Leta 2060 bo »starina« že vsak tretji Slovenec
Svet je postal dolgoživa družba. Starostniki so najhitreje rastoča populacija, leta 2060 bo »starina« že vsak tretji Slovenec, ki ga bo zaradi samozadostnosti mladih generacij bolela glava.
Odpri galerijo
Demografski scenariji ne kličejo le po migracijski politiki, temveč tudi po pokojninski, socialni in zdravstveni reformi. Foto Voranc Vogel
Ljubljana - Z enakonočjem smo vstopili v novo pomlad. Astrologi so že pogledali v zvezde. Te nam sporočajo, naj se človek zave pomena odnosov, v katerih živi. Od njih je kratkoročno odvisen mir v hiši, dolgoročno - in poenostavljeno rečeno - pa vsa demografska gibanja v univerzumu. Astrološko sporočilo je zato razumeti tudi drugače: V imenu demografije, radi se imejmo!
Nekoč se je človeštvo očitno imelo bolj rado. Bi sicer v večjem delu sveta najhitreje naraščale najstarejše populacije? Bi sicer Evropa demografsko umirala? Bi rodnost sicer padala? Kaj storiti? Demografska politika, pravi stroka, je lahko uspešna le, če lahko vpliva na dejavnike, od katerih je odvisna rodnost. A dokler ni zaznati učinkov, so dobrodošle tudi demografske projekcije, s katerimi pa so običajno precej večji križi in težave kot z – astrološkimi …
V Sloveniji se prebivalstvo hitro stara, rojenih po letu 1944, ki spadajo v skupino starejšega prebivalstva, t. i. 65 +, je vse več in tudi letniki 1939, torej naši 80-letniki, so še vedno zelo vitalni. Ob drobnem tisku si sicer že večina natika očala in priznava, da slušni aparati, kadar jih le ne pozabijo doma, pridejo celo zelo prav, večino že krasi tudi umetno zobovje, lasje se redčijo, a še vedno vozijo avte in zdravniki jim brez večjih težav podaljšujejo vozniška dovoljenja ... Demografija pa ima tudi bolj mračne strani: s podaljševanjem življenja se zvišuje starostna meja upokojevanja in ob hitro rastočih starostnikih se zmanjšuje delež aktivnega prebivalstva med 20. in 64. letom. Vprašanje je torej, koliko časa bomo Slovenci ob takšnih demografskih trendih delali? Janez Malačič, predavatelj na Ekonomski fakulteti, ugotavlja, da je dobra polovica starejše generacije »pri sorazmerno dobrem zdravju«: »Marsikdo bi lahko delal do zgodnjih 70. let. Če se bo življenjska doba podaljševala do 90. leta, pa bo človek moral delati do 70 let starosti.« Torej bodo morali tudi bodoči 80-letniki ostajati v odlični kondiciji. Kako je to uspevalo sedanjim? Ker so se imeli raje? Ali morda, ker so živeli bolje?
Milena Miklavčič, pisateljica in »ljubiteljska raziskovalka« medčloveških odnosov, odgovor išče v preizkušenem reku: »Bodi previden pri človeku, ki v življenju ni še nikoli padel na kolena, ki še nikoli ni bil lačen, ki mu še nikoli ni zmanjkalo za kruh. Takšen te zlepa ne bo razumel, ker bo prepričan, da imajo tako kot on tudi vsi drugi vsega v izobilju. Žal pa v življenju za vzponi pridejo padci. Se bomo znali pobrati, če nas na potolčena kolena nihče ni pripravil?«
Izrazitejše spremembe se v slovenski družbi napovedujejo že do leta 2030. Svetovna populacija je namreč postala dolgoživa družba. Slovenija, denimo, se je že razvila v gospo zrelih let. Umar napoveduje, da ji bo treba prilagoditi trg dela, izobraževanje, socialno zaščito, bivalno in delovno okolje … Slovenska strategija dolgožive družbe sloni na aktivnem staranju, na ustvarjalnosti domala do zadnjega diha, na skrbi za zdravje, solidarnosti in medgeneracijskem sodelovanju. A od strategije do realizacije je običajno dolga pot. »Ne morem reči, da se Slovenija demografskemu vprašanju doslej ni posvečala. A večino ukrepov je doletela ista usoda kot ukrepe za povečevanje rojstev, ki so jih sprejemali socialdemokrati v 30. letih 20 stoletja: ljudje so se jih navadili in čez čas od njih ni bilo nobenih demografskih učinkov. To se je zgodilo podaljšanju porodniškega dopusta v 80. letih pri nas,« pravi Janez Malačič.
