V nadaljevanju preberite:

Voditelji držav članic Nata so se v deklaraciji zavezali, da bodo proračunske izdatke za varnost in obrambo do leta 2035 zvišali na pet odstotkov BDP. Med njimi je bil tudi predsednik vlade Robert Golob. Za notranjepolitične potrebe pa po zgodovinskem vrhu tolmači, da zaradi tega, ker Nato deluje po sistemu soglasnega dogovora in ne glasuje, njene deklaracije niso pravno zavezujoče. Stroka opozarja na ozkoglednost takšnega pristopa.

Voditelji Nata so se prejšnji teden v Haagu zavezali, da bodo države članice za osnovne obrambne potrebe in izpolnitev Natovih ciljev glede zmogljivosti namenile 3,5 odstotka BDP, preostalih 1,5 odstotka pa bo namenjenih za tako imenovano mehko varnost.

Golob pa doma vztraja, da se je Slovenija v pred kratkim spremenjeni resoluciji o programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040 zavezala, da bo izdatke za obrambo in varnost letos dvignila na dva odstotka BDP, nato pa jih do leta 2030 postopno zviševala na tri odstotke BDP.

Kakšne posledice ima za Slovenijo takšen dvotirni pristop? »Bojim se, da se bo ta razprava vrnila kot bumerang in bomo imeli nov krog razprav v bistveno bolj neugodnem kontekstu. Modro bi bilo ljudem predstaviti celovito zgodbo, kaj se dogaja, in jasno opisati vsa tveganja, ki jih to prinaša,« opozarja obramboslovec in bivši evropski poslanec dr. Klemen Grošelj.

»Slovenija igra dvojno igro odprto, glede na to, da je premier na zasedanju konsenzualno podprl pet odstotkov za obrambo, pet minut po zasedanju pa šel na tiskovno konferenco in na njej povedal, da je za nas edino, kar šteje, obrambna resolucija. Vse skupaj ni ostalo neopaženo. Druge države česa takega niso naredile,« pravi nekdanji slovenski veleposlanik pri Natu dr. Erik Kopač. Golob je poskušal narediti vtis junaka za slovensko javnost, gotovo pa ni požel simpatij drugje, še dodaja.