Občine bi pri celoviti prenovi lahko imele pomembno vlogo
V zgradbah brez dvigal danes živi veliko upokojencev z nizko pokojnino, predvsem veliko starejših zakoncev ter vdov in vdovcev, ugotavljajo v SUS.
Odpri galerijo
Preselitev starejših in invalidov v zgradbe z dvigalom pa po njihovem ni najboljša rešitev, saj s tem izgubijo sosede, znance in prijatelje iz okolice, ki jih enako ali še bolj nujno potrebujejo kot dvigalo. FOTO: Katja Željan
V 60. letih prejšnjega stoletja je bila v republikah tedanje Jugoslavije značilna intenzivna gradnja blokov. Da bi zgradili čim več stanovanj, so jih gradili varčno in celo brez dvigala do četrte etaže. Tako je danes v Sloveniji po podatkih Gursa skoraj 11.000 štiri- in petetažnih zgradb brez dvigala, pravi Tomaž Kšela, ki pri sindikatu upokojencev vodi komisijo za bivalne razmere starejših.
V anketi, ki jo je izvedel SUS, kar 78 odstotkov anketiranih pozna enega ali več ljudi, ki imajo problem zaradi bivanja v zgradbi brez dvigala. Brez dvigala so tudi skoraj vsi bloki z eno, dvema ali tremi etažami, zgrajeni pred letom 1990. Ob vselitvi v te bloke so med stanovalci prevladovale mlade družine. Danes pa v njih živi veliko upokojencev z nizko pokojnino, predvsem veliko starejših zakoncev ter vdov in vdovcev.
»Dokler so zdravi in lahko skrbijo sami zase, jim to po zdajšnjih merilih zagotavlja visoko kakovost življenja, če pa zbolijo, so mnogi v hudi zagati. Sami brez tuje pomoči v bloku brez dvigala ne morejo več normalno živeti. Otroci živijo daleč stran ali so zelo obremenjeni v službi, dolgotrajna oskrba ni ustrezno urejena, subvencionirana pomoč na domu je težko dosegljiva in omejena, mnogi z nizko pokojnino si je tudi ne morejo privoščiti, postelje v domu za starejše pa ne dobijo,« opisuje razmere Tomaž Kšela.
Stanovalec v tretjem nadstropju zgradbe brez dvigala mora na leto premagati 35.000 stopnic, če gre ven samo enkrat na dan. Kmalu se bo začela starati tako imenovana »baby boom« generacija, rojena v desetletju od leta 1948 do konca leta 1957. Pripadniki te generacije so danes stari od 63 do 72 let, v Sloveniji jih je več kot 255.000. »Samo« 140.000 pa je pripadnikov generacije, danes stare od 75 do 85 let, v domovih za starejše je največ pripadnikov te generacije. Ko bo čez nekaj let »baby boom« generacija, ki je veliko številnejša od prejšnjih, začela množično trkati na vrata domov, se bodo čakalne dobe za sprejem še podaljšale, ugotavlja Kšela.
V sindikatu upokojencev so prepričani, da so zgradbe brez dvigala družbeni problem, saj je varčno gradnjo takih blokov spodbujala in omogočala država, zato bi morala s finančnimi spodbudami sodelovati tudi pri njegovem reševanju. Preselitev starejših in invalidov v zgradbe z dvigalom pa po njihovem ni najboljša rešitev, saj s tem izgubijo sosede, znance in prijatelje iz okolice, ki jih enako ali še bolj nujno potrebujejo kot dvigalo.
Kot pravi Kšela, se ena od rešitev nakazuje v okviru celovite prenove stavb, ki so med drugim potrebne protipotresne sanacije: »Celovita prenova pa ima podporo tudi v EU. Zato si v sindikatu upokojencev prizadevamo za model vgradnje dvigal v protipotresno zgrajene večetažne zgradbe, ki bi starejšim omogočil hitro rešitev problema.«
V SUS menijo, da bi lahko občine pri celoviti prenovi stavb in vgradnji dvigal odigrale pomembno vlogo. Lahko bi bile nosilke teh projektov, saj imajo za vodenje evropskih projektov usposobljene kadre.
V anketi, ki jo je izvedel SUS, kar 78 odstotkov anketiranih pozna enega ali več ljudi, ki imajo problem zaradi bivanja v zgradbi brez dvigala. Brez dvigala so tudi skoraj vsi bloki z eno, dvema ali tremi etažami, zgrajeni pred letom 1990. Ob vselitvi v te bloke so med stanovalci prevladovale mlade družine. Danes pa v njih živi veliko upokojencev z nizko pokojnino, predvsem veliko starejših zakoncev ter vdov in vdovcev.
Če zbolijo, so mnogi v hudi zagati
»Dokler so zdravi in lahko skrbijo sami zase, jim to po zdajšnjih merilih zagotavlja visoko kakovost življenja, če pa zbolijo, so mnogi v hudi zagati. Sami brez tuje pomoči v bloku brez dvigala ne morejo več normalno živeti. Otroci živijo daleč stran ali so zelo obremenjeni v službi, dolgotrajna oskrba ni ustrezno urejena, subvencionirana pomoč na domu je težko dosegljiva in omejena, mnogi z nizko pokojnino si je tudi ne morejo privoščiti, postelje v domu za starejše pa ne dobijo,« opisuje razmere Tomaž Kšela.
Stanovalec v tretjem nadstropju zgradbe brez dvigala mora na leto premagati 35.000 stopnic, če gre ven samo enkrat na dan. Kmalu se bo začela starati tako imenovana »baby boom« generacija, rojena v desetletju od leta 1948 do konca leta 1957. Pripadniki te generacije so danes stari od 63 do 72 let, v Sloveniji jih je več kot 255.000. »Samo« 140.000 pa je pripadnikov generacije, danes stare od 75 do 85 let, v domovih za starejše je največ pripadnikov te generacije. Ko bo čez nekaj let »baby boom« generacija, ki je veliko številnejša od prejšnjih, začela množično trkati na vrata domov, se bodo čakalne dobe za sprejem še podaljšale, ugotavlja Kšela.
Priložnost celovita prenova s protipotresno sanacijo
V sindikatu upokojencev so prepričani, da so zgradbe brez dvigala družbeni problem, saj je varčno gradnjo takih blokov spodbujala in omogočala država, zato bi morala s finančnimi spodbudami sodelovati tudi pri njegovem reševanju. Preselitev starejših in invalidov v zgradbe z dvigalom pa po njihovem ni najboljša rešitev, saj s tem izgubijo sosede, znance in prijatelje iz okolice, ki jih enako ali še bolj nujno potrebujejo kot dvigalo.
Kot pravi Kšela, se ena od rešitev nakazuje v okviru celovite prenove stavb, ki so med drugim potrebne protipotresne sanacije: »Celovita prenova pa ima podporo tudi v EU. Zato si v sindikatu upokojencev prizadevamo za model vgradnje dvigal v protipotresno zgrajene večetažne zgradbe, ki bi starejšim omogočil hitro rešitev problema.«
V SUS menijo, da bi lahko občine pri celoviti prenovi stavb in vgradnji dvigal odigrale pomembno vlogo. Lahko bi bile nosilke teh projektov, saj imajo za vodenje evropskih projektov usposobljene kadre.