Rodnost v Sloveniji upada že več kot sto let. Kaj se dogaja s Slovenci? Ali so se torej nekoč res imeli raje? In če so se imeli: zakaj se danes, v družbi izobilja, nimajo več tako? Na neki točki odnosi in demografija očitno ne gredo več z roko v roki …
Po Miklavčičevi je kriva točka samozadostnosti: »Stroka svari, da že skoraj polovica mladih do 35. leta ne kaže želje po življenju v partnerski zvezi. Samskost je postala trend, ženske jo z zelo skrajnimi feminističnimi idejami še dodatno propagirajo. V eni od oddaj me je prijetno presenetila Bernarda Jaklin. Dejala je, da nas bo pobralo, če ne bomo poskrbeli za več rojstev, če se ne bomo začeli imeti bolj radi, si ustvarjati več družin.« Današnji čas je tudi sicer zletel iz malodane vseh normalnih okvirjev, dodaja. Ker je užitek na prvem mestu, po njenem nihče več ne razmišlja trezno. Ne pazi, kaj jé, kakšne kemikalije daje na kožo, ne druži se. Komaj kaj se pogovarja. Čemi doma, uporablja facebook in pametni telefon ter misli, da je sredi svetovnega dogajanja: »V sto letih se je v medsebojnih odnosih zgodilo toliko slabega, da nas bo že jutri bolela glava.«
Jeseni 1998, tik pred mednarodnim letom starejših, je tedanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan svetu razodel, da »smo sredi tihe revolucije, in sicer take, ki bo v prihodnosti z velikimi gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in psihološkimi ter duhovnimi posledicami krepko presegla meje demografije«. Mislil je na staranje prebivalstva, ki je posledica napredka na vseh ravneh družbe in vsakič tudi njen velik izziv. Slovenija ni izjema. Nasprotno: glede na demografske projekcije se bosta pri nas proces staranja prebivalstva in s tem sestava slovenskega življa spreminjala intenzivneje kot drugje po Evropi. Leta 2060 bo za »starino« štel že vsak tretji Slovenec. Vprašanje pa je, koliko jih bo še delalo in koliko jih bo v pokoju. Janez Malačič trdi, da je rodnost v Sloveniji prenizka za tretjino: »Ker jo bo težko povečati na dva otroka povprečno na žensko (v 2016 je Slovenka v povprečju rodila 1,6 otroka, o. p.), se bo prebivalstvo Slovenije še naprej hitro staralo. Pojavil se bo negativni naravni prirastek in brez večjih neto priselitev se bo prebivalstvo začelo zmanjševati. Razmerja med populacijami različnih starostnih skupin se bodo vse bolj rušila. Potrebno bo hitro prilagajanje. Brez tega bodo posledice težke.« Umarjeve regionalne demografske projekcije do leta 2050 predvidevajo povečanje števila Slovencev le na treh urbaniziranih območjih: v osrednjeslovenski, obalno-kraški in gorenjski regiji. Povsod drugod bo število upadalo, Zasavju pa grozi demografski potop.
Kaj pa Evropa? Nemčija in Italija imata le še dobrih 13 odstotkov mladih v strukturi prebivalstva, Irska je s petinskim deležem daleč »najmlajša«. Samo v petih letih, med 2011 in 2016, je delež mladih upadel v sedemnajstih evropskih državah. Največji je bil padec na Danskem. V Sloveniji se delež populacije 65+ približuje dvajsetim odstotkom, najmlajših ni niti petnajst odstotkov.
