nabornikov (v zadnjih letih Jugoslavije so naborniki v vojsko odhajali štirikrat na leto – marca, junija, septembra in decembra), ki je že imela v rokah ustrezne pozive. A razprava o ustavnem zakonu najprej ni kazala, da bo ta sprejet še pravi čas, kajti odvijala se je istočasno s tridnevno razpravo o osnutku prvega samostojnega proračuna Slovenije.
Poleg tega je bila obremenjena s spopadom med zagovorniki deklaracije za mir in nasprotniki »demilitarizacije« Slovenije. Pravzaprav se je v skupščini vnel besedni spopad med večinoma poslanci Liberalne demokracije Slovenije, ki so bili le dva tedna prej med glavnimi pobudniki za podpis deklaracije za mir, in njihovimi nasprotniki, ki so zatrjevali, da čas za predlagano demilitarizacijo Slovenije ni primeren, še posebno ne tik pred osamosvojitvijo Slovenije in v času razpadanja Jugoslavije, ko za slovenskimi južnimi mejami že rožljajo z orožjem.
Pravzaprav je razprava o dopolnitvah ustavnega zakona, ki je uvedel moratorij za služenje vojaškega roka v JLA, ves čas potekala v besednem dvoboju med republiškim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo in poslanci LDS o oblikovanju slovenskih oboroženih sil. V LDS so Janši in vladajoči politiki očitali, da so s spremembami in dopolnitvami ustavnega zakona za izvedbo 96. in 97. dopolnila k ustavi zlorabili njihovo pobudo o moratoriju za vpoklic v JLA do sprejetja nove slovenske ustave, v duhu deklaracije za mir pa ne morejo privoliti v oblikovanje slovenske vojske brez strateškega razmisleka. Jaša L. Zlobec je pomisleke LDS strnil, rekoč, »da je temeljni problem v tem, da nimamo strategije nacionalne varnosti in se zdaj poskuša v resnici skozi ta ustavni zakon ustanoviti slovensko vojsko. Tako usodne odločitve ni mogoče sprejemati pod parolo moratorija za vpoklic.«
Na drugi strani je med razpravo v parlamentu za govorniški oder največkrat stopil Janez Janša, ki je poudarjal, da je ta sprememba ustavnega zakona narejena na podlagi že sprejetih ustavnih dopolnil, kjer je že določeno, da za obrambo Slovenije skrbita TO in policija. Zato ne razume zagovornikov deklaracije za mir, ki je po njegovem mnenju le deklaracija za razorožitev. Spomnil je, da slovenska TO ni redna enota, temveč sestavljena iz rezervistov, povprečna starost pa presega 30 let. Če bo prehodno obdobje trajalo več let, bi ob upoštevanju zagovornikov deklaracije za mir postala starostna struktura še slabša. In če bi obveljala zahteva po moratoriju za odhod nabornikov tudi v enote TO in policije, bi po njegovem mnenju jeseni, ko naj bi se razmere predvidoma zaostrile, ostali brez lastnih enot. Poleg tega naj bi bila negotova tudi uresničitev plebiscitne odločitve, če Slovenija ne bi imela efektivne oblasti.
Ko je že kazalo, da zakon ne bo sprejet, tudi zaradi zahteve takratnega predsednika LDS Jožefa Školča, da se civilno služenje vojaškega roka časovno izenači z vojaškim, če se omogoča urjenje slovenskih nabornikov v TO in policiji, je v ustavni komisiji parlamenta nastal kompromisni predlog. Potem je na skupni seji vseh treh zborov predsednik skupščine France Bučar najprej preprečil ponovno debato o njem in nov plaz obtoževanj zagovornikov demilitarizacije in njihovih nasprotnikov, nato pa dal na glasovanje še predlog Janše, da se iz ustavnega zakona črta določilo o trajanju civilnega služenja vojaškega roka. Ko ta ni dobil zadostne podpore, je skupščina z več kot dvetretjinsko večino, s kar 174 glasovi za, enim proti in petimi vzdržanimi glasovi, ustavila pošiljanje slovenskih nabornikov v JLA.
