Za uvedbo vojaškega naborništva

Bistvena naloga vsakega subjekta je, da brani sebe in svoje premoženje. Če ne obvaruješ svoje konsistence ter svojih moralnih in materialnih dobrin, je bilo vse prizadevanje za njihovo pridobitev nično. Bistveno pomembno pa je varovanje in obramba države, v kateri uživaš varnost.

Če je varnost dobrina vseh prebivalcev, je logična ugotovitev, da smo za njeno varnost zadolženi vsi državljani. Nekorektno je, da bi varnostni standard koristili, ne da bi za to dali svoj prispevek v denarju in osebnem angažiranju. Zavedam se, da bom dobil takoj ugovor, saj smo vsi davkoplačevalci, iz katerih se financira tudi obramba države. Če je tako, bi bilo dobro izvedeti, zakaj se bogatejše države, kot je naša, odločajo za naborno ali kombinirano profesionalno vojsko, saj imajo toliko denarja, kolikor ga profesionalna vojska potrebuje.

Menim, da sta za odločitev za naborno vojsko najmanj dva razloga. Prvi je v sporočilnosti črnogorskega pregovora, ki pravi, da »puška puca sa srcem«, drugi pa me navaja k prepričanju, da obrambe nikdar ni dovolj, saj ne vemo, s kakšno silo bomo napadeni, s kakšnimi sredstvi, na kakšen način, kdaj in kje. Kar zadeva razlago in sporočilnost črnogorskega pregovora, gre za to, ali bomo domovino branili s čustvi, torej z ljubeznijo do domovine, ali s kuverto, kar je pretežni motiv profesionalne vojske. To sicer potrebujemo, saj imajo več profesionalnega znanja bojevanja, kot ga pridobijo naborniki.

Kaj pa motivira mladino – moške in ženske, da pristopijo k služenju vojske in usposabljanju vojaških veščin? Bi lahko strokovnjaki pojasnili, kaj motivira mlade v Avstriji, Švedski, Danski, kjer je usposabljanje šest mesecev, in kaj Izraelce, kjer je rok služenja vojaščine od dve do štiri leta. Ne moremo trditi, da je vse v čustvih, torej v ljubezni in spoštovanju do domovine. V teh državah deluje tudi razum, torej spoznanje, da smo za obrambo svoje države odgovorni vsi državljani.

Prebiram zelo različna mnenja o primernosti uvedbe naborne vojske. Še posebno me je o nujnosti prepričala bela knjiga, ki jo je objavila Slovenska vojska. Gotovo so tamkajšnji vojaški strokovnjaki proučevali, kakšno vojsko potrebujemo in kakšna je politična volja, da se takšna vojska tudi vzpostavi in finančno servisira. Analizirali so tudi mnenje in razpoloženje civilne družbe (predvsem mladine) o primernosti planirane izvedbe naborne vojske.

Torej, če bodo očetje in matere soglašali s predlogom nekaterih strank, jih bodo otroci očrnili, saj služenje vojske niso počitnice v Piranu ali na Bledu, pač pa je pomembno dejanje prevzemanja odgovornosti za obrambo države pred zunanjim in notranjim sovražnikom (vremenske razmere, tehnične in tehnološke nevarnosti). Pomisleki so tudi zaradi denarja v proračunski postavki za financiranje vojske. Več kot jasno je, da nas naši vojaški partnerji v skupini Nato nagovarjajo, še bolje povedano, izsiljujejo, da povečamo proračun predvsem za večji nakup njihovega orožja.

Primerno bi bilo, da bi se del teh sredstev porabil za dejansko povečano obrambo ter pripravljenost in manj za celjenje ran zgrešenih vojaških akcij ZDA in Nata.

Čeprav sam nisem in ne bom član nobene politične stranke, bom volil tisto, ki bo imela v programu uvedbo naborne vojske. Tudi Maistrovi borci in partizani niso bili profesionalna vojska, pa so zaradi srčnosti in čustev do domovine zmagali, žal tudi za ceno svojega življenja.

***

mag. Milan Lovrenčič, predsednik Zveze društev general Maister

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.