Po podatkih Statističnega urada naj bi se v Sloveniji delež oseb 65+ do leta 2060 povečal za več kot 16 odstotkov - na dobro tretjino, delež oseb 80+ pa s 3,5 na 14 odstotkov ali na skoraj 250.000 prebivalcev. V 2060 naj bi v Sloveniji živelo 2,041 milijona prebivalcev. Zanamci bodo lahko takrat rekli: »Toliko nas je bilo vendar pred pol stoletja, v 2013!« Da se bodo populacije med 20. in 64. letom v prihodnosti najbolj krčile, predvidevajo tudi demografski scenariji. Zaradi upadanja števila rojstev po letu 1980 se hitro zmanjšuje tudi število žensk v rodni dobi, tak trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnje, napoveduje Umar. Demografske spremembe že vplivajo na upadanje vpisanih v srednjo šolo in terciarno izobraževanje. Trend naj bi se nadaljeval, s tem pa se povečujejo potrebe po vseživljenjskem izobraževanju oziroma »doizobraževanju« starejših.
Najbolj so črnoglede demografske projekcije o izdatkih za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ki jih staranje prebivalstva še povečuje. Ob nespremenjenih politikah naj bi javni izdatki za financiranje sistemov socialne zaščite do leta 2060 pri nas dosegli četrtino BDP, kar je največ v Evropi, število upokojencev naj bi že v dvajsetih letih preseglo število zavarovancev, dolgotrajna oskrba pa naj bi kolapsirala kmalu po letu 2025, ko bodo med 80-letnike prestopile najbolj številčne generacije. Ali nam torej iz temne prihodnosti ni izhoda? Seveda je, tolaži Janez Malačič, ki je prepričan, da je rezerve mogoče najti v državi. »Rezerve za slovenski zaposlovalni bazen« vidi v ženskem in starejšem prebivalstvu, v izboljšani izobrazbeni strukturi in v optimizaciji preseljevanja znotraj države. »V ozadju pa vedno deluje tudi matematika demografskih modelov, po kateri družba pod spodnjo mejo rodnosti ne bi smela pasti.« Mejo je sicer težko določiti, gibala pa naj bi se pri najmanj 1,8 do 1,9 otroka na žensko. Slovenke te meje ne dosegajo. Za obnavljanje prebivalstva pa bi morala biti stopnja rodnosti vsaj 2,1, ali drugače: ena ženska bi v času rodne dobe morala roditi v povprečju vsaj eno deklico, da bi nadomestila samo sebe.
Vsi omenjeni demografski scenariji do 2060 pa naj bi se v Sloveniji in na Balkanu, kot domnevajo nekateri, že v treh desetletjih »pokvarili«. Evropskemu jugu ter Litvi, Latviji in Moldaviji naj bi že čez trideset let grozila demografska katastrofa – zaradi izseljevanja oziroma visoke umrljivosti naj bi ostale brez prebivalcev, medtem ko naj bi najbolj zaželene destinacije postale Irska, Islandija in Luksemburg.