Sprejeta sprememba ustavnega zakona se je potem glasila: »Obveznost služiti vojaški rok se lahko izvršuje v teritorialni obrambi in organih za notranje zadeve pod pogoji in na način, kot je določeno z zakonom. Opravljanje vojaških in drugih dolžnosti v TO in ONZ med služenjem vojaškega roka se šteje v vojaško službo. V Republiki Sloveniji je priznana pravica do ugovora vesti vojaški obveznosti. Na podlagi te pravice je mogoče obveznost služenja vojaškega roka nadomestiti s služenjem v civilnih službah. Trajanje te obveznosti ne more biti daljše od trajanja obveznosti v vojaški obveznosti.«
A kljub sprejetju moratorija za odhod nabornikov iz Slovenije v JLA, ki je seveda v naslednjih tednih samo še poglobila prepad, ki je nastajal med Ljubljano in Beogradom, zlasti pa vojaškim vrhom, se dileme v slovenski družbi, predvsem pa v strokovni javnosti o tem, kakšna naj bo prihodnja varnostna strategija Slovenije, niso zmanjšale. Zagovorniki demilitarizacije in zagovorniki slovenske vojske so bili še vedno vsak na svoji strani. Strokovnjaki, kot sta Zorica Bukinac, sedanja slovenska veleposlanica v Sarajevu, ki je bila raziskovalka na obramboslovni katedri fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (sedanji FDV), in Vinko Vegič, prav tako iz obramboslovnega raziskovalnega centra, sta te dileme na Delovi mnenjski strani razložila takole:
»Na poti osamosvajanja in oblikovanja državnosti bo Slovenija morala oblikovati tudi lastni koncept nacionalne varnosti.
Doslej še ni bil izdelan celosten konceptualni pristop, to pa je poglavitna pomanjkljivost v političnem in strokovnem odločanju na tem področju. Pri oblikovanju varnostnega koncepta je očitno še vedno osnovna dilema to, ali varnost Slovenije v prihodnje zagotavljati (tudi) z vojsko ali brez nje. Vizijo zagotavljanja varnosti brez vojske pri nas največkrat posplošeno označimo kot demilitarizacijo, čeprav izenačitev ni povsem upravičena. Ustanovitev vojske ali demilitarizacija je dilema, kjer se križajo pogledi političnih strank. Tudi podpora javnega mnenja eni ali drugi opciji je dokaj deljena. Zadnja raziskava slovenskega javnega mnenja je pokazala, da jih je bilo 38,8 odstotka Slovencev za in 36,1 odstotka proti ustanovitvi vojske. Znaten delež Slovencev se o tem ni znal odločiti.
Slovenija brez vojske ali oblikovanje lastne vojske sta opciji, ki sta v sedanjem trenutku približno enako politično možni in legitimni. V primeru odločitve za varnostni koncept brez vojske bi vojaško zagotavljanje varnosti 'odtehtali' gospodarski, diplomatski, socialni in drugi vidiki varovanja države. Analiz o tem, kako naj bi takšen model deloval in kakšna bi bila njegova dejanska učinkovitost, je bolj malo. Ponudili jih niso niti njegovi najbolj vneti zagovorniki. Enaka ugotovitev pa velja tudi za drugo opcijo, t. j. za zagotavljanje varnosti z lastno vojsko Slovenije. Premalo je analiz o tem, kako in koliko bi morebitna vojska prispevala k varnosti Slovenije, kakšno vojsko bi potrebovali in kako jo sploh oblikovati.«
Zdaj vemo, kako so se stvari obrnile. Razmere v Jugoslaviji so se samo še slabšale, v osnutku slovenskega proračuna, sprejetega sočasno z ustavnim zakonom o moratoriju za napotitev nabornikov v JLA, je bilo določeno bistveno manj denarja, ki naj bi ga Slovenija namenila za financiranje JLA, kot je bila praksa do tedaj, zato so bili v beograjskem generalštabu vse bolj živčni. Kot so govorili, je bilo največje in najdražje jugoslovansko podjetje – zvezna armada – v hudih likvidnostnih težavah, ker je bil priliv denarja v zvezno blagajno precej manjši od zneska, ki je bil za njene potrebe predviden v zveznem proračunu. Ustavni zakon pa je slovenski oblasti omogočil, da je začela nabornike usposabljati v učnih centrih teritorialne obrambe in takrat še tajno oblikovati, oboroževati in usposabljati lastne vojaške enote.
Sprejetje teh dopolnil in sprememb, za kar je bila potrebna dvetretjinska podpora poslancev, je bilo pomembno zato, ker je bil s tem uveden moratorij za služenje vojaškega roka v enotah Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Poslanci so se odločili, da približno 12.000 nabornikov, ki bi v drugačnih razmerah leta 1991 morali oditi v enote JLA, ostane doma. Kljub vsemu pa so tistim, ki so si želeli služiti vojsko, to tudi omogočili, hkrati pa si omogočili civilno služenje vojaškega roka ali usposabljanje v teritorialni obrambi oziroma slovenski policiji.