Ali bo torej v 2050 v svetu obveljala nova mantra? Od česa bo sploh še odvisen obstoj posameznega naroda? Medčloveški odnosi v bodoče torej ne bodo več držali »demografije in naroda gor«? Miklavčičeva odgovarja: »Dobri medsebojni odnosi 'držijo gor' najprej družino. Če bo ta negovala vrednote, kot sta prijateljstvo in ljubezen, če bomo otrokom privzgajali ljubezen tudi do domovine, do okolja, do sočloveka, potem bodo zrasli v aktivne državljane, na katerih bo svet lahko stal.« Če le prej ne bomo izginili ali pa bo od nas ostala le peščica, ki jo bodo razkazovali v cirkusu …
Nekoč se je človeštvo očitno imelo bolj rado. Bi sicer v večjem delu sveta najhitreje naraščale najstarejše populacije? Bi sicer Evropa demografsko umirala? Bi rodnost sicer padala? Kaj storiti? Demografska politika, pravi stroka, je lahko uspešna le, če lahko vpliva na dejavnike, od katerih je odvisna rodnost. A dokler ni zaznati učinkov, so dobrodošle tudi demografske projekcije, s katerimi pa so običajno precej večji križi in težave kot z – astrološkimi …
Evropska komisija je v zeleno knjigo že leta 2005 zapisala novo solidarnost med generacijami, od katere bodo usodno odvisne globalne demografske spremembe. Foto Voranc Vogel/delo
V Sloveniji se prebivalstvo hitro stara, rojenih po letu 1944, ki spadajo v skupino starejšega prebivalstva, t. i. 65 +, je vse več in tudi letniki 1939, torej naši 80-letniki, so še vedno zelo vitalni. Ob drobnem tisku si sicer že večina natika očala in priznava, da slušni aparati, kadar jih le ne pozabijo doma, pridejo celo zelo prav, večino že krasi tudi umetno zobovje, lasje se redčijo, a še vedno vozijo avte in zdravniki jim brez večjih težav podaljšujejo vozniška dovoljenja ... Demografija pa ima tudi bolj mračne strani: s podaljševanjem življenja se zvišuje starostna meja upokojevanja in ob hitro rastočih starostnikih se zmanjšuje delež aktivnega prebivalstva med 20. in 64. letom. Vprašanje je torej, koliko časa bomo Slovenci ob takšnih demografskih trendih delali? Janez Malačič, predavatelj na Ekonomski fakulteti, ugotavlja, da je dobra polovica starejše generacije »pri sorazmerno dobrem zdravju«: »Marsikdo bi lahko delal do zgodnjih 70. let. Če se bo življenjska doba podaljševala do 90. leta, pa bo človek moral delati do 70 let starosti.« Torej bodo morali tudi bodoči 80-letniki ostajati v odlični kondiciji. Kako je to uspevalo sedanjim? Ker so se imeli raje? Ali morda, ker so živeli bolje?
Milena Miklavčič, pisateljica in »ljubiteljska« raziskovalka medčloveških odnosov. Foto Roman Šipić
Milena Miklavčič, pisateljica, »ljubiteljska« raziskovalka medčloveških odnosov
»Predstavljate si, da dan za dnem uživate zgolj smetanovo torto. Imate polno omar oblek in čevljev. Polne police ličil. Hladilniki se šibijo od jedi, ki ste jih kupili zato, ker so bile lačne oči. Vse hočete imeti, za vse se zavzemate, od medvedov, do volkov. Družba, ki se igra z izobiljem, vas je prepričala, da denar raste na drevesu, da bo hrana zrasla že kje, da najlepše travnike lahko pozidamo z ničevostmi. Sodobni človek je žal pozabil na skromnost. Ošabnost, oholost, večvrednostni občutek, ki je vzvišen celo nad dediščino prednikov, predvsem pa nad zdravo kmečko pametjo, mnoge sili, da zajemajo življenje brez meja z veliko žlico. Če hočeš imeti vse, ne misliš ne na bližnjega ne na potomce, katerih tako in tako nimaš, ne na prihodnost. Pomemben je le sedaj. In tega si naša razčlovečena, skrajno egoistična družba, ne dovoli vzeti.«
»Predstavljate si, da dan za dnem uživate zgolj smetanovo torto. Imate polno omar oblek in čevljev. Polne police ličil. Hladilniki se šibijo od jedi, ki ste jih kupili zato, ker so bile lačne oči. Vse hočete imeti, za vse se zavzemate, od medvedov, do volkov. Družba, ki se igra z izobiljem, vas je prepričala, da denar raste na drevesu, da bo hrana zrasla že kje, da najlepše travnike lahko pozidamo z ničevostmi. Sodobni človek je žal pozabil na skromnost. Ošabnost, oholost, večvrednostni občutek, ki je vzvišen celo nad dediščino prednikov, predvsem pa nad zdravo kmečko pametjo, mnoge sili, da zajemajo življenje brez meja z veliko žlico. Če hočeš imeti vse, ne misliš ne na bližnjega ne na potomce, katerih tako in tako nimaš, ne na prihodnost. Pomemben je le sedaj. In tega si naša razčlovečena, skrajno egoistična družba, ne dovoli vzeti.«
Milena Miklavčič, pisateljica in »ljubiteljska raziskovalka« medčloveških odnosov, odgovor išče v preizkušenem reku: »Bodi previden pri človeku, ki v življenju ni še nikoli padel na kolena, ki še nikoli ni bil lačen, ki mu še nikoli ni zmanjkalo za kruh. Takšen te zlepa ne bo razumel, ker bo prepričan, da imajo tako kot on tudi vsi drugi vsega v izobilju. Žal pa v življenju za vzponi pridejo padci. Se bomo znali pobrati, če nas na potolčena kolena nihče ni pripravil?«
Slovenija je demografsko gospa zrelih let
Slovenijo je zajela demografska zima
V Evropi vlada demografska zima: rodnost je blizu kritični meji, na vsakih sto delovno sposobnih prebivalcev pride okrog trideset oseb iz generacije 65+. Slovenska demografska slika je le za spoznanje boljša: vrednost koeficienta je 27,6, a tudi Slovenke namesto dveh v povprečju že leta rojevajo le 1,5 do 1,6 otroka. Ali torej slovenski narod izumira?
V predsedniški palači danes ne bodo iskali odgovora na gornje vprašanje, temveč bodo na pobudo predsednika države Boruta Pahorja iskali politično soglasje o demografskih ciljih in ukrepih za »nemoteno obnavljanje prebivalstva«. Vabilo na posvet o demografski politiki in vplivu rodnosti ter priseljevanj nanjo so prvič dobile tudi parlamentarne stranke. Sintagma o »nemoteni obnovi prebivalstva« je sicer čisto nasprotje trenutne demografske slike, saj med vrsticami kliče k boljšim medčloveškim odnosom. Od njih, ali kot je v zeleno knjigo že v 2005 zapisala Evropska komisija, od nove solidarnosti med generacijami, bodo namreč usodno odvisne globalne demografske spremembe.
Evropska rodnost je za tretjino prenizka, srednje generacije se upokojujejo prezgodaj, narašča število starejših, ki »potrebujejo« pokojnine in predvsem dolgotrajno nego. Pričakovana življenjska doba v svetu znaša v povprečju 70 let, zadnjih 150 let že se povečuje za šest ur dnevno. Ker število najbolj aktivnih pada – do 2030 jih bo samo v Sloveniji 125.000 manj – pretrese doživlja tudi trg dela.
Demografske slike nam v Sloveniji tudi v primeru predvidenih do pet tisoč priseljenih oseb na leto, kot je slišati, najbrž ne bo uspelo »popraviti«, saj prav tako več tisoč mladih, izobraženih, na leto zapusti državo. Demografski scenariji kličejo po migracijski politiki in po pokojninski, socialni in zdravstveni reformi. Ker so te pogoj za »nemoteno obnovo prebivalstva«, je današnji posvet pravzaprav tudi razprava o tem, koliko časa še imamo, da preprečimo lastno izumrtje.
V Evropi vlada demografska zima: rodnost je blizu kritični meji, na vsakih sto delovno sposobnih prebivalcev pride okrog trideset oseb iz generacije 65+. Slovenska demografska slika je le za spoznanje boljša: vrednost koeficienta je 27,6, a tudi Slovenke namesto dveh v povprečju že leta rojevajo le 1,5 do 1,6 otroka. Ali torej slovenski narod izumira?
V predsedniški palači danes ne bodo iskali odgovora na gornje vprašanje, temveč bodo na pobudo predsednika države Boruta Pahorja iskali politično soglasje o demografskih ciljih in ukrepih za »nemoteno obnavljanje prebivalstva«. Vabilo na posvet o demografski politiki in vplivu rodnosti ter priseljevanj nanjo so prvič dobile tudi parlamentarne stranke. Sintagma o »nemoteni obnovi prebivalstva« je sicer čisto nasprotje trenutne demografske slike, saj med vrsticami kliče k boljšim medčloveškim odnosom. Od njih, ali kot je v zeleno knjigo že v 2005 zapisala Evropska komisija, od nove solidarnosti med generacijami, bodo namreč usodno odvisne globalne demografske spremembe.