Naborniki Slovenske vojske med prisego FOTO: Dragiša Modrinjak
Poslanci so spremembe ustavnega zakona sprejeli v zadnjem trenutku. V ponedeljek, 11. marca 1991, bi namreč na služenje vojaškega roka že morala oditi tako imenovana marčna generacija nabornikov (v zadnjih letih Jugoslavije so naborniki v vojsko odhajali štirikrat na leto – marca, junija, septembra in decembra), ki je že imela v rokah ustrezne pozive. A razprava o ustavnem zakonu najprej ni kazala, da bo ta sprejet še pravi čas, kajti odvijala se je istočasno s tridnevno razpravo o osnutku prvega samostojnega proračuna Slovenije.
Besedni spopad
Poleg tega je bila obremenjena s spopadom med zagovorniki deklaracije za mir in nasprotniki »demilitarizacije« Slovenije. Pravzaprav se je v skupščini vnel besedni spopad med večinoma poslanci Liberalne demokracije Slovenije, ki so bili le dva tedna prej med glavnimi pobudniki za podpis deklaracije za mir, in njihovimi nasprotniki, ki so zatrjevali, da čas za predlagano demilitarizacijo Slovenije ni primeren, še posebno ne tik pred osamosvojitvijo Slovenije in v času razpadanja Jugoslavije, ko za slovenskimi južnimi mejami že rožljajo z orožjem.
Pravzaprav je razprava o dopolnitvah ustavnega zakona, ki je uvedel moratorij za služenje vojaškega roka v JLA, ves čas potekala v besednem dvoboju med republiškim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo in poslanci LDS o oblikovanju slovenskih oboroženih sil. V LDS so Janši in vladajoči politiki očitali, da so s spremembami in dopolnitvami ustavnega zakona za izvedbo 96. in 97. dopolnila k ustavi zlorabili njihovo pobudo o moratoriju za vpoklic v JLA do sprejetja nove slovenske ustave, v duhu deklaracije za mir pa ne morejo privoliti v oblikovanje slovenske vojske brez strateškega razmisleka. Jaša L. Zlobec je pomisleke LDS strnil, rekoč, »da je temeljni problem v tem, da nimamo strategije nacionalne varnosti in se zdaj poskuša v resnici skozi ta ustavni zakon ustanoviti slovensko vojsko. Tako usodne odločitve ni mogoče sprejemati pod parolo moratorija za vpoklic.«
Očitki o razorožitvi
Na drugi strani je med razpravo v parlamentu za govorniški oder največkrat stopil Janez Janša, ki je poudarjal, da je ta sprememba ustavnega zakona narejena na podlagi že sprejetih ustavnih dopolnil, kjer je že določeno, da za obrambo Slovenije skrbita TO in policija. Zato ne razume zagovornikov deklaracije za mir, ki je po njegovem mnenju le deklaracija za razorožitev. Spomnil je, da slovenska TO ni redna enota, temveč sestavljena iz rezervistov, povprečna starost pa presega 30 let. Če bo prehodno obdobje trajalo več let, bi ob upoštevanju zagovornikov deklaracije za mir postala starostna struktura še slabša. In če bi obveljala zahteva po moratoriju za odhod nabornikov tudi v enote TO in policije, bi po njegovem mnenju jeseni, ko naj bi se razmere predvidoma zaostrile, ostali brez lastnih enot. Poleg tega naj bi bila negotova tudi uresničitev plebiscitne odločitve, če Slovenija ne bi imela efektivne oblasti.
Razprava o dopolnitvah ustavnega zakona, ki je uvedel moratorij za služenje vojaškega roka v JLA, je ves čas potekala v besednem dvoboju med takratnim republiškim sekretarjem za ljudsko obrambo Janezom Janšo in poslanci LDS o oblikovanju slovenskih oboroženih sil.
Ugovor vesti
Ko je že kazalo, da zakon ne bo sprejet, tudi zaradi zahteve takratnega predsednika LDS Jožefa Školča, da se civilno služenje vojaškega roka časovno izenači z vojaškim, če se omogoča urjenje slovenskih nabornikov v TO in policiji, je v ustavni komisiji parlamenta nastal kompromisni predlog. Potem je na skupni seji vseh treh zborov predsednik skupščine France Bučar najprej preprečil ponovno debato o njem in nov plaz obtoževanj zagovornikov demilitarizacije in njihovih nasprotnikov, nato pa dal na glasovanje še predlog Janše, da se iz ustavnega zakona črta določilo o trajanju civilnega služenja vojaškega roka. Ko ta ni dobil zadostne podpore, je skupščina z več kot dvetretjinsko večino, s kar 174 glasovi za, enim proti in petimi vzdržanimi glasovi, ustavila pošiljanje slovenskih nabornikov v JLA.