Evropska rodnost je za tretjino prenizka, srednje generacije se upokojujejo prezgodaj, narašča število starejših, ki »potrebujejo« pokojnine in predvsem dolgotrajno nego. Pričakovana življenjska doba v svetu znaša v povprečju 70 let, zadnjih 150 let že se povečuje za šest ur dnevno. Ker število najbolj aktivnih pada – do 2030 jih bo samo v Sloveniji 125.000 manj – pretrese doživlja tudi trg dela.
Demografske slike nam v Sloveniji tudi v primeru predvidenih do pet tisoč priseljenih oseb na leto, kot je slišati, najbrž ne bo uspelo »popraviti«, saj prav tako več tisoč mladih, izobraženih, na leto zapusti državo. Demografski scenariji kličejo po migracijski politiki in po pokojninski, socialni in zdravstveni reformi. Ker so te pogoj za »nemoteno obnovo prebivalstva«, je današnji posvet pravzaprav tudi razprava o tem, koliko časa še imamo, da preprečimo lastno izumrtje.
Izrazitejše spremembe se v slovenski družbi napovedujejo že do leta 2030. Svetovna populacija je namreč postala dolgoživa družba. Slovenija, denimo, se je že razvila v gospo zrelih let. Umar napoveduje, da ji bo treba prilagoditi trg dela, izobraževanje, socialno zaščito, bivalno in delovno okolje … Slovenska strategija dolgožive družbe sloni na aktivnem staranju, na ustvarjalnosti domala do zadnjega diha, na skrbi za zdravje, solidarnosti in medgeneracijskem sodelovanju. A od strategije do realizacije je običajno dolga pot. »Ne morem reči, da se Slovenija demografskemu vprašanju doslej ni posvečala. A večino ukrepov je doletela ista usoda kot ukrepe za povečevanje rojstev, ki so jih sprejemali socialdemokrati v 30. letih 20 stoletja: ljudje so se jih navadili in čez čas od njih ni bilo nobenih demografskih učinkov. To se je zgodilo podaljšanju porodniškega dopusta v 80. letih pri nas,« pravi Janez Malačič.
Dr. Janez Malačič, predavatelj na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto Uroš Hočevar
Janez Malačič, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani
»Če bi Sloveniji uspel hiter tehnološki preskok, bi bile razmere lažje obvladljive. A za to bi morali spremeniti miselnost in gospodarsko in politično organiziranost. Nujna so večja vlaganja v ustrezno terciarno izobraževanje, inovativno podjetništvo ter privabljanje tujih talentov in kapitala. Pri tem bi morali imeti ključno vlogo aktivni in mladi, starejši pa bi morali ostati aktivni do višje starosti, hkrati bi lahko pomagali mladim staršem pri vzgoji in skrbi za otroke. Ključni ukrepi na demografskem področju bi morali biti pronatalitetni - povečati delež BDP za mlade družine - in taki, ki bi privabili mlade terciarno izobražene talente iz tujine. V Sloveniji potrebujemo več samozavesti, zaupanja vase, ustvarjalnosti, pa tudi odprtosti za vse tisto, kar pomika svet v napredno smer.«
»Če bi Sloveniji uspel hiter tehnološki preskok, bi bile razmere lažje obvladljive. A za to bi morali spremeniti miselnost in gospodarsko in politično organiziranost. Nujna so večja vlaganja v ustrezno terciarno izobraževanje, inovativno podjetništvo ter privabljanje tujih talentov in kapitala. Pri tem bi morali imeti ključno vlogo aktivni in mladi, starejši pa bi morali ostati aktivni do višje starosti, hkrati bi lahko pomagali mladim staršem pri vzgoji in skrbi za otroke. Ključni ukrepi na demografskem področju bi morali biti pronatalitetni - povečati delež BDP za mlade družine - in taki, ki bi privabili mlade terciarno izobražene talente iz tujine. V Sloveniji potrebujemo več samozavesti, zaupanja vase, ustvarjalnosti, pa tudi odprtosti za vse tisto, kar pomika svet v napredno smer.«
Točka samozadostnosti in rodnost
Rodnost v Sloveniji upada že več kot sto let. Kaj se dogaja s Slovenci? Ali so se torej nekoč res imeli raje? In če so se imeli: zakaj se danes, v družbi izobilja, nimajo več tako? Na neki točki odnosi in demografija očitno ne gredo več z roko v roki …
Po Miklavčičevi je kriva točka samozadostnosti: »Stroka svari, da že skoraj polovica mladih do 35. leta ne kaže želje po življenju v partnerski zvezi. Samskost je postala trend, ženske jo z zelo skrajnimi feminističnimi idejami še dodatno propagirajo. V eni od oddaj me je prijetno presenetila Bernarda Jaklin. Dejala je, da nas bo pobralo, če ne bomo poskrbeli za več rojstev, če se ne bomo začeli imeti bolj radi, si ustvarjati več družin.« Današnji čas je tudi sicer zletel iz malodane vseh normalnih okvirjev, dodaja. Ker je užitek na prvem mestu, po njenem nihče več ne razmišlja trezno. Ne pazi, kaj jé, kakšne kemikalije daje na kožo, ne druži se. Komaj kaj se pogovarja. Čemi doma, uporablja facebook in pametni telefon ter misli, da je sredi svetovnega dogajanja: »V sto letih se je v medsebojnih odnosih zgodilo toliko slabega, da nas bo že jutri bolela glava.«
Dva otroka na Slovenko – preveč?
V Sloveniji je starejših toliko, kot na Irskem mladih: približno petina. Foto Jure Eržen
Jeseni 1998, tik pred mednarodnim letom starejših, je tedanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan svetu razodel, da »smo sredi tihe revolucije, in sicer take, ki bo v prihodnosti z velikimi gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in psihološkimi ter duhovnimi posledicami krepko presegla meje demografije«. Mislil je na staranje prebivalstva, ki je posledica napredka na vseh ravneh družbe in vsakič tudi njen velik izziv. Slovenija ni izjema. Nasprotno: glede na demografske projekcije se bosta pri nas proces staranja prebivalstva in s tem sestava slovenskega življa spreminjala intenzivneje kot drugje po Evropi. Leta 2060 bo za »starino« štel že vsak tretji Slovenec. Vprašanje pa je, koliko jih bo še delalo in koliko jih bo v pokoju. Janez Malačič trdi, da je rodnost v Sloveniji prenizka za tretjino: »Ker jo bo težko povečati na dva otroka povprečno na žensko (v 2016 je Slovenka v povprečju rodila 1,6 otroka, o. p.), se bo prebivalstvo Slovenije še naprej hitro staralo. Pojavil se bo negativni naravni prirastek in brez večjih neto priselitev se bo prebivalstvo začelo zmanjševati. Razmerja med populacijami različnih starostnih skupin se bodo vse bolj rušila. Potrebno bo hitro prilagajanje. Brez tega bodo posledice težke.« Umarjeve regionalne demografske projekcije do leta 2050 predvidevajo povečanje števila Slovencev le na treh urbaniziranih območjih: v osrednjeslovenski, obalno-kraški in gorenjski regiji. Povsod drugod bo število upadalo, Zasavju pa grozi demografski potop.
Kaj pa Evropa? Nemčija in Italija imata le še dobrih 13 odstotkov mladih v strukturi prebivalstva, Irska je s petinskim deležem daleč »najmlajša«. Samo v petih letih, med 2011 in 2016, je delež mladih upadel v sedemnajstih evropskih državah. Največji je bil padec na Danskem. V Sloveniji se delež populacije 65+ približuje dvajsetim odstotkom, najmlajših ni niti petnajst odstotkov.
Učenje do zadnjega diha?