Sprejeta sprememba ustavnega zakona se je potem glasila: »Obveznost služiti vojaški rok se lahko izvršuje v teritorialni obrambi in organih za notranje zadeve pod pogoji in na način, kot je določeno z zakonom. Opravljanje vojaških in drugih dolžnosti v TO in ONZ med služenjem vojaškega roka se šteje v vojaško službo. V Republiki Sloveniji je priznana pravica do ugovora vesti vojaški obveznosti. Na podlagi te pravice je mogoče obveznost služenja vojaškega roka nadomestiti s služenjem v civilnih službah. Trajanje te obveznosti ne more biti daljše od trajanja obveznosti v vojaški obveznosti.«
Dileme varnostne politike
A kljub sprejetju moratorija za odhod nabornikov iz Slovenije v JLA, ki je seveda v naslednjih tednih samo še poglobila prepad, ki je nastajal med Ljubljano in Beogradom, zlasti pa vojaškim vrhom, se dileme v slovenski družbi, predvsem pa v strokovni javnosti o tem, kakšna naj bo prihodnja varnostna strategija Slovenije, niso zmanjšale. Zagovorniki demilitarizacije in zagovorniki slovenske vojske so bili še vedno vsak na svoji strani. Strokovnjaki, kot sta Zorica Bukinac, sedanja slovenska veleposlanica v Sarajevu, ki je bila raziskovalka na obramboslovni katedri fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (sedanji FDV), in Vinko Vegič, prav tako iz obramboslovnega raziskovalnega centra, sta te dileme na Delovi mnenjski strani razložila takole:
»Na poti osamosvajanja in oblikovanja državnosti bo Slovenija morala oblikovati tudi lastni koncept nacionalne varnosti.
Janez Janša kot republiški sekretar za ljudsko obrambo za govornico v skupščini. FOTO: Zoran Vogrinčič
Doslej še ni bil izdelan celosten konceptualni pristop, to pa je poglavitna pomanjkljivost v političnem in strokovnem odločanju na tem področju. Pri oblikovanju varnostnega koncepta je očitno še vedno osnovna dilema to, ali varnost Slovenije v prihodnje zagotavljati (tudi) z vojsko ali brez nje. Vizijo zagotavljanja varnosti brez vojske pri nas največkrat posplošeno označimo kot demilitarizacijo, čeprav izenačitev ni povsem upravičena. Ustanovitev vojske ali demilitarizacija je dilema, kjer se križajo pogledi političnih strank. Tudi podpora javnega mnenja eni ali drugi opciji je dokaj deljena. Zadnja raziskava slovenskega javnega mnenja je pokazala, da jih je bilo 38,8 odstotka Slovencev za in 36,1 odstotka proti ustanovitvi vojske. Znaten delež Slovencev se o tem ni znal odločiti.
Poslanci so se odločili, da približno 12.000 nabornikov, ki bi v drugačnih razmerah leta 1991 morali oditi v enote JLA, ostane doma.
Slovenija brez vojske ali oblikovanje lastne vojske sta opciji, ki sta v sedanjem trenutku približno enako politično možni in legitimni. V primeru odločitve za varnostni koncept brez vojske bi vojaško zagotavljanje varnosti 'odtehtali' gospodarski, diplomatski, socialni in drugi vidiki varovanja države. Analiz o tem, kako naj bi takšen model deloval in kakšna bi bila njegova dejanska učinkovitost, je bolj malo. Ponudili jih niso niti njegovi najbolj vneti zagovorniki. Enaka ugotovitev pa velja tudi za drugo opcijo, t. j. za zagotavljanje varnosti z lastno vojsko Slovenije. Premalo je analiz o tem, kako in koliko bi morebitna vojska prispevala k varnosti Slovenije, kakšno vojsko bi potrebovali in kako jo sploh oblikovati.«
Živčnost zaradi denarja
Zdaj vemo, kako so se stvari obrnile. Razmere v Jugoslaviji so se samo še slabšale, v osnutku slovenskega proračuna, sprejetega sočasno z ustavnim zakonom o moratoriju za napotitev nabornikov v JLA, je bilo določeno bistveno manj denarja, ki naj bi ga Slovenija namenila za financiranje JLA, kot je bila praksa do tedaj, zato so bili v beograjskem generalštabu vse bolj živčni. Kot so govorili, je bilo največje in najdražje jugoslovansko podjetje – zvezna armada – v hudih likvidnostnih težavah, ker je bil priliv denarja v zvezno blagajno precej manjši od zneska, ki je bil za njene potrebe predviden v zveznem proračunu. Ustavni zakon pa je slovenski oblasti omogočil, da je začela nabornike usposabljati v učnih centrih teritorialne obrambe in takrat še tajno oblikovati, oboroževati in usposabljati lastne vojaške enote.