Delovni življenjski cikel ob podaljšani življenjski dobi predvideva, da bo imel posameznik več karier, a zato se bo moral usposabljati »do zadnjega diha«. Foto Delo
Po podatkih Statističnega urada naj bi se v Sloveniji delež oseb 65+ do leta 2060 povečal za več kot 16 odstotkov - na dobro tretjino, delež oseb 80+ pa s 3,5 na 14 odstotkov ali na skoraj 250.000 prebivalcev. V 2060 naj bi v Sloveniji živelo 2,041 milijona prebivalcev. Zanamci bodo lahko takrat rekli: »Toliko nas je bilo vendar pred pol stoletja, v 2013!« Da se bodo populacije med 20. in 64. letom v prihodnosti najbolj krčile, predvidevajo tudi demografski scenariji. Zaradi upadanja števila rojstev po letu 1980 se hitro zmanjšuje tudi število žensk v rodni dobi, tak trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnje, napoveduje Umar. Demografske spremembe že vplivajo na upadanje vpisanih v srednjo šolo in terciarno izobraževanje. Trend naj bi se nadaljeval, s tem pa se povečujejo potrebe po vseživljenjskem izobraževanju oziroma »doizobraževanju« starejših.
Črnoglede Umarjeve projekcije
Za obnavljanje prebivalstva bi morala ena ženska v času rodnosti roditi v povprečju vsaj eno deklico, da bi nadomestila sebe.
Najbolj so črnoglede demografske projekcije o izdatkih za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ki jih staranje prebivalstva še povečuje. Ob nespremenjenih politikah naj bi javni izdatki za financiranje sistemov socialne zaščite do leta 2060 pri nas dosegli četrtino BDP, kar je največ v Evropi, število upokojencev naj bi že v dvajsetih letih preseglo število zavarovancev, dolgotrajna oskrba pa naj bi kolapsirala kmalu po letu 2025, ko bodo med 80-letnike prestopile najbolj številčne generacije. Ali nam torej iz temne prihodnosti ni izhoda? Seveda je, tolaži Janez Malačič, ki je prepričan, da je rezerve mogoče najti v državi. »Rezerve za slovenski zaposlovalni bazen« vidi v ženskem in starejšem prebivalstvu, v izboljšani izobrazbeni strukturi in v optimizaciji preseljevanja znotraj države. »V ozadju pa vedno deluje tudi matematika demografskih modelov, po kateri družba pod spodnjo mejo rodnosti ne bi smela pasti.« Mejo je sicer težko določiti, gibala pa naj bi se pri najmanj 1,8 do 1,9 otroka na žensko. Slovenke te meje ne dosegajo. Za obnavljanje prebivalstva pa bi morala biti stopnja rodnosti vsaj 2,1, ali drugače: ena ženska bi v času rodne dobe morala roditi v povprečju vsaj eno deklico, da bi nadomestila samo sebe.
Kaj pa, če izginemo?
Vsi omenjeni demografski scenariji do 2060 pa naj bi se v Sloveniji in na Balkanu, kot domnevajo nekateri, že v treh desetletjih »pokvarili«. Evropskemu jugu ter Litvi, Latviji in Moldaviji naj bi že čez trideset let grozila demografska katastrofa – zaradi izseljevanja oziroma visoke umrljivosti naj bi ostale brez prebivalcev, medtem ko naj bi najbolj zaželene destinacije postale Irska, Islandija in Luksemburg.
Če se bo življenjska doba podaljševala do 90. leta, bomo morali delati do zgodnjih 70 let starosti.
Ali bo torej v 2050 v svetu obveljala nova mantra? Od česa bo sploh še odvisen obstoj posameznega naroda? Medčloveški odnosi v bodoče torej ne bodo več držali »demografije in naroda gor«? Miklavčičeva odgovarja: »Dobri medsebojni odnosi 'držijo gor' najprej družino. Če bo ta negovala vrednote, kot sta prijateljstvo in ljubezen, če bomo otrokom privzgajali ljubezen tudi do domovine, do okolja, do sočloveka, potem bodo zrasli v aktivne državljane, na katerih bo svet lahko stal.« Če le prej ne bomo izginili ali pa bo od nas ostala le peščica, ki jo bodo razkazovali v cirkusu …
Leta 2060 bo za »starino« štel že vsak tretji Slovenec, ali drugače: tretjina slovenskega naroda bo stara 65 let ali več.
